Carl Stone: Nak Won

www.sonore.com

Kar zadeva elektrofonijo, v San Franciscu živita in delata zgledno kompatibilna ekstremista. Prvi je polglasni-poltihi, a hitri mlinar Bob Ostertag, zagledanec v Max/MSP softver in napravo G3. Ostertag sempla izključno tkim. naravne, terenske zvoke - od stoka, vzemimo, ko ima deček v Salvadorju solo pogrebščino za padlim očetom, do spopadov z mestnih gejevskih demonstracij in natovskih aviodetonacij. Drugi je monumentalnejši, veliko bolj slavljen Carl Stone, uradno „veliki ameriški skladatelj“, učenec Mortona Subotnicka in Jamesa Tenneyja, celo „kralj sempla“ imenovan, sicer pa pionir elektrofoniranja v živo (le učite se zgodovine, tehnofriki/ce, da ne bo vse od včeraj!) izza zgodnjih sedemdesetih in današnji zagledanec v Max/MSP softver in napravo G3. Tudi Stone sempla izključno tkim. naravne, terenske zvoke. Tu pa nastopi težava, kajti Stone v rabljenem gradivu nikakor ni tako politično ekspliciten kakor Ostertag, kljub temu pa ima njegova muzika izborne politične implikacije, nasledke in učinke.

Postavimo razloček oziroma politično prepoznavnost, politično subverzivnost obeh še drugače, nazorneje: Ostertag je bil svojčas raziskovalni novinar, aktivist v Srednji Ameriki, Stone je bil svojčas radijski producent in se kot tak naučil, poglabljati se tako v japonsko popularno godbo kakor Motown, Mozarta ... Rezultat fokusirane širine je prelesten in zadosti populaciji s skrajnje razprtim notranjim ušesom - trije zvočni skladi so dostojno raznoliki in objamejo (vsaj) tri “kontinente” v drastični napetosti, sempli so bogati, obrodijo drug drugega, polni so presenetljivih, lepkih, dobro uvijačenih zank in trikov, a vendarle stremijo k nekakšni “ubranosti”, da spomnijo na vprav sladko drogo. Tisto, kar David Shea, recimo, počne v glomaznih blokih, tisto namreč Stone dela pod mikroskopom - učinek semplanja torej ni več filmski, ampak odločno glasben. Filmskost je pač prepuščena zgolj intimni odločitvi, imaginaciji med poslušanjem in se ne vsiljuje kot “poseben glasbeni žanr”. Toliko je Stone pravzaprav nekakšen komponist stare šole. Vrh dosega zlasti na koncu triade, v polurnem, nevarno shizofrenem (pozor, neizkušeni, nikar ga ne plemenitite z napačnimi dodatnimi opoji!) štiklcu „Darul Kabap“, v katerem se spremešajo arabsko petje, latinska tolkala, salonski plesi, revolucionarna pekinška opera, Reichlove daksofonije in še marsikaj. Vrhunska, znalska elektrofonija.

* * * * *