Parsifalova magija

Na odru v galeriji je stal klavir, dve tabli in kup flomastrov. Na tleh je ležala škatla za violino. Miha Pogačnik je še pol ure pred predavanjem vadil. Ko so ljudje začeli prihajati v prostor, jih je vabil v prvo vrsto. Vsi naprej! Naj premikajo stole, naj delajo hrup, naj se čim bolj približajo. Kup kreativcev New Moment Ideas Campusa je bilo pripravljenih. Akcija.

Miha Pogačnik, violinist, je zaigral prvi del skladbe. Bach, Fuga v g-molu. Potem je energično vzel svinčnike in čečkal po papirju. "Vidite. To sta moški in ženski princip. Polarnost. Ste slišali? Poslušajte še enkrat." Spet je zaigral del skladbe. Ves hiperaktiven. Ni čudno, da ga vabijo na vse mogoče marketinške in poslovne konference in srečanja - strukturo predavanja ima naštudirano do zadnjih podrobnosti, čeprav trdi, da gre za improvizacijo. A glej ga, zlomka - na konferenci v Stockholmu je igral Fugo v a-molu in glede na zapise v časopisu pripovedoval iste stvari o tečnih šefih in ubogih uslužbencih. Pravzaprav je to popolnoma vseeno. Njegova predavanja o aktivnem poslušanju in učenju vodenja s pomočjo Bachovih sonat so uspešnica. Poslušalci preprosto morajo poslušati in sodelovati. In poslušajo vodilni kadri od Ericssona, Shella, IBM-a, Hewlett Packarda, Mitsubishija, Mattela, Nika ...

Analiza Bachove Fuge se lahkotno zapelje v razlago najnovejših principov teorij vodenja. Kako biti dober menedžer? Učna ura za vodilne kadre. Vse je zapisano v Bachu. Medtem ko poslušalce prepričuje, da v skladbi slišijo teženje staromodnega šefa, cviljenje uslužbencev, krize, obvoze, reševanje problemov, krize in rešitve... Na papirju pa nastajajo barvaste risbe, čičke-čačke, likovna upodobitev glasbe. Tako mimogrede navrže še kakšno življenjsko modrost: "Ne smete prevečkrat reči ljubim te, sicer vas bodo sovražili." Ali: "Če srečate človeka, ki ima krizo, mu čestitajte. To je dobro, to pomeni, da se zaveda sveta, da mu ni vseeno." In še: "Lahko je biti močan, težko je biti mehak, priznati napako in se umakniti." Razloži še o razlikah med čustvi in občutki, še naprej silovito riše. Predstavljati si ga morate, kako skače po dvorani, s takim na videz norim bleskom v očeh. In tako mimogrede navrže: "V prejšnjem življenju sem bil gotovo pridigar." Ja, o tem ne dvomimo. Njegova intenzivnost ...

Fino, očitno je Miha Pogačnik v svetu kreativnega biznisa cenjeno ime. Od leta 1992 je tudi kulturni ambasador Slovenije, mi pa ga ne poznamo. Kdo, kaj, zakaj? Ne vemo nič, ne? Razen tega, da je njegov brat Marko Pogačnik, ekspert za zmajeve črte in Benetke. Senzibiliteta za energijo prostora je obema skupna. Očitno je to v družini. "Ja, morda je to v družini. Oba sva se čisto po drugih poteh lotila problema, kako uvesti umetnost v sodobno družbeno stvarnost. On kot kipar, prek dizajna v geomantijo, jaz kot violinist."

Tako - Miha Pogačnik je violino odkril v petdesetih letih. Je iz Kranja, kar opiše kot kulturno provinco. Njegovi starši so mu vzbudili ljubezen do narave. Vsako nedeljo so hodili na Jošta in škofjeloške hribe. "Takrat so imeli kmetje pristno kulturo." In ta pristna kmečka kultura, ki še ni bila okužena z Avseniki, ga je očarala. Najbolj mu je dišal gnoj. Fascinirali so ga vaški plesi, ko so igrali na harmoniko. Celo tako zelo, da je sedel na pručki, fante treh, štirih let, in se pretvarjal, da igra harmoniko. Oče mu je za to kupil instrument. Igrati se je naučil sam, in to tako, da je neposredno posnemal, tako kot je videl - z levo je igral melodijo, z desno base. Pri petih so mu v glasbeni šoli rekli, da če se je že naučil, da lahko z levo igra melodijo, pa naj postane violinist. Torej - violino je dobil v roke zato, ker se je napačno naučil igrati harmoniko.

In če ne bi bilo tako ... ne bi bilo gibanja Idriart. Cilj: prizadevanje, da bi umetnost v družbi dobila nov, drugačen status, da bi postala sila miru in orodje transformacije družbe. V tem času je organiziral več kot 120 dogodkov, koncertov, festivalov, delavnic, srečanj, kulturnih karavan... No, za to, da je nastalo gibanje Idriart, institut za meddisciplinarni princip umetnosti, je moral Miha Pogačnik za nekaj let v tujino.

Leta 1973 je po končani akademiji v Kölnu s Fulbrightovo štipendijo odšel v Ameriko. In ostal. Malo tudi zato, ker ni hotel v JLA. Tako je bil tako rekoč v izgnanstvu, ker ni hotel v vojsko. V domovino se je vrnil šele leta 1983. Sedaj živi med Hamburgom in Mehiko. Njegova žena je Mehičanka, Rosalia Murillo, flavtistka in šiatsu maserka.

Zaljubljen v Borl

Sredi sedemdesetih let je opazil, da klasična violinska kariera ni zanj. "Umetnost je ujeta v stare principe, ki jo nasilno držijo v okvirih vzvišene zabave. To je greh. Umetnost je princip, ki lahko odpre možnosti preobrazbe na vseh nivojih."

Ko se je odločil, da ne bo koncertni violinist in da ne bo poučeval violine, je prišla manjša kriza. "Moj princip iskanja je luščenje čebule. Najbolj pomembno je, da vemo, česa nočemo. To, kar hočemo, se že izkaže samo od sebe." Nekako svoje prihodnosti ni videl v tem, da bi ure in ure vadil, samo zato, da bi dosegel tehnično popolnost, ki jo zahteva sodobna klasična glasba. Nikoli ni posnel plošče. Nikoli ni bil vrhunski koncertni violinist. Tako se je pač odločil.

Še vedno se drži tega, da ne snema plošč. Niti se ne spomni, kdaj je odigral zadnji "klasičen" koncert. Ves je prežet z glasbo kot orodjem, ki ljudem odkriva senzibiliteto sveta. Violini pa se ni odpovedal. "Svet je refiniran glasbeni instrument. Zvezde nas peljejo do pravih strun, ki nam omogočajo uživati v svetu kot organizmu, ki ima glasbeni karakter. Moj ključ je violina."

Zato je nastal Idriart. Začel se je leta 1981 v katedrali v Chartru. "Katedrale so strune sveta. Zgrajene so na točkah, kjer so se povezale s prejšnjimi duhovnimi centri. So molčeča prisotnost iz preteklosti, ki je hkrati klic prihodnosti." Tri leta pozneje je bil že prvi festival na Bledu. Ti njegovi festivali, to je nekaj med koncertom, duhovnimi vajami, seminarjem, eksotiko, "laboratoriji, kjer ljudje iz različnih koncev sveta komunicirajo". Od Bleda do Ulan Batorja, Brazilije, Avstralije, Kirgizije, Nepala, Tibeta, Kitajske, Norveške in grada Borl. Čuti, da je potrebno take dogodke organizirati na kriznih območjih. Na periferiji, ker samo svet lahko ohrani ravnotežje. Če smo malo hudobni - periferija je eksotika za zahodnjake.

Če smo prej omenjali senzibilnost prostora, potem je nujno, da se sedaj posvetimo Borlu. Grad Borl je še en slovenski prostor, ki ga premalo poznamo. Skrit tam nekje v štajerskih gozdovih.

Grad Borl je za Pogačnika centralna točka evropske kulture. Tako trdi. "V 9. stoletju je bil Borl dom Parsifalove dinastije, najpomembnejšega viteza svetega grala, kontrapart kralju Arturju." In Borl je odkril naključno. Leta 1992 so mu prijatelji za 43. rojstni dan podarili nenavadno darilo - 43 katedral v 43 dneh. Pot se je začela v Chartru, pa po vsem svetu do Peruja. V katedralnem maratonu je igral tudi v Nemčiji v pragermanskem svetišču. V votlini mu je starejši gospod dal rokopis, češ preberite, vi, ki ste Slovenec. Rokopis je bilo gospodovo življenjsko delo. Pogačnik ga je vzel, ampak založil na pisalni mizi.

Čez leto dni je spet srečal tega gospoda, ki ga je vprašal, ali je prebral. Ni, ga je pa takoj, ko se je vrnil domov. Rokopis je govoril o Parsifalovi legendi, o koreninah njegovega rodu. In še isti hip je odletel na Štajersko. V rokopisu so bili popisani sledovi Parsifalove dinastije na Štajerskem. "Einshau je ime Parsifalove družine. Omenjajo Celje, Rogatec, Slovence, ki so jih premagali v viteških igrah, in grad starega očeta Hajdina, kjer je reka, ki nese zlato (Drava )... kot grad Persifalovega starega očeta je opisan Ptujski grad, kot očetov grad pa Borl, ki se imenuje Ankenstein, sidro, ki ga ima Parsifalova družina v grbu."

Za Pogačnika je ta grad srce Evrope, prostor ker mit postane realnost. Borl kot sinonim viteštva kulture. Hoče, da bi Borl postal laboratorij, kjer bi se učili najti principe in tehniko svobode prek umetnosti. Ko bo tam dobra energija, bo grad zaživel. Vsako leto vabi ljudi iz vsega sveta, da bi našli pot do živega gradu. Čeprav bi lokalna skupnost rada takoj dobila denar, da bi obnovila grad. Ta res propada. Toda Pogačnik je prepričan, da bi se zgodil nesluten škandal, če bi grad spremenili v igralnico. "Borl mora postati centralni prostor inovacij. Borl je na membrani Balkana."

Od leta 1995 je Borl domicil festivala Idriart. Letos julija je bil festival posvečen epistomologiji in spoznavanju slovenske krajine. Malo kasneje je bila še interdisciplinarna konferenca o povezavi umetnosti in gospodarstva, ki se jo je udeležilo 120 udeležencev iz 24 držav. Pod okriljem Združenih narodov pa je bil konec julija še medgeneracijski mladinski festival Legende miru. S pomočjo čarobnosti mitov in legend, želi ta manifestacija pomagati pri ustvarjanju kulture miru. "To je bilo magično. Greste na kamen nad Dravo in ste kot v magičnem gradu. V centru mita svetega grala, simbola razlike med krvjo in zemljo."

Art + biznis

Festivali so samo del njegove dejavnosti. Tisti del, s katerim želi, da bi napočila doba nove renesanse. Tisti prvi del, bolj poslovni, so predavanja o umetnosti in biznisu. Glasbeni menedžment, če hočete. To, kar smo poslušali tudi na piranskem predavanju. O tem je predaval tudi na gospodarskem vrhu v Davosu. Na srečanju evropskih poslovnih šol EFMD je priredil Shakespearjev Vihar. V Stockholmu so z marketiškim oddelkom Ericssona principe vodenja spoznavali prek Sedmih samurajev. In tako naprej po vseh velikih svetovnih korporacijah.

Ideja o povezavi glasbe in teorij vodenja se je porodila leta 1993. Leto prej je imel v Kalugi, južno od Moskve, festival. To je bilo, tik preden je organiziral legendarno "kulturno karavano" na transsibirski železnici, ko je s 380 sodelavci in 100 projekti potoval od Berlina do Ulan Batorja. V Kalugi je razpravljal o Schumannovi sonati in tem, kako v prvem stavku zazveni cela človeška biografija. Med občinstvo je povabil nizozemskega svetovalca v podjetjih. Po predavanju je prišel k njemu in ga vprašal, ali ne bi morebiti lahko to obliko predstavitve uporabili tudi v podjetjih. Ok, pa dajmo. Malo pozneje je organiziral tridnevni tečaj o principu inspiracije.

Odkril je, da je to, kar manjka podjetjem, kontrapunktični proces. Tega bi se morali menedžerji naučiti. Zazdelo se mu je, da je to problem, ki je značilen za devetdeseta. "Človeško življenje je bogato, ker ima toliko različnih provinc. Ni vse v bogastvu in moči. Umetnost lahko dobi svojo pravo vlogo v družbi le prek gospodarstva. V devetdesetih letih je nastala kriza družbe, ker se je izkazalo, da vse temelji na gospodarstvu, ostali segmenti družbe pa so stagnirali. Človeška družba pa ni samo finančno-gospodarski uspeh."

Skupaj želi pripeljati umetnost, gospodarstvo, različne kulture in generacije.Včasih je publika odprta, dovzetna za glasbeno-scensko-filozofsko vsebino, včasih pa menedžerji togi, obdani z notranjim zidom. "Včasih se počutim kot kristjani, ki so jih metali levom. Potim se in trudim, potem pa se v trenutku zgodi produktivna resignacija, ki je neverjetnen proces in še najbolj zadrti menedžerji se odprejo. Če želijo dobiti sveže vidike vodenja, se morajo vsaj za hip oddaljiti." In takoj doda še malo instant filozofije: "Največje ideje se utrnejo iz brazgotin, ki so jih povzročile rane bolečine. Osnovni princip življenja je začetek in konec, ki se pojavljata v ciklih. Na koncu se vedno začne nekaj novega. Ponavadi ne vemo, na kateri točki v ciklusu smo, konca pa si ne upamo narediti, ker je sinonim za konec smrt, tega pa se bojimo."

Čeprav se zdi, da je newagerski guru, se sam distancira od nove duhovnosti. Ali ravno zato. Toda kakorkoli zavije svoje ideje, jih dobro prodaja in ostaja uspešen. Le kdo ne bi verjel besedam: "Razvoj je kot meander reke. Vsak ovinek ima svojo funkcijo. Meander je v bistvu prav vzorec razvoja. Naenkrat vidimo aspekte, ki jih samo v svoji stroki sploh ne opazimo več." Ob zvokih klasične glasbe. Če zaprete oči, lahko odjadrate zelo daleč.

V Sloveniji sodeluje s šolo Danice Purg. To je bolj ali manj vse. Delal je s Savo, dogovarjal se je tudi s Hermesom, pa z Ljubljansko banko. "V Sloveniji ta povezava gospodarstva in umetnosti še ni razvita. Smo še vedno v času klasičnega kapitalizma."

Če pa bi ga morda kakšen prodoren slovenski gospodarstvenik vseeno povabil, mora vedeti, da je vedno nekje na poti ter da terminov ne načrtuje za več kot leto naprej, ker ne želi oblikovati svojega življenja glede na svoj urnik, ampak na spontane konstalacije, ki se pojavljajo. In na vsakem predavanju uporabi vsaj eno slovensko besedo. Recimo babji mlin. Pravi ambasador.

povezava

povezava