Plošče

MARC RIBOT Y LOS CUBANOS POSTIZOS:

Muy Divertido! (Very Entertaining)

(CD, Atlantic 2000; distribucija Nika)

Takole je z našimi protetičnimi Kubanci: Kdorkoli je hišni ansambel ugledal lani ali letos, ko so trosili naokrog neizmerno zalogo odbitosti, felšastih ritmov, zvena, ki je ravno prav naroben in ravno prav kubanski, da klecne kolence fena obstrancev ali v desno švigne bok oboževalke salse, bo nad Muy Divertido malček sumljivo strigel z ušesi. Je in ni. Je, ker igrajo vse tisto, kar je spoznal iz prve roke, pa še kakšno cvrčavo zabelo več; ni, ker terasnikom na album nikakor ni uspelo prenesti izvrstnega, upičenega žuranja, drobnih improvizacijskih norosti, intenzivne medigre, ob kateri zaigra srce. Marc Ribot s frendi ostaja pomemben adut, takorekoč korektiv v času vseobčega afrokubanskega terasenja, njegovi prevodi štiklcov Arsenia Rodrigueza , Pedra Floresa in drugih so svojstveni, pritegnjeno commercial in cheap, cukrasto off, v kitarski igri hvaležno oporečni, v rabi sluzavih razštelanih klaviatur, predvsem Anthonyja Colemana, krasno neoporečni. Ritemska sekcija EJ in Roberta Rodrigueza in Brada Jonesa dela in vrti, a preveč prav. Še sreča, da niso predobri pevci, tudi žlahtnejši povabljeni gostje niso, sicer bi šlo produktivno podjetje v franže. Ribot s falango ni podlegel trendu. Le na albumu, izvrstnega untergrunt, ravno prav pišmevuhovskega zvena, se niso povsem razigrali. Preveč so nas razvadili. Muy Divertido sicer zganja krasen "kič" in zoprno zabavlja. Cubanosi ostajajo prizemljeni. To sploh ni za odmet. (iv)

* * * *

GIANLUIGI TROVESI & GIANNI COSCIA:

In cerca di cibo

(CD, ECM 2000; distribucija in prodaja Statera)

Harmonika s klarinetom se je dodobra usedla kot folk, mestna, jazzovska, celo "umetno klasična" postava. Kar nekaj teh duetov, včasih razširjenih s kakšnim inštrumentom več, nas zadnje čase razveseljuje, ko nas preobračajo od stereotipnega in večno zagamanega narodnjakanja: najprej Bridka Bebiča zmešanci, pri zahodnih pa po romansko to imenitno počneta dva, francoski Richarda Gallianoja in Michela Portala ter italijanski Gianluigija Trovesija in Giannija Coscie. Slednji je pri Eicherjevem podjetju na ogled postavil krasno In cerca di cibo, na kateri dolgoletna italijanska jazzovska veščaka prebirata note starih skladateljev, piemontskih mazurk, improvizirata, malo zajazzirata in predvsem usklajeno in nezgrešljivo italijansko muzikalno trosita fino godbo, ki jo je monakovski imperator po svoji slabi navadi spet perfektno sproduciral, da se mestoma vse skupaj sliši prelepo, da bi bilo res. A to je treba pri ECM vzeti v zakup, drugače se človek zgrize od slabe volje. Trovesi in Coscia igrata vse živo, predvsem prvi na klarinetu briljira, a ne pretirava v virtuozenju in napihovanju. To je vesel, radoživ album dobro pokvarjenih valčkov, z nekaj tango ostinati, nikakor razkošen v harmonijah, ne preveč raziskujoč. Gospoda uživata na vse pretege, ko jih urežeta v uvink, zasvingata, pa spet razmišljujoče postaneta, malo razširita akord, Trovesi zaglisandira, Coscia pridržano zameha v višjih registrih in tako naprej. In potem še, Eicher je prevejan tič, spremno besedo piše, takoj iz besedi zvemo, da je star jazz frik, "nihalno imerože" Umberto Eco, očitno star meharjev prijatelj. Kaj je zdaj to? So umovalci, spomnimo se, da je Derrida paberkoval na koncertu Ornetta Colemana, končno priznali, da jim brez godb živeti ni? (iv)

* * * * 1/2

ARMAND VAN HELDEN:

Killing Puritans

(CD Armed'00, distribucija Nika)

Seveda lahko na Armanda zrete preko njegovih uspešnic in nekaterih dodobra zažolcanih poskočnic ter operet. Lahko pa Vam, skozi njegove zamurske, fukaške (Parental Advisory...) eskapade le las od raperskih stereotipov, udari na uho tudi njegova "hibridna", "mongoloidna" plat, v bistvu trademark, mojstrsko nabildani, tysonovsko čvrsti in s prepovedanimi poživili naphani house nestvor, ki z nekaterimi breakbeat izleti, zdravim odmerkom distorzije in kitar daje vedeti, kar smo že ves čas slutili: Armand je metalc, za povrhu metalc s smislom za humor, kar je sila redko v njegovi, dostikrat samoumevno sluzasti obrti. (jk)

* * * *

PATCHWORK:

Diorama

(CD Spirit Zone '00, distribucija Nika)

Ste si preposlušali nekaj ploščkov transerske ambientale - na primer kar katero izmed kompilacij Spirit Zone - in dognali, da si boste chillout muziko v prihodnje izbirali karseda daleč od mavričnega plemena? Morda pa utegne vtis, da transerje premočno in z veliko nirvanistične osladnosti vleče proti Indiji in drugim eksotičnim teritorijem, omiliti že pričujoča zbirka nemškega staroselca, ki je plošček popestril celo s tremi izrazito plesnimi transijadami in si vzel čas za podrobnejšo obravnavo nalomljenih ritmov? (jk)

* * * *

PATTI SMITH: Gung Ho

(CD, Arista Records '00, distribucija Menart)

Zelo akustično, zelo zrelo in predvsem zelo domišljeno. Izmučena in prežvečena, bencina počasi zmankuje, pa še vedno s tistimi predirljivimi kovinskimi očmi, ki še najbolj spominjajo na rentgen. Če je kdo kdaj videl vse, je vse verjetno videla Patti Smith, in taka so tudi njena besedila, če seveda predpostavimo, da je tudi poslušalec videl vse. Ta je seveda le redkokdaj videl vse, zato pride večkrat do niti ne tako zelo milega komunikacijskega šuma, vendar so besedila ob vsej hermetičnosti hkrati dovolj prisrčna in estetska, da vse skupaj ni moteče. Vse skupaj je zastavljeno zelo umirjeno in bi se, naj spoštovana Patti tega prosim nikdar ne prebere, dalo na trenutke mirno uvrstiti v kategorijo easy listeninga. O svetu, vesolju in sploh vsem. O ljubezni in čudnih prijateljstvih. O vsem po malem, o večini akustično, o vsem zares. (ja)

* * * *

SANJA ILIĆ & BALKANIKA:

Balkan 2000

(CD '00, Biveco; prodaja: Hard Rock Shop)

Se morda še spomnite pitoresknega romanja z naslovom Santiago iz leta 1996, ko so jo Paddy Moloney, njegovi Chieftainsi ter peščica uglednih mimoidočih muzikantov, iščoč etnične glasbene vzorce, mahnili z zelene Irske prek Škotske, Walesa, Bretanije, Baskije in Andaluzije v Galicijo, vse do portugalske meje? No, nekaj podobnega počnejo Sanja Ilić in gostje, ki prepotujejo, prepojejo in preigrajo glasbeni zemljevid goratega Balkana. Mičen, harmoničen in poučen plošček za razširjanje obzorij in dokaz, da Balkan niti slučajno ni tam, kjer ga podkaravanški živelj običajno najde. (mxm)

* * * *