The Stroj: Cona/The Zone

"Being a machine, never felt so good!" zaključi uvodno filozofsko kontemplacijo oziroma prvi komad novega, tretjega albuma zasedbe The Stroj skrivnosten glas z vzhodnoevropskim dialektom in nas iniciira v novo poglavje in nove dimenzije te naše neobičajne zasedbe.

The Stroj z njim zaokrožajo svojih deset let delovanja in hkrati odpirajo novo poglavje, ki so ga začeli nakazovati že na predhodnem albumu Gremo!. Če so se na svojih začetkih gotovo še bolj neposredno navezovali na popularno francosko urbano pleme Les Tambours De Bronx in prek njih na neko imaginarno plemensko ritmičnost, pa je sedaj nekako čutiti, da se vsaj v manjši meri odpirajo tudi vplivom pionirjev tovrstnega zvoka, industrialcem Einstuerzende Neubauten in posredno avantgardnim predhodnikom tovrstnih idej, ki so jih nekako utemeljili futurist Russolo, prva skladatelja zgolj tolkalske glasbe Varese in Cage, tudi skladatelji konkretne glasbe ter drugi.

Njihov novi album Cona/The Zone je po svoje namreč neki odmik od prvotne začrtane smeri, od njihovega prvega albuma Ventilator, kjer so bili še prvinsko tolkalski, surovo energični in ritualno neposredni. Tolkalsko pleme The Stroj si da tokrat duška manj s fizičnim nabijanjem (v zvoku tudi ni več občutka žive igre) in bolj predvsem z raziskovanjem neštetih zvočnih možnosti, ki jih ponujajo njihova izvirna kovinska, plastična in druga, reciklirana in prirejena zvočila ter inštrumenti, posneti konkretni zvoki in studio. Na novem albumu odkrivajo nenavadno melodiko (tudi s pomočjo svojeročno izdelanih pihalskih glasbil, ki nekajkrat odvihrajo celo v freejazzovska prepihovanja), posebne eksperimentalne ambiente in nove ter nenavadne zvočno-barvne spektre in kombinacije, katerih izvor nam pogosto ni poznan, preizkusijo pa se ponovno, kot že tudi poprej, s pravimi vokalnimi komadi. Ritmično se sicer znajdejo v mnogih raznolikih kombinacijah, pri čemer ne nazadnje zaidejo tudi v 7/8 ritem ter stiliziranje trance vzorca, jim pa pri tem (predvsem, ker gre za prvenstveno ritmično glasbo) ostaja še vedno nekaj neizkoriščenega manevrskega prostora. Že omenjana opazna prisotnost studijskega manipuliranja zvoka je delo starega mačka Alda Ivančiča, ki je tokrat zaslužen še za soavtorstvo pri kompoziciji in realizaciji, in gotovo je njegov vpliv v veliki meri pripomogel k metamorfozi, ki jo zaznamo na novem albumu The Stroj.

Vsemu pohvalam navkljub pa se ne morem znebiti občutka, da so po svoje The Stroj, če parafraziram izjavo Laibach o zasedbi Rammstein, nekakšen "Einstuerzende Neubauten za otroke". Pa da ne bo pomote, tako Rammstein kot The Stroj sta dobra benda. Cona/The Zone je zvočno in ritmično pester in dinamičen album, ki se uspešno izogiba nevarnostim enoličnosti. Pri The Stroj je konec koncev čutiti dober, zaželen in pozitiven napredek in povsem verjeti je, da se pri ustvarjanju še nikoli niso počutili tako dobro ... in tako umetniško.

+ + + +