Črna kuhna

Kakor se reči odvijajo v tukajšnjem glasbenem prostoru, če bi ga na silo hoteli obmejiti z nacionalnimi zidovi, bojo na koncu koncertirali, igrali godbe, nastopali le še institucionalno podprti "klasiki" s staro glasbo in pa "folkiji" različnih branž z "novo glasbo". Saj bi človek pomislil, da tule vse kar podrhteva od starih viž, ljudskosti, triglasja. Videz - na srečo, za zdaj - vseeno vara. Kar pa ne pomeni, da se med folkiji (generični naziv za tiste, ki na vse načine kopljejo po tradicijskem) ne bije po malem čudaški boj za interpretacijo pravovernosti, zvestobo ljudskemu izročilu, za osvojitev območij ustnega ob hegemoni pisnosti. Že zdaj pa lahko pripomnimo; če bojo slovenski folkiji začeli redno nastopati na državnih proslavah, jih bomo takoj deložirali v razdelek s Fichtejevim nagovorom narodu.

Črna kuhna je zvočni trak gledališke predstave. Bizarno, a to se na cedejki takoj sliši. Tista zoprna okornost, tudi glasbena robatost, ki takojci sproži efekt pri tistih, ki smo rasli gor ob poslušanju "Slovenije v pesmi in besedi", krasi tudi tele sodobne interpretacije in klepanje"glasbenih pripovedk iz zakladnice narodnega blaga", kakor se temu reče. Folkijevskost in modernost glavnega naratorja, "raperja" Pižame, je namreč ravno tako okorna in opotekajoča se, nekako "šentjakobska". Po tem zveni "avtentično", ne pa rapersko.

Tvorci podviga Črne kuhne, ki ima sicer prav spodobne, navite aranžirane ter sklepane momente in prirejene kose, Peter Kus (glava), Pižama (goflja) in goslajoči ostali (zveneči udje), so se kar duhovito polotili zaklada, a zastali nekje vmes.

Rap (pač brbljanje, svojstvena sodobna forma pripovedništva) in pa ljudsko dromljanje in goslanje (pač z imaginacijskimi približki) sta vkup djana s še vedno premalo drznosti, zafrkancije "navadnih", ki po tem, da so zlagali takšne, ravno niso bili navadni. Kaj so že bili, Kranjci, Primorci, Rezijci, če zgodovinski spomin ne vara. Poklon za pogum in nekaj strumnih domačih kosov.

+ + +