Eislermaterial - Heiner Goebbels, Ensemble Modern, Josef Bierbichler

Ja, Hanns Eisler. Sin filozofa in industrijske delavke; strasten, umen bralec Starih in Hegla; bojevnik proti "pasivnim glasbenim specialistom"; zagovornik delavskih godb in levih pouličnih zborov; grdi raček "druge" dunajske šole; vsaj tako nadarjen Schoenbergov učenec je bil kakor danes veliko slavnejša Anton Webern in Alban Berg, a je mahoma obveljal za "grdega račka", češ da je ideološko skrenil s poti, kakršna po stari konservatorijski navadi pritiče "decentnemu klasičnemu muziku". Bertolt Brecht je z njim resda gojil redne in plodne teoretske dispute, kompozicijsko pa ga je imel za "zlato rezervo", češ da Eislerjeva muzika k njegovi poeziji ni tako prikladna kot tista Kurta Weilla - "gesta Eisler" namreč kvečjemu "podvaja avantgardizme, kar pa je sila slabo za celosten učinek".

Eisler je bil pod konec življenja uradna, od partijskega vrha potrjena skladateljska osebnost mlade države po imenu Nemška demokratična republika, poslednji erudit, strasten marksist, ki je sredi Vzhodnega Berlina med škripanjem sovjetskega škornja zanosno predaval o tehničnih muziških rečeh, o Adornu, pa tudi o matematiki, fiziki in obči filozofiji glasbe. Bil je tudi avtor tiste prečudovite, dialektično spisane državne himne NDR, ki smo jo slišali tolikokrat, ko so na zmagovalnih stopničkah stali atleti, plavalke, smučarski skakalci ... in ki je strukturno-kompozicijsko subtilno objela tridelno formo srpa, kladiva in šestila. Kar je bil Karl Zeiss iz Jene na optičnem področju, to je bil Hanns Eisler za akustiko - natanko fokusirana in udejanjena ideja. Nasledki njegovih strogih protiimperialističnih terjatev so bili še desetletja po njegovi smrti zagotovo vpisani v tisto državno, partijsko politiko, s kakršno je NDR gojila protiameriški srd in podpirala dobre čezatlantske reči - svobodne jazzovske godbe, improvizacijo, protestništvo.

Tokrat je v dvogovoru z Eislerjem Heiner Goebbels, glasbenik in sociolog, tudi po mladostni formaciji kaj prikladen za to vlogo, "k sreči pripadnik generacije 1971, za razloček od tistih iz 1968, ki jim je bila diskusija o kulturi tabu". V Eislerjevem gradivu, v novi muziki je kakor doma. V živo zarezan berlinski posnetek stavi v ospredje "proletarski", "amaterski" vokal Josefa Bierbichlerja in do obisti zavzeto igro "Modernega ansambla". Ta je lahko v pouk klasikom, kako streči zapisanemu gradivu, da zazveni brez prahu, brez muzeja, brez nostalgije. Pred nami je kratko malo eden izmed najboljših albumov, ki prevprašujejo delavske komade, Brechta, balade in priložnostne pionirske, prvomajske in druge radostne himne. Že po tretjem poslušanju se zazdi, da je ločnica med kulturo in subkulturo čista iluzija, odveč. Godbe so na dlani, na žuljavi dlani, kličejo po vzporednih branjih in nenehnem boju za pripoznanje, kaj je v njih zares produktivno.

* * * * *