Grki kremeniti, le stopimo v korak, da osvobodimo naš domači prag

Atene. Pred dobrim mesecem. Odysseas Cenai je bil najboljši dijak v gimnaziji v rodnem kraju Nea Mihaniona, blizu Soluna, se pravi v severni Grčiji. O Solunu in o njegovih etničnih koreninah bi lahko razpredali na dolgo in široko, ampak si raje ne bi naprtil še kakšnih novih užaljenosti. Pojdimo in medias res. K našemu Odiseju. Kot najodličnejši dijak med najboljšimi bi moral po ustaljeni tradiciji nositi grško zastavo v tradicionalnem mimohodu na dan nacionalnega praznika, 28. oktobra, na triinšestdeseto obletnico, ko je Grčija s ponosom zavrnila ultimat, s katerim ji je zagrozila fašistična Italija. Grki kot neupogljiv narod.

Odysseas ni nosil zastave. Razlog je bil preprost in banalen. Odysseas je namreč po rodu Albanec. Nečista kri torej. Kakih petdeset dijakov iz njegove gimnazije, ki so jih spremljali živahni in nacionalno zagreti starši, so z zmerjavkami in kričanjem dokazovali našemu odličnjaku, da nima pravice predstavljati šole, saj se v njegovih žilah pretaka negrška kri. Hočeš nočeš se človek vpraša, s kakšnimi starši imamo opraviti in kakšno tovarištvo gojijo dijaki do svojih sošolcev.

Odysseas se je izkazal za bolj razumnega in zrelega kot vsi njegovi sošolci in njihovi starši skupaj. Sam se je odrekel časti nositi zastavo. "Moja odločitev je dokončna: do konca duše sem razočaran in nikoli ne bom pozabil tega ponižanja in krivice, ki so mi jo prizadejali. (...) To je jasen dokaz rasizma," je z resnim in hkrati odločnim glasom razložil več televizijskim kanalom. Obenem pa je izjavil, da ne goji nikakršnega sovraštva do ljudi, ki živijo v večjem trgu, kjer s starši biva zadnjih šest let.

Ironija, bolje bi bilo reči sarkazem, je bila še bolj grenka, kot bi si človek mislil. Šlo je namreč za recidiv. Podobne neslanosti in ponižanja je Odysseas, ki je marljivo zbiral same odlične uspehe, moral preživljati leto za letom. Že leta 2000 je bil najboljši dijak v gimnaziji in tudi takrat ni smel nositi zastave najodličnejšega učenca. Spet starši, seveda. Zagrozili so z bojkotom celotne proslave, če bo Odysseas v prvi vrsti nosil grško zastavo. In to se je zgodilo še dvakrat zapored, obakrat ob velikih grških nacionalnih praznikih. Najprej že omenjenega oktobra - že drugič - in 25. marca ob priložnosti še enega velikega, največjega grškega nacionalnega praznika, ko Grki slavijo začetek vstaje proti otomanskemu jarmu leta 1821. In kje so bili ves čas ravnatelj in učitelji? Kje razumniki? Težava z razumniki tiči v tem, da si dajejo več opravka z nacionalnimi miti kot s krivicami, ki jih morajo prenašati nemočni in brezpravni. Kdo si bo delal kariero z bojem za človekove pravice manjšin in obrobnih slojev?

Cela zgodba je bila tako odurna, da je doživela nacionalne razsežnosti. Zgodovinarji so končno posegli vmes. Vsaj nekateri. Že pred leti se je v zgodovinski stroki odprla živahna diskusija. Nekateri zgodovinarji so zbrali dovolj poguma, da so iz zaprašenih arhivov izbrskali podatke in dejstva, ki so dokazovali, da je se je v žilah mnogih junakov za grško neodvisnost pretakala albanska kri. Celo sam predsednik države Kostis Stefanopulos se je odločno postavil za pravico mladega Albanca v imenu načel strpnosti in nediskriminacije.

Ker pa se bliskovito bliža leto 2004 in z njim tudi olimpijske igre, in to ne kjersibodi, ampak prav v Atenah, tako rekoč v srčiki velikega olimpijskega klimaksa. Še tako kratkovidni lokalpatriot bo dojel, da se pred milijonskim svetovnim avditorijem ne gre igrati in slepomišiti. Nihče, prav nihče si ne bo mogel in smel privoščiti, da bi padla senca dvoma na najstarejšo demokracijo na svetu. Sramotna zgodba našega Odiseja je segla do vladne palače. Socialistična vlada se je javno zgrozila "nad nesprejemljivo rasistično zatohlost" te afere. Minister za vzgojo in religijo Petros Efthymiou je obsodil "razklano šolo, ki neogibno pelje k ustanavljanju getov", in obžaloval, da je prišlo do takšnega položaja, ki poraja "eksplozivno vzdušje". Predstavnik vlade za stike z javnostjo Christos Protopapas se je ogorčeno obregnil ob getoizacijo in opozoril na "eksplozivno vzdušje". Odločno je poudaril, kako nujno je senzibilizirati Grke in jih privaditi na obstoj priseljencev ter jih sprejeti in integrirati v grško družbo.

V Grčiji dela in živi približno milijon priseljencev, tako legalnih kot ilegalnih. Velika večina jih prihaja iz Albanije. Glede na to, da ima Grčija v celoti enajst milijonov prebivalcev, sestavljajo priseljenci skoraj deset odstotkov prebivalstva. Predvsem po padcu komunizma v devetdesetih letih je vse bolj začelo prihajati do številnih napetosti in rasistične nestrpnosti.

Grška sekcija Unicefa je v posebnem uradnem sporočilu za javnost v zvezi s škandalom okrog Odiseja jasno poudarila, da se je "Grčija znašla v kritičnem trenutku, ko se bo morala odločiti, ali si želi postati odprta in multikulturna družba, ali pa se bo odločila za ksenofobijo in izolacijo".