Dicky B. Hardy: You can't go halfway and get in!

Začelo se je kot neprebavljivo kakofonično dretje, nadaljevalo bistveno všečnejše z obdobjem koncertiranja po Ameriki - Tile Slovenci zares rockajo!!! - zdaj pa so fantje in lepotica, čeprav bi znala biti ta oznaka glede na redko predrto pročelje prvinskih rock upornikov najbolj mrzka prav njim - zreli naravnost za MTV, in sicer kot še vedno nadvse spolirani kvazireal thing kontrast vsem tistim joškotresnim prasicam.

Tja sicer resda ne bodo prišli, nenazadnje zaradi grozljivih slovničnih napak v samih naslovih komadov (dasiravno bojda zanje niso krivi sami) na hrbtu ploščka, vendar kljub temu letos zaenkrat v svojih najpotentnejših trenutkih predstavljajo samo špico slovenskega rocka, ki se dela, da ni pop. Predvsem začetek pričujočega izdelka se posluša kot za naše razmere malodane brilijanten sendvič hitre melodike in ostrega vokala, z rezino samo na pol zaigrane jeze v sredini.

Nekateri resni kritiki vam bodo znali povedati, da gre za navadno sranje, vendar se tokrat definitivno motijo: čeprav albumu hib ne manjka - posebej lahko izpostavimo ponekod otročji mesijanski kompleks, ne vedno posrečeno amerikansko zavijanje vokala ter določene neodpustljivo klišejske aranžmaje - ima po drugi strani vsak tretji komad moč, da te pogladi po podaljšani hrbtenjači in ti začasno vrne vero v dolgoročno usodo slovenskega hrupa. Kurčiji, ki naj Bodo Trdi, so vsekakor vredni več kot pol samih sebe.

* * * 3/4