Peter Mlakar: Gorska roža

Modroslovec, pornolog in bogoslovec je spet udaril.

Kakopak z najnovejšo knjigo razprav in pridig, ki je do pičice enaka prejšnji. Namreč v stilu, ki je avtorjev trade-mark. Združuje tisto nezdružljivo: pisca trde erotike, ki producira hkrati še filozofski esej, bogoiskatelja, ki je obenem pornograf, in filozofa, ki vsaj dvakrat na stran omenja boga.

Glavno vprašanje Mlakarjevih del je v resnici portret bralca. Kje pri Bogu najti bralca, ki so mu pisane na kožo navedene sinkrezije? - Toda tako kot se duhovnik ne bo spraševal, kako bi podajal resnico o Kristusu, da bi z njo ugajal množicam, tako si Mlakar ne beli misli, kaj napisati, da bo bralec potešen. Nasprotno, tu ravna v maniri teologa, ki čitalcu nalaga težko delo, ki vodi prek trpljenja.

Vzemimo najmočnejše poglavje, v katerem postavi visokoraslo blondinko in potrebnega moža. Vnaprej je jasno, kam zastavek meri. Toda v sceni nastopijo še skalpel, stekleničke z zdravilnimi tekočinami, koharček in ponev. Jasno, branje zahteva močan želodec. Kopulacijo vzame avtor samo kot background, na katerem se fukača spreminjata v kanibala, še več, v gurmana, in celotna zgodba se prepeče v tekmo, kateri instinkt bo zmagal: erotični ali kanibalski?

Jezikovno Mlakar ostaja neutrudni iskalec novih izrazov in metafor, s katerimi po de sadovsko premešča pozornost z vsebine na čisto formo. Tako pripoveduje o kurčetini, slavi kurcona, pošilja v ogenj drgona, ki ga čakajo sramni šniclji, nanje pa se pripravljajo že betonski hitler, razbeljeni vragon in pulzirajoči nevron.

Smo v svetu občutenj in zaznav, ki ga avtor pojasni s psihoanalitskim aparatom, ko opredeljuje razlike med zavednimi zaznavami in zavestjo.

Delo, ki bi ga lahko dajali kot bralno pokoro za grešnike.