30. 10. 2000 | Mladina 44 | Kultura
Leta 2004 bo še slabše. Razen če ne bo volitev. Še je upanje.
Slovenska škofovska konferenca
Strah hodi po Evropi, strah pred skrajno desnico. Pustimo tokrat ob strani Haiderja, čeprav bi se bilo vredno vsakokrat znova povprašati, od kod je prišel in kdo ga je skotil. Na začetku oktobra je po vsej Evropi zavel mrzel veter ob izidih regionalnih volitev v Belgiji, natančneje, v Flandriji. Vlaams Blok, skrajno desničarska in ksenofobna stranka, je v Antwerpnu, za Brusljem drugem največjem belgijskem mestu, dobil 33% glasov in s tem samo še utrdil svoje prvo mesto. Nikakor ne gre za muho enodnevnico, saj Blok zadnjih dvanajst let vztrajno širi svojo volilno bazo. Tokrat je dobil 20 od 55 sedežev v mestnem svetu. Vse druge stranke so se zavezale, da bodo okoli Bloka postavile sanitarni kordon, kar pa je seveda že postana župca. Blok gre naprej. Zadeva je v resnici precej bolj zapletena. Res je, da je Blok dobil kopico glasov z izkoriščanjem ksenofobije, strahu pred kriminalom in socialno negotovostjo. Vendar je ta klasični ekstremistični besednjak samo del resnice. Uspeha Bloka ni mogoče razumeti brez zgodovinskega konteksta. Čisto na kratko. Belgijo so po Napoleonovem dokončnem porazu pri Waterlooju velike sile ustanovile leta 1830 kot tamponsko državo med Francijo, Anglijo in Nemčijo. Da nikoli več ne bi bilo vojne itd. Vojne so seveda še bile, Belgija pa je preživela. V politiki, gospodarstvu in vojski so vseskozi imeli prvo besedo francosko govoreči Valonci in francoska aristokracija. Nesrečni Flamci, ki so jih pobijali in pustošili že Španci, so bili drugorazredna kmečka raja. Van Goghovi jedci krompirja. V prvi vojni so flamski vojaki na fronti cepali kot muhe, ker niso razumeli ukazov francoskih častnikov. Tega niso nikoli pozabili. Medsebojno prijateljstvo se je še poglobilo med drugo svetovno vojno, ko so Valonci Flamcem očitali kolaboracijo z Nemci. Čeprav številke govorijo, da je bil odstotek kolaborantov tako rekoč izenačen na obeh straneh. Po vojni, konec petdesetih let, pa so se začele zadeve obračati na glavo. Valonska gospodarska trdnost je počivala na rudnikih in težki industriji. Danes so vsi rudniki zaprti, težka industrija pa v zadnjih zdihljajih. Medtem so Flamci pod vodstvom sposobnih vizionarjev začeli graditi tehnološko družbo. Danes je Flandrija ena najbolj propulzivnih evropskih regij, brezposelnost je več kot trikrat nižja kot v Valoniji in Bruslju. Fenomen Flamskega Bloka je torej precej bolj kompleksen, kot je videti na prvi pogled. Glavno vprašanje niso gastarbajterji iz Turčije in Maroka, temveč prihodnost Flandrije. V zadnjih desetih letih so vse flamske vlade korak za korakom širile svojo avtonomijo. Še več, pri tem so jim, sicer diskretno, a učinkovito pomagali rojaki v večini državnih institucij. Po eni strani Valonci grmijo proti flamskemu secesionizmu, po drugi strani pa je med flamskimi političnimi silami ustvarjen globalni konsenz. Gre za mlado nacijo, ki je trdno pripravljena doseči svoj cilj. Povrh vsega je cilj čisto realen. Če je uspelo Sloveniji, čemu ne bi skoraj šestmilijonski Flandriji z bruto proizvodom na prebivalca, ob katerem se nam lahko zvrti v glavi. In projekta neodvisnosti si ni izmislil Flamski Blok. Ne, na noge so ga postavili krščanski demokrati in liberalci, eni nosilci prejšnje, drugi sedanje belgijske vlade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
