22. 7. 2004 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Begnagrad: Begnagrad
CD, MIO Records 2003; na prodaj naokoli
Ponatis prvega albuma Ljubljančanov Begnagrad z "arhefonskimi" dodatki - avdio in video - nevednega poslušajočega lahko spravi v evforijo ali v tarnanje. Namreč godba, ki jo je druga postava benda Begnagrad spravljala skupaj na začetku osemdesetih let cvrči aktualno, diha in se igra. Potrjuje pač vsem "neznan" fakt, da je bil Begnagrad ena najbolj inventivnih, rockovskih, opozicijskih, šmenta polnih bendov, kar jih je po II. vojni dal ta prostor. Nasprotno bi tarnanje veljalo v primeru, ko se takole spuščajoč v zgodovino nekdo povpraša, koliko pa je taisti prostor sploh dal bendov, godbe, presežkov in bi si iskreno priznal, da ne prav veliko, ne včeraj, ne jutri, najmanj danes.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
22. 7. 2004 | Mladina 29 | Kultura | Plošča
Ponatis prvega albuma Ljubljančanov Begnagrad z "arhefonskimi" dodatki - avdio in video - nevednega poslušajočega lahko spravi v evforijo ali v tarnanje. Namreč godba, ki jo je druga postava benda Begnagrad spravljala skupaj na začetku osemdesetih let cvrči aktualno, diha in se igra. Potrjuje pač vsem "neznan" fakt, da je bil Begnagrad ena najbolj inventivnih, rockovskih, opozicijskih, šmenta polnih bendov, kar jih je po II. vojni dal ta prostor. Nasprotno bi tarnanje veljalo v primeru, ko se takole spuščajoč v zgodovino nekdo povpraša, koliko pa je taisti prostor sploh dal bendov, godbe, presežkov in bi si iskreno priznal, da ne prav veliko, ne včeraj, ne jutri, najmanj danes.
Ko so prvi Begnagrad razpadli, je druga postava svirala in nastopala v grobem v tejle novi: Bratko Bibič (harmonika, glas), Bogo Pečnikar (pihala), torej oba "tastara", "tanovi" pa so bili Boris Romih (tolkala), Nino De Gleria (bas) in Aleš Rendla (bobni). Tanovi Begnagrad so bili spretnejši, raznovrstnejši, z več zagona in z živo dediščino cajta, v katerem so žgoleli: panka, rocka v opoziciji, progresivističnih naklepanj v rocku, z nekaj balkanske malhe, jazza in to bolj naprednjaške sorte, tedanje alternative vobče.
Toda koncept je vendarle ostajal tastar begnagradovski. V živo je nov bend zares žgal, znal potegniti in raztegniti koncert, zakuhati, a se tudi izgubiti v občasnih frikovskih izpadih. Vse to daje ta uradni "edinec" Begnagrada. Bili so bend, ki so znali graditi, razgrajevati in razčlenjevati godbo, delati komade z občutkom za dramo in pripoved. Zanje se občasno zdi, da so vedno en in isti štikelc, ki se nadaljuje tam, kjer je bil zlomljen prejšnji, kar je potencialno idealno stanje - igranje venomer istega komada v različicah. Nekaj, kar poznajo v kulturah brez pisave ali v kulturah s prevladujočo ustnostjo. Po tem so bili Begnagrad "folkbend", bolj rockerji kot kaj drugega.
Če zašarimo po spletovju imajo z njimi probleme; podobne kot takrat, ko so koncertirali. To počasi vse bolj postaja odlika velikih bendov- iz zgodovine ali sedanjika. Preostanek v godbi, drobna poteza, ki preprečuje, da bi jih zlahka ogradili, to je bil Begnagrad. Izraelska edicija male založbe velikih odkritij je pretirano zašarila pri obdelavi zvena. Toda arhivski dodatki in še tisti izseček videa iz Križank, ter prizemljena in na srečo ne preveč hvalisava, zato pa faktično podrobna spremna beseda (B. Bebiča in Marka Junga) iz male edicije (kar je tudi izvorno bila) delajo velik zvočni trak za vsakdanjo in bolj kontemplativno, razmišljujočo rabo. Je malo za "Tastarimi".