Rudi Šeligo: Lahkotne menipeje

Posthumno delo.

Šeligu je uspelo, da celo leto zatem, ko je že odšel, še enkrat preseneti. Potem ko je v poslednjem romanu Izgubljeni sveženj (2002) njegov junak oživljal pozabljene vrste starodavnih jabolk, je veliki pisatelj oživil žanr, katerega ime je že stoletja pozabljeno, njegova dela pa so v glavnem ugasnila s koncem antike - menipeje. Lahkotne kratke zgodbe, ki pa so ustrojene kot filozofski premisleki, hkrati resne in duhovite.

Drobna knjižica 13 menipej, brez uvoda, ki bi pojasnil, kako so pisane, ampak so ponujene kot stvar sama. Tako bralec začuti neznano esenco, ko naleti na genijalno ironijo večerje pisatelja in mlade dame s kipečim oprsjem, ki pa ne bruhne v smeh, ampak konča na videz poceni, v počasnem reističnem opisu, a na koncu prav ta ležernost duha prinese lucidno spoznanje. Ko princip nekajkrat zaokroži, se bralec naenkrat ove, da je v novem žanru, da ne gre le za domislice in moč stila ... glasba. Ne, plal je mir, se nekako pretakal, včasih zadel ob žlico ali porcelanasti krožnik ..., ampak za strogo domišljeno strukturo teksta, skozi katero pripoveduje perspektiva peklensko izkušenega. Vendar ne starca modrijana, ne pregovorna modrost, bog ne daj nauk večne resnice, marveč vražje izkustvo življenja.

Ko je lahko nekdo ded, šarmer, intelektualec, kmet, statistik, bon vivan, ironik, študioznež, zapeljivec, uradnik, polemik, minister, brskalec po starodavnostih, politik, dramatik, fizikalec in pisatelj v enem.

Ne vražjega, nekaj demonskega je v Šeligu: kjerkoli že je, ni obudil le pozabljeni žanr, z menipejami je oživel celo samega sebe.