Italian Treasury: Sicily (The Alan Lomax Collection)

Poleti 1954 sta Alan Lomax in Diego Carpitella, ameriški in italijanski etnomuzikolog, začela z ekstenzivnim počeznim križarjenjem in snemanjem (ljudskih) godb v Italiji. Izid je bil dvojen: prvi širši poskus beleženja glasbene kulture v socialno, kulturno, jezikovno in ekonomsko raznoličnih italijanskih regijah; ter spodbuda, prava injekcija "od zunaj", ki je folkloristično stroko obrnila na glavo, jo modernizirala in godbe vstavljala v drugačne referenčne okvire. Sočasno so "mladi" godboiskalci mrzlično brali komajda odkrite Osservazioni sul folklore Antonia Gramscija s tezo o "folklori kot pojmovanju sveta in življenja" in ljudstvu kot "skupnosti podrejenih in instrumentalnih slojev" z oporečniško in alternativno sposobnostjo. Lomax in Carpitella sta začela na Siciliji in dobesedno padla v drug svet, svet latifundistov, najemniških kmetov, dninarjev, ribičev, mestnih revežev, sezonskih delavcev, nasilnih združb, ki pa je bil prefinjeno "oglasbljen", prepreden z godbami, ki so "homeostatično" spremljale vsakdanja opravila, ali pa se je v njih zrcalila bizarna razigranost, kakšna trda opazka, osamljena tožba.

Ob Španiji, Irski in Jugu ZDA in karibskih otokih pravi teren za primerjalno teorijo "kantometrike", Lomaxov antropološki flirt, ki je vreden vnovičnega kritičnega branja in nikakor ni izčrpan. Vztrajnost bogate ustne tradicije, prostranih območjih ustnosti v pisni kulturi, je postala ena glavnih tem sodobne etnomuzikologije. Sicilija je ob mnogih pesmih in napevih, ki jih je težko kar tako locirati v "Italijo", na primer poslušala slepe pevce nabožnih, orbi, predvsem pa še vedno polprofesionalne contastorie, poulične pripovedovalce ob lutkah, ki so uprizarjali razširjene in popularne chansons de geste, predelave srednjeveških epov, kakor na tehle posnetkih dramatičen, gromoglasen Roberto Genovese, ki z lesenim mečem v roki "pripoveduje bitko" med Orlandom in Rinaldom. Najboljši so jih znali "naštevati" do dve uri skupaj. V juliju sta posnela prek 100 komadov v osrednji Siciliji in ob morju, dobila pa osupljivo raznovrsten posnetek glasbenega življenja, bogatega inštrumentarija, skupinskega petja, skorajda nerazumljivih lokalnih govoric, melizmatičnih, stisnjenih glasov, antifonalnega petja, glasbenih oblik, ki so lahko razširjena tarantela, valček ali pa delovne pesmi ribičev, solinarjev, žanjcev ali otroška uspavanka. Z obvezno "sicilijansko" dromlo, ki s svojim "dromenjem" postaja virtuozno in mično glasbilo. Celo označevalec Leonejevega divjega zahoda v Morriconejevi muziki. "Lomaxova" Sicilija, na videz idealno zaprto, vase potegnjeno kulturno področje (leta 1954), poje in pripoveduje, da se godba ne oplaja le s preteklostjo in da noče biti izolirana.

* * * * *