Igor Bašin: Novi rock, rockovski festival v Križankah 1981-2000

Kar težko je verjeti, da v Sloveniji na področju tako pomembnih pop pojavov, kot je Novi rock in še pred in še bolj pomembnim punkom, obstajajo takšne črne luknje. Pred projektom Igorja Bašina se Novega rocka praktično nihče ni lotil v resni knjigi. Sam punk, če pod tem imenom razumemo rokersko uporniško glasbo in vse, kar je bilo temu pri nas privrženo v od leta 1977 do leta 1981 ali 1982, pa še vedno nima romana ali nekakšne priljudne oblike zapisa, ki bi osvetlila dogodke v tistih letih. Literatura, ki bi razjasnila, zakaj je oblast zapirala punkovske protagoniste in fene, zakaj so bendi začeli s komadom, dvema in potem razpadli, kje se je scena dogajala, kateri lokali in zakaj so gostili pankerje pri nas, ni bila nikoli objavljena.

Nikjer recimo nismo mogli prebrati, kaj se je dejansko dogajalo med nazi punk afero, in še nikoli nam ni uspelo videti niti enega papirja niti enega pričanja s sojenja ali zaslišanja pankerjev. Pred tem in po tem so zapornike dodobra obdelali in nekatere knjige so bile, saj se spomnite, veliki hiti. Za pankerje, in ne pozabimo, tudi za rokerje, to ne velja. Pa da ne bo kakšne zamere, ampak zakaj Dragan Bulič že ne napiše zgodovine slovenskega prarocka in zakaj Igor Vidmar ne doda avtobiografskega romana o slovenskem punku? Ok, ok, samo ideja fantje, samo ideja ...

Kakorkoli že, Bašin se je po zanimivem dokumentarnem filmu o prvi plošči Pankrtov Dolgcajt lotil tematik okoli Novega rocka, največjega slovenskega rock festivala, ki je od leta 1981 v Križankah gostil vse bende, ki so v naši sodobni muziki kaj pomenili. Avtor je natančen opisovalec glasbenih dogajanj v dveh desetletjih alternativne glasbe, in če je kdo bil na Novem rocku, je postal del knjige, če je kdo kaj pametnega zapisal o Novem rocku, je del Bašinove knjige, in če je kdo kaj pametnega rekel, ga je Bašin oznanil v svoji knjigi. Kot rečeno, Bašina zanimajo bolj glasbeni vidiki velikega rock spektakla, manj se zdi ideološki. Bolj kot po zgodbi se Bašin sprehaja po podatkih. Solidnemu fotomaterialu, ki ga sicer bralstvo Mladine v veliki meri že pozna, je Bašin dodal tudi vse plakate, ki so vabili na posamezne večere, osebno mi je najljubši Kostja Gatnik, in za priklic spomina tudi vsak večer posebej na hitro ocenil.

Na žalost se skozi vsakoletne podatke kar dobro vidi, zakaj je Novi rock začel umirati, kje so bile meje in prepreke, kje so bili tisti, ki jih je bolj zanimal biznis kot bendi, in kdaj se je začel entuziazem mešati z amaterizmom. Osebno mislim, da že prva velika sprememba, ko je z Novega rocka izstopila nacionalka s svojim večerom, ni bila prav posrečena, saj so s tem počasi začeli izgubljati mainstream publiko, te pa je bilo, ne glede na rokerski, alternativni značaj prireditve, razmeroma veliko.

+ + + +