Milan Vincetič: Lakmus

Odložila sva se / dodobra zatežila / pod spodnjice večera // in zadegala /drug drugega / brez slabega namena ...

Gre za ljubezensko, erotično poezijo, ki s svojo večplastno metaforično in simbolično iz/pri/povednostjo (in navsezadnje, dejansko dušno oziroma telesno zaprepletenostjo obeh vpletenih), nje in njega, natančneje, njunega ženskega in moškega izkustva oživlja prastaro resnico o tem, kako smo edinole lahko resnično le v povezavi z drugim in v odnosu do njega. In Milan Vincetič (r. 1957; poleg poezije piše tudi prozo, "ustvarja pesmi," kot pravi v spremni besedi dober poznavalec njegovega pesniškega in pripovednega sveta, pesnik Josip Osti, "ki neredko vsebujejo zgodbo in zgodbe, ki so zelo poetične") že omenjeno resnično najraje, najpogosteje prikazuje z uporabo dvojine, ki ali obeta ali uresničuje ljubezen, seveda pa "dovoli spregovoriti, pojezikati" tudi samotnosti posameznika, ki jo razkriva tako hrepenenje kot tudi poželenje ...

Kakšen pa je "tehnični ustroj" samega dela? Vse pesmi so napisane v svobodnem verzu; vse so zgrajene iz štirinajstih verzov (tako kot klasični sonet), na koncu pa so jim dodani še trije verzi (ki najpogosteje učinkujejo kot zelo uspele in učinkovite poante, v katerih je še dodatno poudarjen erotični naboj Vincetičeve poezije); - in navsezadnje, tako kot za vse dosedanje pesnikove zbirke je tudi za Lakmus pomenljiva številka sedem: knjiga šteje sedem ciklov, vsak cikel pa je zopet "seštet" iz sedmih pesmi ...

Ljubezenska, erotična "uganjkanja".