Daniel Kehlmann: Izmera sveta

Pisati prozo o izbruhu znanstvenih odkritij na prelomu XVIII. in XIX. stoletja je očitno moderno in se splača; v nemščini je to v zadnjem času uspešno in nagrajevano naredil že Sven Nadolny z romanom Odkritje počasnosti o raziskovalcu Johnu Franklinu (1786-1847), ob odkritju novih polarnih teritorijev slavnem po preživetju z žvečenjem čevljev in garderobe. Zdaj se mu z uspešnico o življenju dveh nemških znanstvenih umov, polihistorskega vitalističnega naravoslovca in matematika, pridružuje Kehlmann, od prej znan po posrečenem in duhovitem romančku Jaz in Kaminski o srečanju ostarelega in kot da oslepelega slikarja ter njegovega nesojenega biografa.

Izmera sveta je roman o Alexandru von Humboldtu in matematiku C. F. Gaussu, dveh sodobnikih in velikanih časa, ko je bila vera v znanost in njen napredek še neomejena in neomajna. Prvi je heroično in rizično potoval po izpostavljenih predelih, se nastavljal nevarnostim, previharil širna morja in preplul veletoke, preplezal in premeril kontinente, drugi pa, odljuden, tečnoben in slabega zdravja, ostajal doma in napisal nekaj ključnih knjig o matematiki, znan je po statističnih krivuljah, raziskovanju magnetizma in vesolja, kakor ga je videl iz spalnice s teleskopom - se potem vprašamo, kdo je šel dlje.

Poglavja o dveh genialnih, pa tudi osmešenih in že kar komično pretiranih tipih so pisana na preskok. Skladno z Gaussovo zamislijo, da se vzporednici dotikata v isti točki, se tudi diametralni učenjaški usodi, ena bogataška in vnaprej obsojena na uspeh, druga vrtnarske provenience, stakneta in prepleteta. Se zdi, da sta njuna glasova v zadnjih poglavjih dialoška, s senilnostjo in krhanjem britve razuma postajata en sam um, kot bo v daljni prihodnosti recimo vaš in nasprotnikov.

Težko je verjeti, da je lahko roman, ki dosledno jaha na z raziskavi nabranem in preverljivem gradivu, uporabljenem do te mere natančno, da so avtorja malo čez trideset sprejeli za sodelavca nekaj akademij, tako zabaven. Izmera sveta namreč sooči svetova dveh čudakov, genijev tako rekoč proti svoji volji, ki sta toga in zajebana v vseh legah, sami možgani in volja brez srca, eden izriva čustva in z njimi pederastijo, drugi je brezčustven in brez manir. To je humor, ki gradi na redukciji, na zamolčanem pa na ironiji; situacije so sicer opisane od zunaj, vendar kot da iz njunega razumevanja, oba pa sta do konca zazrta v svoje početje, eden zraven še močno narcisoiden, drugi samo štorast in čustveno zabit, in vidimo, kako sta genialca na račun nečesa drugega, njuno obsedeno in nadvse uspešno početje se pravzaprav napaja iz manka.

Kehlmann je prefrigan in tudi vešč avtor, parazitira in hkrati preobrača celotno romantično tradicijo in izrednega posameznika kot njen podporni steber, to pa berljivo, znanstveno nezateženo in zabavno.

+ + + +