Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 25  |  Kultura

Novi sončni kralj

ZDA se raje paternalistično na bilateralni ravni dogovorijo s posameznimi državami, kot da bi se spuščale v multilateralna pogajanja

© Tomo Lavrič

Sončni kralj Ludvik XIV. je prišel v zgodovino z znamenitim epikurejskim vzklikom: "Apres moi le deluge!" Za mano potop! Briga me, kaj bo po mojem vnebohodu. Njegov naslednik Ludvik XVI. je vztrajno sledil tej maksimi, vendar se časi tu pa tam tudi spremenijo in celo kraljem se utegne zgoditi, da jih giljotina skrajša za glavo. Vendar dan današnji nič več.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jaša L. Zlobec

 |  Mladina 25  |  Kultura

© Tomo Lavrič

Sončni kralj Ludvik XIV. je prišel v zgodovino z znamenitim epikurejskim vzklikom: "Apres moi le deluge!" Za mano potop! Briga me, kaj bo po mojem vnebohodu. Njegov naslednik Ludvik XVI. je vztrajno sledil tej maksimi, vendar se časi tu pa tam tudi spremenijo in celo kraljem se utegne zgoditi, da jih giljotina skrajša za glavo. Vendar dan današnji nič več.

Pa smo po bližnjici že pri ameriškem prezidentu Bushu juniorju. Mož je zaslovel že takoj po izvolitvi. Z gnusom je zavrnil podpis Kjotskega protokola, ki podpisnicam nalaga zmanjšanje emisije toplogrednih plinov. Amerika je seveda glavna proizvajalka in potrošnica teh plinov, ozonska luknja se veselo širi, segrevata se ozračje in morje, tako da je samo vprašanje desetletij, kdaj nas bo pobralo. Busha pa bolj zanimajo balistični izstrelki, vesoljski ščit. Šit! Apres moi le deluge! Manj znana pa je Busheva zgodba v zvezi z OECD, Organizacijo za gospodarsko sodelovanje in razvoj. O OECD pri nas neradi govorimo, ker se nam ob osamosvojitveni evforiji ni posebej ljubilo s trdim delom postati članica te prestižne organizacije, v kateri sodeluje trideseterica gospodarsko najmočnejših svetovnih držav (med drugimi tudi Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška). OECD zadnje desetletje intenzivno pripravlja mednarodni kodeks, ki naj bi omejil nelojalno - in protizakonito - konkurenco na davčnem področju (Harmful Tax Competition). Preprosto povedano, gre za učinkovit nadzor nad državami, ki se bavijo z utajami davkov in s pranjem umazanega denarja od prodaje mamil, orožja in podobno. Lanskega junija je OECD sestavila seznam 35 držav, ki uporabljajo nelegalne davčne transakcije, in od njih terjala transparentnost davčnega sistema. Zagrozila je tudi s sankcijami, ki naj bi stopile v veljavo konec letošnjega julija. Sestavljena je bila črna lista še posebej "nekooperativnih" petnajstih držav. Začetek je bil skromen, vendar pomemben, kajti celo operacijo so vodile Francija in ZDA pod predsednikom Clintonom.

Potem so se zgodile ameriške volitve in z njimi je prišlo do marsikaterega zasuka.Tudi v zvezi z OECD. Američani so sredi maja v Parizu jasno povedali, da "je v sedanji obliki načrt OECD preširoko zastavljen in da ne ustreza davčnim in gospodarskim prioritetam ameriške administracije". Državni sekretar O`Neill je bil popolnoma jasen: "ZDA ne bodo podprle nobenega poskusa, ki bi hotel diktirati katerikoli državi raven obdavčitev, in ne bodo sodelovale pri nobeni pobudi, ki bi hotela harmonizirati davčne sisteme po svetu." Evropa se je zgrozila. Vsi napori zadnjih let so šli v nič. Velike mednarodne barabe pa so si lahko nazdravili s šampanjcem. Amerika ne bo niti s prstom mignila, da bi preprečila njihove davčne in druge lumparije. Še več, novi ameriški vladarji so pokazali, kako dobro in usmiljeno srce imajo, še posebej do revežev. Busheva administracija je jeznim Evropejcem razložila, da revne države v Karibih in drugod (predvsem seveda na območju ameriškega vpliva in nadzora) nimajo nobene druge možnosti za razvoj razen s tujimi investicijami, ki jim ni ravno treba gledati pod prste."Grožnje in agresiven nastop niso prava rešitev," je povedal omenjeni državni sekretar O`Neill. "Bolje je voditi dialog."

Evropski odgovor je bil hkrati jasen in nemočen. ZDA se raje prijateljsko paternalistično na bilateralni ravni dogovorijo s posameznimi državami, kot da bi se spuščale v multilateralna pogajanja, ki se pogosto ne bi končala v njihovo korist. Pa ne samo to. Naš prijatelj prezident Bush ima med prijatelji veliko veleindustrialcev, ki so mu po svojih najboljših močeh pomagali med predsedniško kampanjo. Sicer pa so velika ameriška podjetja prek davčnih paradižev utajevala davke, in sicer z žegnom washingtonske administracije ter s posebnim sistemom Foreign Sales Corporation. To je paralo živce Svetovni trgovinski organizaciji, saj je šlo za kričeče protizakonite subvencije ameriškemu izvozu. Zato je Busheva vlada pripravila nov postopek, ki pa je že vnaprej doživel ostro kritiko Evropske unije. Kar pa na oni strani morja ni nikogar posebej ganilo. Moje dvorišče nikogar nič ne briga!

Zadeva je skrajno zoprna in tudi nevarna. Zaradi ameriškega napuha in samozaverovanosti je razpadla doslej skupna fronta z Evropo. Američani pa perejo denar prav v tistih državah, ki so na samem čelu črne liste OECD. Francoski zunanji minister socialist Laurent Fabius je sicer maja zahteval od ZDA, "naj nadaljujejo boj proti davčnim utajam in pranju umazanega denarja, to je namreč denar od prostitucije, mamil in ilegalnega trgovanja z orožjem. Do zdaj so bile ZDA in Francija udarna ost tega boja. Ne bi bilo dobro, ko bi Francija ostala brez ameriške podpore."

Lahko grem z zavezanimi očmi stavit, da bo Francija naletela na Busheva gluha ušesa. Vsako leto se namreč po svetu opere tisoč milijard dolarjev. Pecunia non olet! Načela so hitro načeta. Apres moi le deluge!