Kdaj bo preteklost pokopala svoje mrtve?

Johana Sauwensa sem spoznal pred sedmimi leti, ko je kot belgijski minister za transport obiskal luko Koper. Bil je edini minister iz majhne flamske stranke Volksunie. Mladostni minister je bil na moč dinamičen in šarmanten. Ker sem bil kot veleposlanik ves dan skupaj s flamskimi gosti iz Antwerpna, je pogovor kaj hitro nanesel na položaj majhnih narodov v Evropi. Flamci so nam odkrito zavidali, ker nam je z ubogima dvema milijonoma uspelo ustvariti neodvisno državo. In to tako rekoč nacionalno čisto državo, so poudarjali v podtonu. Flamci že vejo, kaj govorijo, z več kot šestimi milijoni namreč predstavljajo večinski narod v desetmilijonski Belgiji. Tako rekoč iz leta v leto spreminjajo ustavo in s tem posledično regionalizirajo kraljevino. Tega pa ni mogoče početi brez izjemno močnega nacionalnega in nacionalističnega naboja. Na Balkanu te zadeve dobro poznamo.

In ko sedem let pozneje odprem časnik, zagledam, kako se mojemu nekdanjemu znancu slabo piše. Po zadnjih belgijskih volitvah je postal notranji minister v flamski vladi. Vendar je 9. maja moral nepreklicno odstopiti. Na dan je namreč prišlo, da se je udeležil nacističnega kongresa. "Zmotna presoja," se je branil notranji minister, pa mu ni to prav nič pomagalo. Obiskal je Sklad svetega Martina, združenje nekdanjih Waffen SS in kolaborantov, ki so se sestali v Antwerpnu. Na shod so prišli somišljeniki iz kopice evropskih držav. Kako je bilo s slovenskim domobranstvom, o tem za zdaj ni podatkov. Organizacija prireja bralne seanse in diskusije in seveda zbira prostovoljne prispevke. Prodaja se glasilo Brezov križ (sicer tudi esesovski emblem), v katerem se slavijo Adolf Hitler in njegovi. Izkazalo se je, da je minister Sauwens že dolga leta naročen na publikacije Sklada svetega Martina. V Antwerpnu je minister delil avtograme, se tri ure rokoval z navdušeno množico in prepeval himno Flamske legije skupaj s tisoč petsto privrženci fašistoidnega Flamskega bloka. (Samo mimogrede: na račun ksenofobije je v Antwerpnu Flamski blok najmočnejša stranka. Si predstavljate v Ljubljani vladajočo koalicijo SDS-NSi-SLS-SNS? Brrr? Remember Janez Lesar!)

Prvi odzivi so bili več kot mlačni. Predsednik flamske vlade je preprosto "obžaloval" ministrovo sodelovanju na mitingu v Antwerpnu. Strankini veljaki in predstavniki vlade so se zadovoljili s Sauwensovim opravičilom, saj je mož verbalno obsodil rasistično ideologijo in skrajno desnico. Tudi njegovi sodelavci so hiteli zatrjevat, da je minister pravi zmernež in da je v resnici pokazal samo svojo človeško skrb, "da bi se zbrisale zmote, ki so jim med drugo svetovno vojno zapadli tisti Flamci, ko so popustili pred sirenami svojih voditeljev, ki so jih zapeljali v kolaboracijo".

Razloga za to človečansko držo sta bila dva. Za nadaljnje federalistične spremembe belgijske ustave mora premier Guy Verhofstadt zbrati dvetretjinsko večino, za to pa potrebuje čisto vse glasove poslancev Sauwensove Volksunie. Vendar se bistvo skriva drugje. Korenine segajo v čase druge svetovne vojne. Čeprav so reminiscence iz prve vojne še vedno žive in boleče. V prvi vojni so bili namreč vsi belgijski častniki Francozi. Ker flamski kmetje niso razumeli francoskih ukazov, je prihajalo do nesporazumov in do nepotrebnih žrtev med flamskimi vojaki. Ta 85 let stara zgodba je postala prava legenda, ki je preprosto ni mogoče izkoreniniti. Zato se je zamera nadaljevala tudi v drugi vojni. Čeprav dejstva hladno govorijo, da je bilo med francosko govorečimi Valonci enak odstotek kolaborantov kot med Flamci, pa so se Valonci nekako izbojevali status odporniškega naroda, medtem ko naj bi bili Flamci že zaradi svojega jezika in tradicije bolj naklonjeni nemški okupaciji. In bolj ko se Valonci trkajo po prsih in se bahajo s svojo odporniško preteklostjo, bolj zakrknjeno se Flamci nočejo odpovedati svojim kvizlingom med drugo vojno. Zaradi tega obe skupnosti še dandanes živita v nekoliko zabrisani, pa vseeno živi državljanski vojni. Sauwens se je branil, da je hotel sprati madež krivde s "črnih" kolaborantov. V Belgiji so namreč "beli" ta dobri, junaški odporniki. Sauwensova stranka pa se je dokončno razklala med konservativno in progresistično krilo.

Skratka, duhovi preteklosti so še vedno v dobri formi. Nihče noče priznati, da je bil poražen. Če pa je že bil potolčen do tal, je bil vsaj moralni zmagovalec. Kot nekakšno sprevrženo tolmačenje Kristusovih besed: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." Je pa treba resnici na ljubo povedati, da se belgijska Rimokatoliška cerkev ne vtika v politiko, še toliko manj pa prevrednotuje preteklost.