Styles of Beyond: Megadef

Plošče Megadef pravzaprav sploh ne bi smelo biti, saj sta se člana dueta Ryu in Takbir po uspešnem prvencu 2000 Fold iz leta '98 in težavami z založbo ironičnega imena Ideal, z grenkobo v srcu razšla. Vkup ju je spravila šele božja roka v obliki prometne nesreče, v kateri se je Takbir poškodoval, njegov bivši bandmate pa ga je po njej ves v skrbeh poklical. Beseda je dala besedo, beat je dal beat in vse skupaj je dalo album Megadef.

Ta se začne z najedojačim brenčanjem komarja, ki se prek metalizirane kombinacije basa in kitare preigra v naslovni komad, katerega sporočilo se v banalizirani verziji sliši nekako takole: styles of beyond smo d best, vsi k ste nas že kdaj zajebali pa nam lohk mirno popušite. z megadef bomo razstrelili sceno in vsi nam boste fowš ... A seveda je vse to povedano na precej bolj zabaven, fletno zariman način, z lepima, ne preveč agresivnima (a ravno prav grozečima) baritonoma obeh MC-jev, ki v nadaljevanju plošče marsikje spomnita na Rakima - a ne na vsebinski ravni, kjer Styles of Beyond pač ne ponujata kakšnega konceptualnega presežka. Prejkoslej gre namreč za vaje v slogu ali kako na 12 različnih načinov povedati že prej citirana stališča.

Glavni čar te plošče je v muziki in eleganci s katero se producenta DJ Cheapshot in Vin Skully sprehajata po zgodovini rock muzike in iz nje vlečeta melodije, kitarske riffe, basovske linije in sample ter jih opremita s hiphopovsko dodatno opremo: čvrstimi, kompaktnimi beati (ki včasih spomnijo na zlate čase House Of Pain) in nervoznimi, a polnimi skreči. Tu in tam fantje za popestritev razpoloženja skočijo še kam drugam, recimo na polje zajebancije iz 80's evropske synth-pop produkcije, nakar za hec parafrazirajo še kakšen ultra moderen cheesy beat a la 50 Cent ali Ruff Ryders. Vse to se zgodi v dobre tričetrt ure, brez fillerjev in brez določasnih pasusov. Mogoče prav zato dosežejo dandanes redko prisoten efekt, da namreč po izteku plošče zlahka še enkrat pritisneš play.

* * * *