Nemčija. Kmalu. Zelo kmalu.

Na Slovenskem veliko in preveč govorimo o Evropski uniji, kot da gre pri vem skupaj za trdno in neoporečno evropsko trdnjavo. Ko bomo enkrat notri, bo tudi nam odleglo. Toplo in varno, bi se zahehetal rajnki Krleža. Ja, ob svetem Nikoli.

Že zdaj pritiskata na Slovenijo dve močnejši sosedi, obe članici Unije. To članstvo ju v ničemer ne obvezuje, da bi morali s Slovenijo ravnati pošteno in ljubeznivo. In tudi potem, ko bomo vsi skupaj v istem čolniču, bo Haider ostal Haider, Berlusconi pa se tudi ne bo znebil svojega veličinskega kompleksa. V Franciji se je letos Le Pen prebil v drugi krog volitev za predsednika države. Aznar bo po Španiji prepovedoval neljube politične stranke, če mu bo le javno mnenje ploskalo. Velika Britanija in Francija pa sta daleč, predaleč. Širitev Unije ju pravzaprav ne zanima. Do upehanih novink sta Blair in Chirac aristokratsko na distanci. Na koncu se izkaže, da je v celotni Evropi ključna ena sama država. Nemčija. Dokler je Nemčija gospodarsko stabilna in politično uravnotežena, se za staro celino ni treba posebej bati. Vprašanje pa je, koliko časa bo ta idila še trajala. Do zdaj je bilo vse skupaj več kot znosno, maloštevilni skrajni nacionalistični in rasistični desni skrajneži so bili quantite negligeable. Z eno besedo povedano, Nemčija je vseskozi veljala za najbolj politično korektno državo v združeni Evropi.

Potem pa je počilo tam, kjer ni v resnici nihče ni pričakoval. Na populistične duri je potrkala stranka z dolgo demokratično tradicijo, stranka, ki je od petdesetih let naprej tako rekoč vedrila in oblačila v vladah Zvezne republike Nemčije, tako s krščanskimi kot socialnimi demokrati. Seveda ste brez težav uganili. Gre za Liberalno stranko, po domače FDP. Na zadnjih zveznih volitvah 1998 je FDP komajda prestopila volilni prag. Izpadla je tudi iz socialdemokratske in zelene koalicije. Nekaj časa je resno kazalo, da bodo nemški liberalci za zmerom izginili iz nemškega političnega prostora. Zdaj pa so si za jesenske zvezne volitve 22. septembra zadali kot cilj omrežiti 18% volilnega telesa. Vsekakor zelo ambiciozen projekt. Pri tem se stranka ne ozira ne na levo ne na desno, ampak gleda samo na potencialno volilno bazo. Legendi nemškega liberalizma, nekdanji nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher, in prav tako nekdanji finančni minister grof Otto Lambsdorf, sta zgrožena nad novimi časi in nad neskropuloznostjo novih liberalnih voditeljev. Škandal je povzročil in razpihnil podpredsednik FDP in vodja liberalcev v mogočni zvezni deželi Porenje Vestfalija, Juergen W. Moellemann, nekdanji zvezni gospodarski minister v osemdesetih letih. Takrat je moral odstopiti zaradi svojih vprašljivih arabskih prijateljstev in navez in zaradi nerazčiščene zgodbe o konfliktu interesov v zvezi s hipermarketi. Prav Moellemann je prvi prišel na dan z geslom o 18 odstotkih nemških volilcev. Pri tem podvigu pa je seveda treba obračunati z vrsto dosedanjih političnih tabujev. Prvi je vnaprejšnja solidarnost z Izraelom, ki je bila od samega začetka eden temeljev zunanje politike demokratične Nemčije, prav tako kot spoštovanje nemških Judov, ki so preživeli holokavst, in tistih, ki so pozneje prihajali iz nekdanje Sovjetske zveze. Moellemann se je prikrito solidariziral s samomorilskimi palestinskimi napadi na izraelske civiliste. Obtožil je tudi predsednika centralnega sveta nemških Judov, da s svojim nesprejemljivim vedenjem spodbuja antisemitizem. Cela zadeva pa je postala še bolj zoprna, ko je Moellemann v liberalno skupino deželnega parlamenta sprejel poslanca sirskega porekla, ki je v neonacističnem glasilu obtoževal Sharonovo vlado, da proti Palestincem uporablja nacistične metode. Kar je na žalost kar blizu resnice. Nobena krivda ni večna in zločinov ni mogoče za zmerom naprtiti tistim, ki so se rodili po drugi svetovni vojni. In Judje niso božji izvoljenci. Zgolj ljudje so, kot vsi drugi. Le da še niso prišli do tega spoznanja.

Zadeva pa se ni končala samo na političnem odru. Ko je nemški pisatelj Martin Walser leta 1998 na frankfurtskem knjižnem sejmu prejel založniško nagrado, je hkrati opozoril na "moralno gorjačo Auschwitza", s čimer si je nakopal srd nemške judovske populacije. Pisatelj se je postavil po robu "instrumentalizaciji holokavsta", ki naj bi za vse večne čase pritiskala na Nemce z občutkom večne krivde. Približno tako, kot je Katoliška Cerkev dva tisoč let, vse do prihoda papeža Janeza Pavla II. obtoževala Jude za Kristusovo smrt in križanje.

Politik Moellemann se razlikuje od pisatelja Walserja. Ne zanimajo ga metafizična vprašanja. Dela in govori to in samo to, kar mu prinaša volilne glasove. V časniku Neues Deutschland je razložil, da plima populistov Haiderjevega kova povsod po Evropi pomeni "emancipacijo demokratov". Neues Deutschland, glasilo nekdanjih komunistov iz Vzhodne Nemčije, nikakor ni bilo izbrano po naključju. Sam predsednik nemške liberalne stranke, Guido Westerwelle, počenja vse, da bi zaokrožil svojo vrečo volilnih glasov na margini tako desnega kot levega volilnega telesa. Pri tem pa se ne otepa ne nezadovoljnežev ne abstinentov. Vsak glas ima enako težo. Živahni in podjetni podpredsednik Moellemann mu sicer povzroča zadrege, vendar pa predsednik vztraja pri novi podobi liberalne stranke, ki jo hoče iz stranke uglednih liberalcev preobraziti v protestno politično združbo. "Moja generacija," razlaga štiridesetletni predsednik, "ne bo dopustila, da bi ji kdorkoli omejil svobodo misli. Vsaka generacija ima pravico in dolžnost, da razmišlja s svojo glavo."

Nemčija več kot po pol stoletja od druge svetovne vojne in po desetih letih združitve ne občuti več kolektivne krivde svojih očetov in dedov. A ne samo to. Hrbet je obrnila tudi generaciji 68, ki jo v predvolilni kampanji zastopa in simbolizira Joschka Fischer s svojimi Zelenimi. Gre za generacijo, ki je od svojih staršev terjala čiste račune v zvezi z nacistično preteklostjo.

Pa vseeno ni tako temačno. Pred Moellemannovo drzno verbalno ofenzivo so raziskave javnega mnenja liberalcem napovedovale 12 % volilcev. Po njegovih napadih na judovsko skupnost in njene predstavnike so zdrsnili na 9 %. Pa ne samo to. Liberalni politiki se bodo morali odreči populistični retoriki, sicer v povolilnih kombinacijah ne bodo primerni ne za krščanske ne za socialne demokrate. Kaj bo pa v Evropi jutri, se pravi čez deset let, tega si v tem trenutku nihče ne upa napovedati. Nekaj je gotovo. Majhni bodo še zmerom majhni, elitni klub velikih držav pa se bo vse bolj sameval.