Umetnost je matematika

Pod kuratorskim vodstvom Cristine Wang so v newyorški galeriji Tribes Gallery pred dobrim mesecem postavil razstavo Dystopia + Identity in the Age of Global Communications, na kateri so se predstavili umetniki, ki sodijo med pionirje net arta. Razstava zrcali dva pola miselnosti: vizijo smrti in destrukcijo ter pozitivno reprezentacijo sveta, ki verjame v svoje potenciale. Med sedeminpetdesetimi znanimi umetniki sta dela predstavila tudi dva slovenska avtorja: Marina Gržinić in Emil Memon.

Emil Memon je triinštiridesetletni Koprčan. Po koprski gimnaziji je nadaljeval študij na akademiji lepih umetnosti v Firencah in leta 1982 v Ljubljani končal specialko pri prof. Brumnu. V osemdesetih letih je razstavljal v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu. Po tem se je s Fulbrightovo štipendijo odpravil v New York in magistriral na znanem Pratt Institutu - smer slikarstvo. V nekdanji Jugoslaviji je odslužil vojaški rok in se takoj vrnil v New York. Od takrat je bil v Sloveniji le enkrat. Njegovo ateljejsko stanovanje je na Prvi aveniji v East Villageu, nedaleč od legendarnih klubov CBGB, Max Fish, Continental. V East Village se je pred osmimi leti preselil iz Brooklyna. Čeprav se je v zadnjem obdobju art scena opazno preselila v Chelseo, ostaja East Village legendarna vas z občutno arhitekturno podobo po človekovem merilu.

Zdi se, da je New York logična posledica Emilovega umetniškega razvoja, in težko bi ga opredeljevali z različnimi umetniškimi obdobji. V bistvu gre za isto zgodbo. Če je umetnost izraz stanja duha človeka in civilizacije v nekem času in prostoru, se umetnik in intelektualec s svojim umetniškim delovanjem jasno odziva. Zanimajo ga primarne intelektualne geste, ki zrcalijo podobo globalnega zorenja človeštva. Ob tem so nujni politični pretresi in zlomi. "Ko sem študiral v Firencah, se je ob umoru Alda Mora, ki so ga zagrešile Rdeče brigade, zgodil pomemben politični preobrat, ki je jasno vplival na umetnost. Tista leta so se imenovala gli anni di piombo. To je bilo obdobje, ko je kontrakultura uporabljala imaginarno kulturno ustvarjalnost z alternativnimi kanali komunikacije, kot so Radio Libera Alice v Bologni, tiskani mediji, teater. Intelektualne kroge so zapirali, vdirali na univerze, zapirali squate ... Svoboda in ustvarjalnost sta postali orožje proti represiji. Tudi moja zadnja razstava v Ljubljani je bila v tistem obdobju zelo provokativna." To so bila osemdeseta leta, ko se je pri nas začelo punkovsko gibanje. Lahko bi dejali, da se je umetnost Emila Memona, NSK in skupine Laibach razvijala vzporedno. Predan je slikarstvu, grafičnemu oblikovanju, filmski umetnosti, glasbi. V zadnjem ustvarjalnem obdobju je v ospredje stopila prav glasba, v kateri prepleta življenjsko izkušnjo svetovne metropole, najtemačnejše trenutke življenja umetnika in idealistični pogled na svet, ki se kaže v energični potezi čopiča, dinamiki balade in jasnem konceptu umetniške instalacije. Objavil je dva cedeja, na katerih je štirinajst avtorskih skladb, posnetih v studiu in v živo.

Središče sveta

Ko govorimo o umetnosti, kulturi, razvoju in kapitalu, sta kljub globalizaciji evropski in ameriški prostor različna svetova drugačnih meril in s povsem drugačnim zgodovinskim ozadjem. "Ko sem prišel v New York in začel študirati na Prattu, sem začutil moč tega imperija. Kult Evrope kot središča sveta je dobil drugačno dimenzijo." Intenzivno se je začel ukvarjati z vizualno umetnostjo. Predvsem so nanj vplivala dela Josepha Beuysa in Johna Heartfielda, pionirja kolaža in fotomontaže. Ne gre niti mimo vpliva Andyja Warhola in pop arta ter skupine Velvet Underground - ta ga navdušuje še danes. V tistem obdobju sta ga začela zanimati predvsem film in glasba kot abstrakten medij, kjer je danes najbolj viden način njegovega izražanja.

In kaj ima pri vsem tem velemesto? New York je po razvoju, urbanizmu in sestavi prebivalstva zelo specifična svetovna metropola. "V istem trenutku lahko čutiš Kitajsko, Indijo, Afriko, Evropo ...Spoznal sem ogromno ljudi, pravzaprav postane spoznavanje vsakodnevna navada. To pa oblikuje nov način življenja." Vrnimo se k umetnosti in si postavimo vprašanje: ali se umetniški proizvod enako spreminja v tako spreminjajočem se okolju? "Pri svojem delu menjam različne izrazne medije, ob katerih ostajata vsebina in sporočilnost isti. Glasba, ki jo delam v zadnjem obdobju, ima popolnoma isto sporočilo, kot če bi naslikal platno ali postavil instalacijo. Gre za možnost izražanja, ki ti ga neki medij ponuja. Če uporabljam kolaž, nosi to za sabo celo zgodovino avantgardne umetnosti, dadaizma in punka." Življenje umetnika na križišču kultur, ver in umetnosti se ob vsem tem zelo razlikuje od življenja nekoga, ki ustvarja na primer v Sloveniji. In če je kje prostor na svetu, kjer smisel početja postane vprašljiv, je to prav tam. "Znajdeš se v precepu. Kot umetnik potrebuješ neko mistiko, iluzijo in hkrati moraš zelo natančno vedeti, kaj počenjaš. Odgovor na vprašanje o lastni eksistenci je zelo jasen in pravila stroga. Včasih se počutiš kot kriminalec pod reflektorjem, kjer moraš odkrito priznati, kdo si. V vsakem trenutku si gol in tak se moraš nenehno dokazovati. Periferija je glede tega zavita v meglo."

Umetnost in zabava

Še o umetnosti in denarju. Koliko sta ta dva izključujoča se pojma povezana in kako vplivata drug na drugega, postane jasno, ko si kot ustvarjalec vključen v ta krog. "Danes je popolnoma enako kot v času družine Medici, ki je v štirinajstem stoletju v Firencah s svojo monetarno močjo podpirala umetnost. Umetnost so vedno podpirali donatorji in jo hočejo imeti za svojo." Pomembno je, kdo umetnika kolekcionira. Žal pa je s tem usoda umetnika, katerega delo in razmišljanje sta daleč od monetarnega sveta, vezana na poslovanje posameznih galerij in zbirateljev. In to je zaradi velikega preliva denarja v New Yorku najopazneje in s tem vpliva na umetnost. Kakor koli, vsaka novost v umetnosti se tam preverja, dobiva kritike in se ji določa uspeh ali propad.

Kaj pa umetnost ali zabava? Poglobljena produkcija in površna potrošniška konzumacija povprečnega gledalca sta v paradoksnem razmerju. "Umetnost je bila vedno predmet zabave in prav zaradi tega nosi umetnik v sebi to nasprotujočo si logiko svojega početja. Gre za egotrip nekoga, ki ima denar in umetnost podpira zaradi svoje zabave. To je pop kultura. Umetnost je generator zabave! Umetnik pa živi v iluziji, z idealom in se hkrati zaveda, da je plod njegovega dela le en segment zelo površne potrošniške družbe. Navsezadnje se vprašaš, koliko smisla imajo šele druga človekova početja, ki niso niti zabava ...!"

Umetniška dela je Emil Memon razstavljal med drugim tudi na Beneškem bienalu in v znani newyorški galeriji PS1. Večina del in umetniških dogodkov se nanaša na prostor zunaj galerije, v klubih ali objektih, ki jih ne polni umetniški program. Umetniška dela je doslej predstavil tudi v znanih newyorških nočnih klubih, kot so Roxy, Club USA, Tunnel, Limelight, Brownies ... To je pravzaprav konstantna ideja prezentacije umetnosti v prostorih, ki niso galerija. Umetnost je zelo vezana na prostor in arhitekturo, in ta je v tem primeru zamrznitev možnih relacij do umetniškega objekta. Najpogosteje gre za preplet različnih izraznih sredstev, ki so zajeta v neki celoti. Gre za enkratne dogodke in videoinstalacije. Izraznost je zelo minimalizirana, skuša se približati osnovni ideji medija in materiala. Najpogosteje so to zelo hitre prostorske intervencije, ki so posledica poglobljenega razmišljanja.

Še eno posebnost odkrijemo pri Emilu Memonu. Veliko skupinskih razstav in umetniških dogodkov organizira sam in se postavi tudi v vlogo kuratorja, organizatorja. "Vedno sem hotel biti neodvisen! Kuratorji me najpogosteje niso prepričali s svojim intelektom in vedenjem o umetnosti. Kot umetnik moraš svoje početje in zgodovino umetnosti poznati bolje kot umetnostni kritik, ki ti končno tudi sodi. Tako imam vedno pregled nad svojim delom in ga posredujem ljudem, ki si jih sam izberem. Moji umetniški dogodki so vedno dobro obiskani."

Umetnost Emila Memona je kot matematika. Ukvarja se z nekim problemom toliko časa, dokler ga po neki logiki ne reši. Ta problem pa ne sme biti individualne narave in reagirati sam s sabo. Gre za problem umetnika v odnosu z družbo in s svetom. Današnjo kulturo je definirala prav umetnost kot individualni fakt. Umetniško delo posredno ali neposredno učinkuje na gledalca - uporabnika, ga rani in mu odkriva notranji svet, ki bi brez tega ostal v embrionalnem stanju.