Sonore: No One Ever Works Alone

Če imamo srečo in smo dovolj kritični in odprti obenem, nam skoz življenje v "srednjih" letih odzvanja nekako med deset in dvajset "živih" špilov. Kakor črv v stari nočni omarici so navzoči, zasvedrani tjakaj v notranje uho. Pričujoči trio, njegov akustičen špil 20. oktobra 2003 Pr' Gabrijelu v Cerknem je med tistimi uspelimi srečanji. Mali barski prostor, nabit s posebnim, pa nič elitnim občinstvom, je tedaj mestoma "ferceral", "višji harmonski", prepihani toni so se utegnili razpasti do praga bolečine. Pa je to še najmanj: igra je bila "hudičevo" zaresna, nenehoma "božje" zavzeta, odposlušana, pošteno razvezana. Dan je bil pravi, koncert je trajal ravno prav dolgo časa, moči so bile razporejene "pravično" - čeprav se ni nihče "šparal" - gradivo je bilo raznoliko, zvenski spektri objeti. Se zgodi ali pa se ne zgodi.

Sonore so Mats Gustafsson, Ken Vandermark in Peter Broetzmann, uspešna adepta in foter, prva dva oborožena s po dvema saksoma, Vandermark še s klarinetom, Broetzmann tudi (on v "a"), piha pa še v tarogato in, seveda, v celo baterijo saksov. Sonoreju bi v klasičnem besednjaku rekli "pihalni trio", pa naj tako, naklepoma, kar ostane, ker akademski izraz še najbolje povzame razliko, njeno vedno hujšo historično drastičnost, tisto nemogoče razmerje med ustaljeno konservatorijsko glasbeno "vzgojo" in odločitvijo muzičista, da tvega in gre na svoje, v neke neznane ideologeme. To se najpoprej, tudi in predvsem pozna v "tehniki", po pristopu, v rokovanju z inštrumentom. "Tehnika" ni "razširjena", ampak osebna, njena svoboda je znotraj dobro ozaveščenih limit. Odigrano je mišljeno, misel se sliši.

Največji paradoks je potem, da v igri Sonoreja dejansko ves čas prepoznavamo klasične forme, muzičisti se namreč precej dobesedno poigravajo s fugo, rondojem, vzemimo, z davno naučenimi in prežvečenimi "strukturnimi spremljavami" nekega sola, ki to sploh ni: ja, nič manj in nič več niso klasiki kakor so jazzy. V tem je kleč njihovega mojstrstva, ki ni več obrtne narave, pač pa govori jezik nikdar potrjenega in sproti preverjanega statusa, priznanega zgolj v "krogu", med tistimi, ki vedo, za kaj gre: za godbe, nič več in nič manj. Neki pasus Vandermark / Broetzmann, njun duo na klarinetih je kratko malo frapanten, takšnega pojmovanja klarinetne igre ne data niti šola niti ulica, marveč prihaja iz "tretje sfere", ki je območje radikalno samotne govorice, radikalno interne zgodbe, spoprijema. Ljudem, ki imajo do glasbe tak pristop, se je na neki točki pripetilo nekaj katastrofičnega. Bolj ko so te katastrofe raznolike, več je napetosti - tiste plodne, občutljive - v kolektivni igri.

Album ni primerljiv s tistim, kar zveni iz Gabrijela, je pa ravno tako strasten, zvedav, ikonoklastičen, plemenito mračen, osvetljen s čudne strani. Pripoveduje zgodbe, ki so pasje kompleksne, a so prezentirane tako, da v hipu vemo, pri čem smo vsi skup. Naslovi kosov so pri tem več kot indikativni: "Elements of Refusal", "Trees after a Fire", "Broken Hymn", "Death Can Only Kill Me Once", "Hammer Requiem", "Blessed Assurance, Uninsured" in naslovna. Nekaj najmanj vsakdanjega, kar lahko slišite ta hip: instantno komponirane reči, ostro naperjene proti instantnim kulturam.

+ + + + +