Verska čustva in goreči križ

Spomnimo, koprski kriminalisti so zoper umetnika že teden po dogodku vložili kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja poškodovanja ali uničenja stvari posebnega kulturnega pomena. Po 223. členu kazenskega zakonika jima grozi do pet let zapora. Omenjeni člen pravi, da kdor protipravno poškoduje ali uniči stvar, ki je posebnega kulturnega ali zgodovinskega pomena, naravno znamenitost ali drugo zavarovano naravno bogastvo ali stvar, ki je javna dobrina, se kaznuje z zaporom do petih let. Po mnenju kriminalistov je na križu, ki sta ga zažgala teden po veliki noči z namenom, da bi naredila fotografije (te sta v začetku julija razstavila v Trstu), za približno 300.000 tolarjev škode. Čeprav križ ni posebej uvrščen med spomenike kulturne dediščine, stoji na plansko varovanem območju, v Krajinskem parku Strunjan, kjer brez soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine ni mogoče ničesar spreminjati. Skoraj sto let star betonski križ je skratka zaščiten že s samim krajem, ker stoji.

Vseeno pa sta jo odnesla srečneje kot pred nekaj leti člani celjske skupine Strelnikoff zaradi podgane v Marijinem naročju. Sprva je kazalo, da se bo zgodba ponovila, saj se je takoj po zažigu križa prvi oglasil strunjanski župnik Franci Kovše in ostro obsodil skrunitev simbola krščanstva. Dejanje je obsodila tudi Slovenska škofovska konferenca. V sporočilu za javnost je med drugim zapisala, kaj drugega kot to, da se z zažigom izraža nestrpnost do verujočih. Cerkev se je tokrat po čudežu zelo hitro umaknila in nezadovoljstvo končala s spravno mašo po zažigu križa v cerkvi Marijinega prikazanja v Strunjanu, ki jo je vodil koprski škof msgr. Metod Pirih. Kot kaže, se je cerkev tokrat zavarovala pred nasprotnim odzivom tistih, ki bi želeli, tako kot je cerkev v primeru Strelnikoff hotela zavarovati verska čustva, zavarovati svoja neverska čustva pred nestrpnim izkazovanjem verskih čustev. Ali kot pravi Goran Bertok: "Sam s križem nimam nič. Še krščen nisem. Vprašanje pa je, kaj ima on z menoj. Navsezadnje cerkveno zvonjenje poslušam vsak dan, saj je Slovenija prepredena s cerkvami. Čeprav je vera stvar intime, cerkev s tem, ko zvoni, sporoča svoja religiozna dejanja po vsem mestu. Midva sva pač dregnila oziroma sva dala obliko nečemu, kar obstaja v slovenski družbi. Gre za spopad med predstavama rimskokatoliške cerkve in laične družbe. Uradna slovenska rimskokatoliška cerkev govori o rekatolizaciji oziroma o reevangelizaciji dežele. Moj odgovor je oziroma jaz govorim o repoganizaciji te dežele. Tu sta soočena dva nasprotujoča si pogleda. Tukaj je omejevana seveda umetnost. Cerkev želi pač uveljavljati svoj monopol nad razlago sveta. Čeprav je zanimivo, da midva s cerkvijo nisva imela težav. Uradnega stališča cerkve pravzaprav ni oziroma cerkev je opravila le spravno mašo in ni izpeljala pogroma proti nama."

Sicer pa so dela obeh umetnikov že v preteklosti obravnavala krščansko tematiko, tako se Bertok v fotografijah pogosto subtilno dotika krščanske ikonografije, Verzelove instalacije pa vsebujejo krščansko tematiko. "Umetnost je vedno ogledalo družbenih razmer. Ljudem postaviš ogledalo in oni se zgrozijo," pravi Verzel. Nadaljuje pa: "Če ne bi imela čiste vesti, se tega projekta sploh ne bi lotila, še manj, da bi z zažigom hotela koga jebati v glavo. Na akcijo sva se pripravljala šest mesecev, opravila cel kup eksperimentov, in to z namenom, da ne bi slučajno poškodovala križa. Sicer pa, če bi se nekega dne kdo spomnil in v umetniške namene križ vrgel v prepad, ne bi imel nič proti. Umetnika bi, če bi bil cilj dejanja le umetnost, podprl." Je cilj sodobne umetnosti le provokacija? "Nikakor ne. Sploh ni nujno, da šokiraš z akcijo, kot je bila najina. Če narediš zares kakovostno delo, je močnejše. Moč umetnosti je ustvarjanje ne glede na odmevnost," pravi Verzel.

Država in umetnost

Čeprav se je cerkev tokrat umaknila, so projekt napadli umetniki in številni intelektualci. Umetnika sta komunicirala na simbolni ravni, kamor strunjanski križ zagotovo sodi. In ravno v tem je težava. Zakaj tako bučen odziv predvsem iz ateističnih krogov, pa čeprav, vsaj tako trdi Verzel, v njunem početju ni nobene ideologije, z akcijo nista hotela nikogar obsojati ali napasti. "Očitno zaradi moči simbola. Država pač temelji na državnih simbolih, ki temeljijo na isti podlagi kot religija oziroma religiozni simboli. Zahtevajo čaščenje, čaščenje pa je religija. Ker sva se dotaknila enega od simbolov, je bil odziv pač tak," pravi Bertok. In v kakšnem odnosu sta po njegovem umetnost in država? Z njegovega osebnega gledišča je umetnost v vojni s politiko, kar je nezdružljivo. Večina umetnikov in ustvarjalcev pri nas misli drugače in tudi živi tako. "Splošen odnos do tega, kaj si umetniki mislijo, pa se kaže na primer v praznovanju 8. februarja in pri podeljevanju najrazličnejših nagrad. Gre za neko simbiozo, ki je po mojem škodljiva. Država potrebuje umetnost za legitimizacijo, za politične cilje," meni Bertok.

Marsikdo je bil z dogodkom oziroma z zažigom seznanjen že veliko prej. Šele ko so ti ljudje videli, da je odziv v medijih negativen, ni nihče več zagovarjal njunega dejanja, čeprav je pred tem stal za tem in bil pripravljen sodelovati in pomagati. Skratka, ko so videli, kaj se dogaja, so se pač umaknili oziroma se od akcije distancirali. In zakaj ni bilo javno nobenega umetnika, ki bi se postavil na njuno stran? Tudi galerist, ki je pred tem celo obljubil pomoč, je zaradi odziva v medijih prekinil sodelovanje z umetnikoma in se odrekel veliki medijski odmevnosti. "Mislim, da prvič zato, ker še niso videli končnega izdelka, druga stvar pa je vprašanje, kaj naj bo umetnost. Ali naj bo to sterilna, kastrirana nenevarna stvar, ki je namenjena samo galerijski uporabi za ozek krog privilegiranih ljudi, ali je umetnost mejna, močna in pogosto tudi nevarna, stvar, ki vzburka ljudi. Mene zanima nesterilna umetnost, ki je po svoje nevarna in prinaša nove stvari. Umetnost kot meščanska toaleta, kot neke vrste desert me ne zanima," pravi Bertok.

Sicer pa je bil projekt Sveti križ po Bertokovem mnenju na neki stopnji pravi strelovod za človeško neumnost. Med vsemi negativnimi odzivi zagotovo prednjači izjava nove programske direktorice Televizije Slovenija; ta je v intervjuju za Delo zažig križa po problematičnosti postavila pred pedofilijo, točneje pred zgodbo duhovnika, ki je zrlorabljal mladoletnice(ke), z argumentom, češ da je kurjenje križa nekaj, kar se nas vseh bolj tiče. Skratka, gospa Menartova je zagovarjala mnenje, da je zažig križa hujše dejanje kot posilstvo križa. "Bom rekel, da je to še en velik dosežek najinega projekta. Posilstvo otrok se ne dogaja javno. Midva sva križ zažgala simbolno, gorela je le obloga in drugače od posiljenega otroka je strunjanski križ ostal nepoškodovan. Zanima me sistem vrednot človeka, ki vrže na tehtnico simbolni zažig križa in pedofilijo oziroma posilstvo otroka in predoči kot večji problem najino dejanje," meni o izjavi gospe Menartove Goran Bertok.

Kakorkoli, kot trdita umetnika, njun cilj ni bila provokacija zaradi provokacije, temveč to, kar se je zgodilo pred nekaj dnevi v Trstu. Razstava kakovostnih izdelkov z estetsko vrednostjo.

Shock & Show

Cilj mednarodne razstave Shock & Show, ki so jo v začetku julija odprli v Trstu, je šokirati, osupniti, zbuditi zgražanje, gnus in odpor, in kot pravi kustosinja razstave Maria Campitelli, tudi zabavati. Osemindvajset umetnikov na osmih lokacijah v središču mesta želi v nas s performansi, videoprojekcijami, slikami, fotografijami, instalacijami, skulpturami zbuditi odziv ali kot že naslov razstave zgovorno pove - šokirati. Razstava Shock & Show želi prikazati tendenco provokacije, moči in ekstremnih dogodkov, ki je, kot vemo, smisel nekaterih umetnikov. Pa ne samo provokacija kot taka, ampak se skušajo poistovetiti s svetovnimi dogodki, se odzvati na vsakdanje nasilje, negativnost in skušajo ponuditi dela, ki govorijo o nasilju, ki ga vsi živimo ali spremljamo od daleč. To izražajo z umetniškimi sredstvi, s transformacijo, spreminjanjem stvari ... Sicer pa je danes težko provocirati oziroma umetniki le s težavo prekašajo vsakdanjost. Tržaška razstava bolj kot da bi šokirala, zbuja občutek gnusa in odpora, na primer ob skulpturi bratov Chapman Cyber-ironic Man, ki ponazarja vrsto kitajskega mučenja, ali fotografiji Roberta Gligorova, na kateri je mlajši moški odet v zanimivo stvaritev visoke mode - suknjič iz razpadajočega mesa, ki je odlično domovanje za črve, ali pa videoperformans Orlanove, ki kot sam svoj plastični kirurg svoje telo obdeluje in dodeluje do absurda. "Edina umetnost, ki ima danes še smisel, je teroristična umetnost," pravi umetnostna kritičarka Aurora Fonda. Nadaljuje pa: "To pa zato, ker je danes vsa umetnost politično korektna. Umetnost mora biti neke vrste virus, ki ljudem odpira oči. In edini način, ki ljudem odpira oči, je terorizem. S tem ne mislim pravih terorističnih akcij, temveč viruse, ki so navsezadnje lahko tudi humoristični, vendar zbudijo pozornost navadnih ljudi. Meja v umetnosti danes ni več. Ljudje sprejmejo vse, predrami jih le še terorizem." Z njo se strinja tudi kustosinja tržaške razstave Maria Campitelli. Odziv slovenskih umetnikov ob zažigu križa se ji zdi nerazumljiv, saj so bili ravno umetniki v zgodovinskem toku tisti, ki so nestrinjanje izražali s skrajnimi dejanji. "Umetnika sta se zavedala simbolike tega križa in ravno zato sta ga hotela zažgati. Če bi zažgala leseno butaro, tega ne bi nihče opazil. Zažiga se nista lotila kot vandala. Gre sicer za provokacijo, vendar za intelektualno provokacijo. S tem sta želela pokazati svoje nestrinjanje s potekom dogodkov v svetu. Tako pomembnih simbolov, kot je križ, se lotevamo, ko želimo resnično pretresti koga. To je manifestacija nestrinjanja na primer s tistimi, ki nas upravljajo navzven in navznoter. Vsekakor je to intelektualno dejanje. Zažig ni bil blasfemična ali protireligijska manifestacija, že zato, ker sta pred tem križ zaščitila," pravi Maria Campitelli. Bertok in Verzel sta edina Slovenca, ki se na razstavi predstavljata z dvema fotografijama. Goreči križ je zaščitni znak razstave. Sicer pa Campitellijeva pravi, da bi bil, če bi podoben križ zažgali v Italiji, odziv cerkve zagotovo hujši. Na plakate s podobo gorečega križa pa se ni odzval še nihče. "Šokirati danes je že skoraj čudež. Na grozote, ki nam jih vsak dan servirajo mediji, smo se navadili in nič več nas ne pretrese. To, da je slovenskima umetnikoma uspelo šokirati oziroma da jima je uspelo zbuditi neke občutke, pa čeprav negativne, se mi zdi pozitivno."

Do danes so se vsi v Sloveniji ukvarjali le s provokacijo. Ali pričakujeta, da se bodo po tej razstavi ukvarjali tudi s končnim umetniškim izdelkom, razstavljenima fotografijama? Pričakujeva recenzijo na kulturni strani Dela, sta jasno povedala umetnika.