Orhan Pamuk: Ime mi je rdeča; Sneg

Ali je mogoče da so naši založniki jasnovidni? Verjetno ne, toda je že tako, da sta ravno v času, ko je dobil Nobelovo nagrado, izšla dva prevoda njegovih romanov. Orhan Pamuk je idealni književni nobelovec. Izhaja iz muslimanskega sveta, pa ni Arabec, je Evropejec, pa vseeno Turek. "Odkril je nove simbole trka kultur," so zapisali v obrazložitvi. Med prvimi mu je čestital Olli Rehn, evropski komisar za širitev. Je z Orienta, a je v resnici iz premožne istanbulske družine, tako rekoč Evropejec. "Je iskalec melanholične duše svojega mesta," so še zapisali. In kar je najpomembnejše - bil je sodno preganjan zaradi svojih besed o turškem genocidu nad Armenci, ki je v Turčiji tabu tema. Ravno na dan, ko mu je bila dodeljena Nobelova nagrada, je spodnji dom francoskega senata sprejel zakon, po katerem bo vsakršno zanikanje turškega genocida nad Armenci kaznivo dejanje.

Čeprav Pamuk tako rad ponavlja, da se ga politikanstvo ne tiče, da bi rad le pisal knjige, je malo verjetno, da je bil izbran zgolj zaradi literarne vrednosti svojega opusa. Ki, iskreno rečeno, z literarnega stališča niti ni tako inovativen. Pravzaprav je njegova literatura le turški odgovor na postmodernizem.

Recimo njegov roman Bela trdnjava (tudi preveden v slovenščino) in tudi Ime mi je rdeča se bereta kot turški Eco: srednji vek, znanstveniki oziroma umetniki v svojem na pol skrivnostnem mističnem svetu, v tipični postmodernistični strukturi zgodbe, pletejo šarm tisoč in ene noči. Po drugi strani pa je Sneg zgodba o sodobni Turčiji, kot jo v petih dneh v zasneženem mestu Kars zazna poet Ka, ko se v domovino vrne iz Nemčije, sreča svojo bivšo ljubezen, islamske skrajneže, Kurde ... Zgodba Pamukovega romana ni vpogled v resničnost sodobne Turčije, recimo raje, da je to pogled na državo z očmi istanbulskega meščanskega intelektualca, nekaj, kar je privlačno za svet, v katerem je Orient tako zelo moden. Kljub temu je branje vsaj ene njegove knjige obvezno čtivo vsakega sodobnega bralca.

+ + + +

+ + +