Bengt Frippe Nordstroem: The Environmental Control Office (Live at Fasching, vol. 1+2)

Pred nami leži nagrobna orhideja. Bengt "Frippe" Nordstrom (1936-2000) je predvsem švedska, lokalna freejazzovska legenda. Navduševalec in navdušenec, čudak, precej impresivna infantilna duša. Pihalec (klarinet, tenorski saksofon) čisto posebnega kova pa je interno - in to je v "zredčeno strnjenih" falangah tistih, ki imamo radi godbe, seveda hud pogojnik - naravnost enciklopedično znamenit: Frippe je namreč tisti, ki je leta 1961 odkril "generacijskega kolega" in eks-soldata Alberta Aylerja, mu zorganiziral prve evropske nastope, snemanja in razgovore s somišljeniki. Rezultati so dovolj tragikomični, dokazov je kar nekaj, predstavljajo pa plejado plahih, urejenih in pravilnostnih skandinavskih muzičistov, čez katere se pne Aylerjeva iskalska sila; čeznje že krika silovito iskanje "abstraktne resnice". Tudi Frippe je do zadnjega diha aylerjevec, toda prejkone tam, kjer je to po navadi šele groba osnova, se pravi harmonsko, v črpanju gradiva in preigravanju folkiš tematike. Sicer je precej tanjši od mojstra, predvsem pa sounda ne gradi skoz kakšno izmed razširjenih tehnik.

Ne, Frippe stopa na free sceno s "predbopovsko", "slogovno-historično" tisočkrat "preseženo" intenco. Tudi malce počasen je v gradacijah. Pa vendar je v svojem početju tako iskren, predan, privlačno enostaven, da tudi ni dvoma o njegovem totalnem razmerju do svobodnih podjetij. Intuitivno seže v razna desetletja. Tako je tudi pričujoči zapis njegovega poslednjega špila s kvartetom The Environmental Control Office (+ violinist Lars Svantesson, kontrabasist Bjorn Alke, bobnar Peeter Uuskyla), ki se je imel 4. junija 1988 zgoditi v silno ozgodovinjenem stockholmskem klubu Fasching, dolgočasen in veličasten.

Spet interno povedano, in spet to ne pomeni čisto nič določnega. Nobena radikalna gesta se ni pripetila na odru, zapazimo celo, kako izrazito zadržana sta oba strunarja, toda poudariti je treba čas/prostor. Album ni niti s konca šestdesetih niti ne od danes, pač pa se vije v neki izpričani obči krizi, lociran pa je v kraje, kjer je bilo razmerje med improvizacijskimi gostovanji in domačimi zainteresiranci, ki bi bili pripravljeni, pognati se v levje žrelo, močno-močno v prid prvim. Mašinca, tole pa zveni znano! Posnetek ni velik, je pa zelo pomemben, pravimo temu v kritičnem precepu. Kakor da bi obravnavali tukajšnje kraje. Oba cedeja ostro, na slehernem koraku sekata uradno kulturno politiko, prevprašujeta generalno letargijo, iritirata vsakdanje življenje v džecovskem klubu, podpore občinstva ni slutiti ... ne slišimo, da bi bil kdo dihal tam okrog, še več, na odru so štirje kolektivni osamelci. So ključni momenti, ko se človek vpraša, kje je nativcu, ki se zdeva gojit svobodne godbe, teže: ali v New Yorku ali v Stockholmu, v Johannesburgu, mar v Ljubljani? In potem se vse zazdi majceno in velikansko hkrati. Tako kot na prenekateri drugi plošči iz žanra, ki to ni, noče in ne more biti. Pretresljivo pričevanje o tem, da boj za obstanek ni biološka sintagma,

* * * * 1/2