19. 11. 2003 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Return Of the New Thing: Traque
CD, Ayler Records 2003; distribucija Statera, prodaja Ploščarna
Poanta je v tem, da "Nova Stvar" ravno ni preprosta. Narobe, zgodovinsko formirani heterogeni "stvor" je kontradiktorno pokazal na vse protislovne ravni godbotvornosti. Bend v Parizu živečih muzičistov iz različnih vetrov in pestrih pedigrejev si je torej nadel ime "Povratek nove stvari" in zgovorno izpričal svoj dolg muziciranju, smeri v jazzu, ki jo je za takšno oklical Ornette Coleman. Toda, sledeč briljantni spremni besedi bendovega prvenca za Leo Records (1999), ki jo spisal Gerar Rouy, velja, da tedaj glasbeniki niso povsem zavrnili vnaprejšnjo melodijsko organizacijo in ritemsko regularnost. So pa zavračali vse, kar je jazz postal: konformizem, akademskost, predvidljivost, institucionalizacijo. Aktualnost "nove stvari" z njej inherentno utopistiko in vsemi spodletelostmi vred je ravno v tej zgodovinski drži.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
19. 11. 2003 | Mladina 46 | Kultura | Plošča
Poanta je v tem, da "Nova Stvar" ravno ni preprosta. Narobe, zgodovinsko formirani heterogeni "stvor" je kontradiktorno pokazal na vse protislovne ravni godbotvornosti. Bend v Parizu živečih muzičistov iz različnih vetrov in pestrih pedigrejev si je torej nadel ime "Povratek nove stvari" in zgovorno izpričal svoj dolg muziciranju, smeri v jazzu, ki jo je za takšno oklical Ornette Coleman. Toda, sledeč briljantni spremni besedi bendovega prvenca za Leo Records (1999), ki jo spisal Gerar Rouy, velja, da tedaj glasbeniki niso povsem zavrnili vnaprejšnjo melodijsko organizacijo in ritemsko regularnost. So pa zavračali vse, kar je jazz postal: konformizem, akademskost, predvidljivost, institucionalizacijo. Aktualnost "nove stvari" z njej inherentno utopistiko in vsemi spodletelostmi vred je ravno v tej zgodovinski drži.
V bendu so pianist in violonist Dan Wartburton, basist Francois Fuchs, saksofonist Jean-Luc Guionnet in bobnar Edward Perraud. Igrajo, spontano, instantno skladajo, razgrajujejo nastavljene vzorce, reorganizirajo gradivo skoz igro solov, tria, duov. Podlaga je široka, muzika je divja, a ne bezlja tjavdan. Zgodovinske reference ostajajo Archie Shepp, Lacy, Cecil Taylor, sodobne Zornove pogruntavščine, hrupni avatnrockovski obronki. In pač - dotik, refleksija, igra vseh štirih. Evforično so ob njih pisali o novem vzniku nove francoske scene. To je brezveze. Prej gre za posamične obronke, individualne posege, ki se znajdejo v relativno plodnih pogojih za takšno muziciranje, ki je "novo" in kar traja - dlje kot forme, od katerih se je svojčas skušal odlimati prvotni free jazz. Tanova za švedsko Aylerjevo daje veliko, dovolj, da razvajenci in spremljevalci žanrske "kodiranosti" freejazza - kar je lep paradoks - ob njih zastrižemo z ušesi. Redki so takšni nabriteži.
* * * * 1/2
