Janko Kos: Slovenci in Evropa

Množici piscev knjig, ki se v naslovu ponašajo z "Evropo", se je pridružil tudi Janko Kos, akademik ter viden literarni teoretik in zgodovinar. V intervju na TV Slovenija je svoje delo označil kot zbornik razprav, ki naj bi omogočile globlji vpogled v plast naše kulturne zgodovine in njeno prepletenost z evropskimi literarnimi in kulturnimi tokovi. Povprašal se je, ali obstaja v Puškinovem epu Jevgenij Onjegin in Prešernovem Krstu pri Savici razlika, ki bi odslikavala narodni značaj in povedala tudi kaj o naravi, duhovni dinamiki in "differentii specifici" Slovencev. Iskanje odgovora na ta vprašanja je po Kosovem mnenju za Slovence še danes aktualno tudi zato, ker je zaradi evropskega združevanja - tako sugerira naslov zbornika - nujen premislek o narodovi identiteti znotraj nove, širše "domovine".

Slovenci in Evropa je zbornik šestnajstih razprav - najstarejša je nastala v sedemdesetih letih, najmlajša pa letos -, v katerih so prikazani duhovna gibanja, tokovi in smeri, ki so od zgodnjega srednjega veka posegali v slovensko kulturo. Kos jih ovrednoti in opredeli njihovo vlogo v razvoju slovenske kulture ter pokaže, kako smo jih sprejemali, zavračali ali jim dajali poseben slovenski pomen. Zbornik je urejen kronološko po temah, pri čemer ga zanimajo vplivi antike, Biblije, reformacije, razsvetljenstva, romantike na naš kulturni razvoj; posebej pozoren je do romana in epa, njunega poznega prodora v slovensko književnost in "poslovenjenja" obeh literarnih zvrsti, v zadnjih poglavjih pa razčlenjuje tudi odnos slovenskih književnikov do velikih "izmov" 19. in 20. stoletja - komunizma, anarhizma in nihilizma.

Kosove analize temeljijo na duhovnozgodovinski metodi in povedano najbolj na kratko gre za razbiranje interakcije med evropskim "zeitgeistom" in vsoto kulturnih, družbenih in političnih silnic ter njihovega vpliva na konkretnega književnika ali njegovo literarno delo. Pri tem mu je v pomoč obilica biografskih in drugih podatkov, s katerimi bralcu omogoča razumeti, kateri literarni, ideološki, kulturni in politični ali zgolj naključni vplivi so spodbudili in omogočili nastanek kakega dela. Ta postopek uporablja tudi v razmišljanju o vplivih na nastanek brižinske homilije, Luthrovega dualizma na Trubarjevo delo, Cankarjevega svetovnega nazora in političnega delovanja na njegovo literarno delo, v analizi Bartolovega Alamuta in pri Kocbekovem političnem in literarnem ustvarjanju.

V zborniku Kos zaradi svojega eruditskega poznavanja slovenske literature na ta vprašanja prepričljivo odgovarja in dokazuje, da so evropski kulturni tokovi, zlasti razsvetljenstvo in romantika, imeli močan vpliv na umetnost in humanistične vede, se od tod širili v politično in socialno miselnost in prežemali tisto, čemur pravimo "slovenski narodni duh" oziroma danes - narodna identiteta. Za Kosa ni "srednjeevropskega duha" in tudi današnja Evropa je, če smo ga prav razumeli, preplet različnih kulturnozgodovinskih gibanj, vendar narodi kot ključne entitete v njej ostajajo, avtor pa se z vprašanjem, kaj bo od njih ostalo v procesu evropeizacije ključnih družbenih sistemov, ne spoprime.

+ + + +