Jaz pa pojdem v Meksiko

Če se izrazim učeno, je Zoranova avtorska poetika prekaljenega striparja potrebovala eno samo samcato stran, da si je pridobila mojo brezpogojno naklonjenost. Omrežil me je s sočnim slovenskim stripovskim klasikom, ki bi moral viseti v prostorih muzeja sodobne umetnosti, v resnici pa je, fotokopiran na format A2, visel pri meni doma, dokler ni nekega jasnega jutra po široko zastavljeni, s hektolitri piva podprti intelektualni debati dobil noge in se, kdo bi vedel, morda celo z mojim privoljenjem, izgubil neznano kam. Zadeva je precej bolj nerodna, kot se zdi na prvi pogled, saj je takrat izginila moja edina kopija stripa, ki vsled trenutnega stanja v slovenskem medijskem prostoru zlepa ne bo dočakal ponatisa. Zoran je namreč v stripovski jezik prestavil Prešernov akrostih Primičevi Juliji in Francetovo mehko, fukotožno liriko nadgradil z eksplicitno hardcore ikonografijo, ki je poleg klasične porno kamasutre vključevala tudi dvojni fisting in finalni pesnikov cumshot. "Naveličal sem se večnega jamranja zaradi pesnikove nesrečne ljubezni, zato sem mu v maniri njegovih kvantaških pesmic privoščil vse, kar mu srce poželi. In še več. Verjamem, da bi mu bil strip všeč," meni Zoran. Skratka, vrhunska žanrska parodija in bržčas najbolj iskren izraz odpora do politično korektnega, aseptičnega, z nacionalno substanco prisilno marmoriranega patosa, kar jih premore slovenska zgodovina devete umetnosti. "Kaj pa naj drugega vidim v verzih, ki govorijo o 'mokrocvetočih rožcah poezije'? Ker mi tega še nihče ni predstavil na tak način, sem moral to narediti jaz. It's a dirty job but someone's gotta do it," skomigne Zoran, ki se ga je v ožjih krogih prijateljev in znancev oprijel vzdevek Hardfaker. Pa ne zaradi porno Prešerna, temveč zaradi udarnega dolgometražnega stripovskega seriala Hardfuckers, prvega slovenskega realističnega stripa z značajem trde politične fikcije, s katerim sta v osemdesetih pod psevdonimom Vittorio De La Croce zasijala lik in delo Zorana Smiljaniča. Med drugim je film Cvetje v jeseni za potrebe stripovskega cikla Slovenski klasiki predelal v grozljivko, v kateri se Meta med prebiranjem fižola in med histeričnim vreščanjem "Mož in žena, mož in žena!" transformira v monstruma, Slavoja Žižka pa v nesrečno žrtev, ki ga pod tušem serijsko zaštiha sam Alfred Hitchcock. "Zaradi Prešerna so me nekaj časa postrani gledali tudi v uredništvu Mladine, saj naj bi kar nekaj naročnikov odpovedalo revijo, zaradi pretiravanja s četniškim nasiljem nad partizani v stripu 1945 pa sem pokasiral borčevsko tovariško kritiko s strani tovariša Jožeta Smoleta. Z mračnjaškimi izpadi sem si dal duška v stripovski verziji Črne mačke po Edgarju Allanu Poeju, ki pa ni bila nikoli objavljena. Poslal sem ga na neko razstavo v Vinkovce, pa so mi ga izgubili."

Zadnje čase se po kuloarjih širijo govorice, da naj bi se Hardfaker z leti zmehčal oziroma da je odstotek seksa in nasilja v njegovih stripovskih avanturah drastično upadel. "Eh, kaj pa vem. Stvari, ki so me nekoč zabavale, me zdaj ne zabavajo več. Eksces kot tak je po svoje izgubil ostrino. Ne moreš celo življenje pritiskati do daske, čeprav imam še zmeraj rad trde, ekcesne filme. Pri štiridesetih ne moreš več ustvarjati samo zato, da nekoga provociraš. Če bom še kaj delal v tej smeri, bo to popolnoma desničarski strip, risan iz perspektive junaka, ki bo poosebljal vse ekstremne nazore in stališča slovenske desnice."

Meksikajnarji

Mi smo fajn ljudje
Meksikajnarji;
hoč'mo se vojsk'vat
tam v Meksiki.
Cesar Maksimil'jan
on edin je 'zbran
za cesarja
v Meksiko poslan.
Tam je čist drug svet,
Hoče nas imet'-
Bog daj dolgo nam
na svet živet'.

"Že pred leti sem nekje zasledil tole vojaško pesmico o mesikajnarjih, slovenskih prostovoljcih, ki so se šli s trebuhom za kruhom v Mehiko borit za cesarja. Slovenci v Mehiki?! Uau! Odkritje mi je butnilo kri v glavo. Nisem še zasledil, da bi zadevo že kdo uporabil v zgodbi. Iz tega štofa bi se dalo narediti izvrsten strip! Ali pa film. In ker na Filmskem skladu najbrž ne bi imeli ne posluha ne proračuna za pustolovsko kostumsko melodramo s primesmi vesterna, sem se odločil za strip. Zakopal sem se v raziskavo in izbrskal vse, kar se je pri nas dalo dobiti. V knjižnici mi je prijateljica Metka poiskala članke iz porumenelih Bleiweisovih novic od leta 1864 do 67, v katerih je neki Franc Kastelic v pismih iz Mehike obveščal slovensko javnost o poteku ekspedicije," razlaga, ko pred mano odgrinja uvodne table svojega najnovejšega stripovskega seriala Meksikajnarji, epskega dela, ki je zasnovano kot pripoved v petih albumih in skupnem "trajanju" 250 strani. Zgodba bo vpeta v žanrski okvir vesterna, kar ne preseneča. Zoran je namreč nor na vesterne. Povedano drugače, Zoran je živa enciklopedija vesterna. "Žal pa vestern kot tak dandanes ne zanima nikogar več. Ne v Ameriki, niti v Evropi, kaj šele v Sloveniji. Blueberry je še edini vestern strip serial, ki izhaja v Evropi, ostali so vsi po vrsti propadli. Zato sem žanr vesterna uporabil zgolj kot okvir zgodbe, ne pa kot izključni žanrski pristop. Strip bo torej nekakšna kombinacija zgodovinskih dejstev, pomešana z nekaterimi elementi vesterna. Vendar pa tista značilna vestern mitologija, kjer en junak postreli kup negativcev, v tej zgodbi preprosto ne klapa. Vse skupaj bo bolj realistično. Fantje, ki so se iz idiličnega slovenskega gnezdeca nenadoma preselili v negostoljubno mehiško puščavo, pač niso bili nobeni veliki heroji. Bili so prestrašeni, zbegani in izgubljeni, kar je normalno. Tukaj klišeji vesterna res nimajo kaj početi. Skratka, bolj Zaklad Sierra Madre kot Divja banda." Mehika ga je od nekdaj privlačila kot eksotična, mistična in divja dežela ter zadnja meja divjega zahoda, ki jo prečkajo heroji Divje bande, prelomnega vesterna Sama Peckinpaha, po katerem na velikem platnu nič več ni bilo tako kot prej. In brez katerega ne bi bilo Zorana Smiljaniča, vsaj ne takega, kot ga poznamo danes.

V Mehiko je v drugi polovici 19. stoletja odšlo približno štiristo Slovencev iz nekdanje skupne avstroogrske domovine, ki jih je splet okoliščin povezal z usodo cesarja Maksimilijana Habsburškega, mlajšega brata Franca Jožefa. "Habsburžani so bili po malem vsi čudni tiči, ker so se stoletja poročali med sabo. Maksimilijan je bil romantičen tip liberalnih nazorov, nor na umetnost, arhitekturo in botanične vrtove. Živel je v idiličnem gradu Miramar pri Trstu in čakal na svojo življenjsko priložnost. In jo tudi dobil, ko mu je francoski cesar Napoleon III., nečak slavnega Napoleona Bonaparteja, ponudil možnost, da bi šel za cesarja v Mehiko. Maksimilijan je ponudbo sprejel in odšel čez veliko lužo, njegova pustolovščina pa je postala osnova za mnoge romantične zgodbe, ki so se takrat spletale po Avstroogrskem cesarstvu. Eno od njenih pestrejših poglavij pa so napisali tudi Slovenci." Na današnji sončni strani Alp so takrat tolkli precejšnjo revščino. Obljube o denarju, zemlji in ženskah, ki odprtih rok in nog čakajo v daljni Mehiki, so padle na plodna tla, še posebej pri tistih, ki niso imeli kaj izgubiti, in številni Slovenci so se pridružili armadi emigrantov iz celotne monarhije, ki so se na drugi strani sveta nadejali boljšega jutri. Urili so se v ljubljanski Cukrarni, potem so z ladjami iz Trsta odpluli v Vera Cruz, nazadnje pa jih je pogoltnila velikanska in nemirna dežela. Jasno, z dejansko sliko je bilo ob prihodu marsikaj narobe, kar je neizbežen pojav pri vseh visokoletečih obljubah. Tega, da je šlo za največjo pustolovščino njihovega življenja, pa ni mogel nihče zanikati. "Za Slovence velja, da smo bili od nekdaj udeleženi samo v obrambnih in pravičnih vojnah, vedno smo bili žrtve, ki se borijo za obstoj, ali pa smo bili drobiž na mizah velikih političnih igralcev. Za intervencijo v Mehiki pa to ne drži. Prvič v zgodovini, resda le za kratek čas med letoma 1864 in 1867, smo se vpisali med tako imenovane velike nacije, ki se lahko 'pohvalijo', da so napadale druge. Bili smo del okupatorske, agresorske vojske, ki se je borila proti mehiškim revolucionarjem pod vodstvom Benita Juareza, nezadovoljnim z vsiljeno oblastjo. V treh letih se je sicer vse sfižilo, a vendarle se nas lahko šteje med pristne agresorje, ki so vsaj enkrat izkusili slast podjarmljanja tujih dežel in narodov."

In kaj se je zgodilo potem, ko naši junaki enkrat pridejo v Mehiko? "Eh, to naj zaenkrat ostane skrivnost, da ne bom pokvaril užitka ob branju stripa. Naj povem, da bo precej prostora zasedla geneza zgodbe, torej tisti del, ki se dogaja, še preden se protagonisti odpravijo v Mehiko. Politične rabote, zakulisne igrice v Evropi tistega časa, to se nama je zdelo še posebno zanimivo." Nama? Torej za risalno mizo nisi sam? "Ne, to bi bil prevelik zalogaj za enega samega človeka, če bi ga delal sam, bi verjetno ustrelil preveč kozlov. Pri projektu že od samega začetka sodeluje Marijan Pušavec, s katerim sem v preteklosti že plodno sodeloval. Jaz najprej narišem storyboard za eno epizodo, na osnovi katerega Marijan, izjemen poznavalec jezika, zgodovine, slovenskih šeg in navad ter takratnega načina življenja, napiše dialoge, potem pa jih skupaj piliva in usklajujeva. Kakšne prizore zmečeva ven, kakšne dodava naknadno."

Meksikajnarji so pustolovski strip, ki ga sestavlja pet albumov, poimenovanih po ključnih zgodovinskih krajih, kjer se zgodba dogaja. Prvi je Miramar, drugi bo Laibach, tretji Vera Cruz, četrti Sierra Madre in peti Queretaro, kjer se je odigralo zadnje dejanje mehiške drame. Obsežen projekt o ljudeh, ki se znajdejo v tujem okolju, je zasnovan dvotirno. En junak je Maksimilijan, drugi pa izmišljeni Slovenec Anton Brus, po domače Kovačev Anton, ki na lastni koži občuti odločitve kronanih glav. "Zgodba najbolje funkcionira sama po sebi, taka, kot se je v resnici zgodila, brez odvečnega dramaturškega pesnjenja. Bil sem v skušnjavi, da bi zgodbo dodatno zasolil z atraktivnimi dramatičnimi prijemi, a me je Marijan na srečo držal nazaj. Moč te zgodbe je ravno v verizmu, to me je na samem začetku tudi pritegnilo pri njej. Ali ni dovolj odštekano in razburljivo to, da so se šli slovenski fantje vojskovat v daljno Mehiko? Hočem reči, naš Anton ne bo postal Maksimilijanov najboljši prijatelj in zaupnik, ne bo mu rešil življenja, na koncu ne bo presenetljivega twista in stvari bodo take, kot so se v resnici zgodile." Kaj to pomeni, mar namiguješ, da v sklepnem albumu ne bo rimejka finalnega obračuna iz Divje bande? "Hehe... no ja, nekaj streljanja je takrat res bilo, toda to se da prikazati tudi drugače. Konec koncev sem s tem opravil. Finale Divje bande sem si privoščil že najmanj v dveh albumih in mislim, da me poustvarjanje tega ne zanima več."

Ob raziskovanju materiala sta Zoran in Marijan odkrila, da sta Maksimilijanove pustolovščine med drugim v svojih delih ovekovečila tudi aktualni zunanji minister Dimitrij Rupel v romanu Maks in Drago Jančar v noveli Pošast iz Rovenske. "Rovenska je kraj na Lošinju, kjer je dal Maksmilijan postaviti orjaški pomol za razbijanje valov. Ko sem se sprehajal po tem pomolu, sem nenadoma zaslišal Maksov glas, kako mi šepeta: Nariši strip o meni. Okej, hecam se, ampak ko sem se klatil po tistih lokacijah, kjer je bil tudi Maksimilijan, vse nosijo nek poseben pečat, neko energijo. Podobno kot grad Miramar pri Trstu ali Cerro de la Campanas, hribček v Queretaru, kjer se je še zadnjič sprehodil. Sicer ne verjamem preveč v mambo-džambo, ampak tukaj se je res zgodilo toliko čudnih reči, ki že mejijo na magično." Bitje in žitje cesarja Maksimilijana je bilo že večkrat popisano in je konec 19. stoletja v evropskem okolju postalo zelo priljubljeno čtivo. "Romantični romani 19. stoletja, vključno s Karlom Mayem, ki so jih s svojimi solzami močile dame po evropskih dvorih, opisujejo mehiško intervencijo kot veliko romantično pustolovščino, Maksimilijana pa kot plemenitega in pogumnega tragičnega viteza, ki je postal žrtev okoliščin. Naju z Marijanom pa je zanimalo ravno tisto sočno ozadje, politične igrice evropskih voditeljev tistega časa, njihovi skriti interesi in zakulisne mahinacije, ki so privedle do tako odtrgane zadeve, kot je intervencija v Mehiki. Poleg tega pa sva hotela prikazati tudi običajne ljudi iz plebsa, ki morajo na lastni koži trpeti posledice njihovih odločitev. Nekaj podobnega se dogaja tudi danes. Politika se v 150 letih ni veliko spremenila." Ampak kakšna erekcija pa se bo vendarle našla, kaj? "Kolikor vem, so takrat ljudje tudi seksali. Torej..."

Nekoč je bila revolucija

Trda oboževalska linija potemtakem nad Meksikajnarji ne bi smela biti razočarana. "Oboževalci? A pri nas sploh obstajajo?" Pojma nimam, ti mi povej, ali obstaja stripovska scena v Sloveniji. "Stripovska scena? Vprašaj raje Sandija Bucha, on ti bo vedel bolje povedati o sceni, če sploh obstaja. Če je tistih petsto prodanih izvodov enega albuma scena, potem jo imamo. Imam(o) pač srečo, da obstaja Mladina in da objavlja stripe. V večji nakladi kot petsto izvodov." Boš z Meksikajnarji obogatel? "Meksikajnarji so projekt, ki zlagoma nastaja več kot deset let, in ker ga želim verodostojno realizirati, sem se moral odreči kupu odvečnih stvari in si poenostaviti življenje, da sem si ustvaril pogoje za nemoteno delo. Finančno gledano bom teh nekaj let, dokler ga bom risal, živel na minimalcu. Nihče ni prišel in rekel, evo, tu so sponzorji, tu je denar, naredimo to in to. Ne, gre za avtorski projekt dveh ljudi, ki sta pripravljena zanj nekaj žrtvovati. Osnovna motivacija za realizacijo tega stripa je v prvi vrsti osebna želja, potreba, da bi ta fiksna ideja, ki se je toliko časa valjala v glavi, končno meso postala. Sam sem dolgo časa cincal in zadevo prelagal na prihodnost. Potem pa sem si rekel: če tega ne narediš, si serator. In sem začel." Takorekoč življenjski projekt? "Upam, da ne. Vsaj ne v smislu, da bom shiral in zrel za penzijo, ko ga dokončam, hehe." Meksikajnarji so v celoti ročno delo. Svinčnik, tuš in barve, kombinacija tempere in barvnih svinčnikov čez tuš. Old skool. Brez računalniške pomoči in vnaprej pripravljenih ozadij. "Sem poskusil barvati z računalnikom, pa mi ni bilo všeč. Zadeva veliko lepše izgleda, če je pobarvana na roke. Je zamudno, ampak če sem se že lotil, bom poskusil narediti tako, kot je treba. Od 'researcha', risbe, barvanja, dialogov, zgodbe in 'režiranja' posameznih prizorov. Evropski standardi so dve barvni strani stripa na teden. To mi le redkokdaj uspe, v povprečju za dve tabli porabim deset dni." Zaveda se, da je strip v izrazito nezavidljivem položaju, saj ga celo tisti, ki ga imajo radi, bolj malo berejo. "Čas ni naklonjen tako imenovanim statičnim medijem. Poleg tega je strip tudi brez glasbe ali zvokov. Kljub temu vztrajam. Vložil sem veliko raziskovalnega dela in pred desetimi leti sem z Ervinom Hladnikom Milharčičem odpotoval v Mehiko, obiskal kraje, kjer se je odvijala zgodba, nabiral materiale, fotografiral in spraševal ljudi. Sledi Slovencev sicer nisem našel, sem pa dobil občutek, kakšna je v resnici ta obljubljena dežela. In verjemi mi, da ni eldorado. Ljudje na vrtovih zanikrnih barak namesto solate gojijo kaktuse. Odrežejo jim iglice in jih skuhajo, spečejo ali okisajo in pripravijo kot solato. Opuncija na sto načinov. Še danes je beda, kako je bilo šele takrat. Lahko si predstavljaš, kako so se počutili povečini gorenjski fantje z zelenih hribčkov, ki so pristali sredi zanikrne kamnite puščave, kjer niti kaktusi niso tako lepi, kot jih prikazujejo ameriški filmi. Ob morju je sicer drugače, toda Slovenci takrat niso potovali v Acapulco ali Bajo Californio."

Ob branju domačih in tujih knjig o Meksikajnarjih se je počasi nabrala gora materiala. Vseh zanimivih dogodkov, ozadij in oseb seveda ni bilo mogoče stlačiti v njuno zgodbo, zato sta morala neusmiljeno krčiti. "Ven sva zmetala kup zanimivih reči, a vsega pač ne moreš uporabiti. Zadržala sva le najbolj atraktivne dogodke, včasih sva naravnost licitirala, kaj bo šlo ven in kaj ostalo. Ob tem pa še tole: najlepše se zahvaljujem Roziki Štandeker za odlični in zelo uporabni prevod avstrijske knjige Maximilian in Queretro, v kateri sem našel kup neprecenljivih podatkov za strip o Meksikajnarjih. Hvala, Rozika."

Zoran stripu že dolgo ne sledi več tako zbrano kot nekoč. "Strip zaradi statičnosti izgublja bitko s filmom in resničnostjo. Film je dobesedno vsrkal strip, in to pod lastnimi pogoji, ki jih je vsilil stripu. In nastalo je nekaj, kar je praktično negledljivo, naj omenim Može X in podobna superherojska jajca. Kriteriji padajo na vseh področjih žanrskega ustvarjanja. Včasih te je film prestavil v stanja in pokrajine, kjer še nikoli nisi bil, in si se iz njih vrnil kot izžeta limona, danes gledaš umetnost specialnih efektov, tiranijo komercialnega treša, iz kina pa se vračaš utrujen od presedanja. Seveda pa se niso spremenili samo filmi, spremenili smo se tudi mi. Ne morem več uživati v stripih, ki sem jih bral kot najstnik. Zagor, Komandant Mark in Alan Ford so otročarije, s katerimi nimam več kaj početi. Pri filmih je ravno obratno. Lačen sem filmov, ki sem jih gledal v času odraščanja v šestdesetih in sedemdesetih letih in jih zdaj strastno zbiram na devedejih. To so filmi, ki so ohranili svojo prodornost, značaj in sporočilno vrednost. Po svoje je krasno, da jih imam doma, po drugi strani pa žalostno, da po vseh teh letih še zmeraj masturbiramo na tisto, kar smo že zdavnaj doživeli. Žalostno je, da je naša filmska, pa tudi stripovska prihodnost že za nami." Popolnoma razumem te občutke in se z njimi v celoti solidariziram. Hm, strip... na eni strani trdo vezani reprinti Zagorja, ki ga iz nostalgičnih razlogov ne smeš brati, na drugi strani pa Stripburger, ki ga ne moreš brati, tudi če bi ga hotel. "Če odmislim Stripburger, ki ni ravno moja scena, je slovenska stripovska produkcija neznatna, malo nas je, perspektivnega podmladka še manj, večinoma pa se pogovarjamo o filmu, ko se tu pa tam dobimo na kakšni razstavi ali na strip pikniku, ki ga vsako leto organizira Iztok Sitar. Scena je, kakršna je, sam delam, kar pač delam, in se ne čutim poklicanega, da bi modroval o slovenskem stripu. Še najbolj ga rešuje razkošni talent Tomaža Lavriča, ki skoraj lastnoročno drži pokonci to, čemur pravimo slovenski strip. Vzpostavljanje strip scene v Sloveniji je bil projekt osemdesetih, zdaj sem do nje tudi jaz precej brezbrižen. Kdor ima kaj narediti, naj naredi in če je OK, bo že našel svoje mesto. Ostalo je čvekanje in balast."

Zoran je prvi strip objavil leta 1981, ko je prišel iz JLA. Leta 1999 izdal štiri že dolgo razprodane albume in se dokončno zasitil stresnega ustvarjanja dveh stripovskih tabel na teden, ki jih je vsako nedeljo, v soncu, snegu in dežju, lastnoročno dostavljal na uredništvo Mladine, tik preden je šla revija v tisk. Če bi moral iz svojega impresivnega opusa izpostaviti strip, ki mu je najbolj pri srcu, bi se odločil za 1991 iz leta 1992, njegov prvi strip brez odkritih namigov na eksplicitni seks in brutalno nasilje. In konec koncev strip, ki je z jugonostalgijo opravil, še preden je ta skovanka prešla v javno rabo. Kako to, da si ustvaril tak nežen in poetičen strip? "Takrat se je zgodila Bosna, ki je vzela tudi Iva Štandekerja. Tam je bilo toliko nasilja in brutalnosti, da človeka res osupne, šokira in deprimira. S tem, kar se je dogajalo v jugoslovanski vojni, se ne more primerjati noben film, noben strip. In ob vsem tem človeka nekako mine želja po uprizarjanju ekscesnega nasilja. Poleg tega sem se zavedel še ene stvari. Kaj tisti, ki v filmih in stripih operirajo z odrezanimi glavami in curki špricajoče krvi, sploh vedo o nasilju, o smrti? So sodelovali v vojni? So jo doživeli na lastni koži? So videli grozodejstva na lastne oči? Ne, nasilje poznajo le iz naslonjača pred televizorjem in iz filmov. Edino truplo, ki so ga v življenju videli, je v najboljšem primeru stara mama v mrliški vežici. In taki ljudje naj bi predavali o nasilju? Mednje deloma štejem tudi sebe. Zato sem si takrat rekel, dovolj s tem sranjem, ustvari kaj bolj preprostega, iskrenega, kjer ne boš le plonkal super posnetih in zmontiranih akcijskih prizorov iz filmov..."

Ja, nasilje danes ni več, kar je bilo v času naše mladosti. Ne mine dan, da na TV dnevniku ne našteješ vsaj dvajset trupel. "Če smo se v socializmu staršem čudili, zakaj ne marajo gledati kakšnih kvalitetnih evropskih filmov, so nam odgovorili, da potem, ko pridejo z dolgočasnega šihta, radi pogledajo kaj zabavnega na televiziji, ne pa teh zamorjenih filmov, tega imajo že dosti v službi. Danes je ravno obratno: resničnost je postala tako zastrašujoča, polna pobijanja, bomb in streljanja, da smo zdaj mi tisti, ki si skorajda želimo pocukranih mehiških telenovel, kjer vemo, da se ne bo zgodilo nič pretresljivega. Želimo si oddiha od realnosti, ki je postala hujša od najbolj sprevržene filmske fikcije."

Vrniva se še za hip k stripu 1991. Kljub temu, da v njem ni nasilja, je bil še vedno politično provokativen ali, bolje rečeno, nekorekten. "Se strinjam. To je bil čas osamosvojitve - gorje tistemu, ki bi ji rekel odcepitev - kjer je diktat partijskega enoumja zamenjala nacionalna evforija sveže priznane državice, kjer je pridevnik slovenski krasil vse živo, bodisi stranke, propagandna sporočila, izdelke in storitve: slovenski kruh, slovenska jajca, slovenska kvaliteta, slovenski častniki in časniki... Samo še na Hrvaškem je bilo huje. No, in v tem nacionalnem kiču, ki resda ni dolgo trajal, se je zrcalila vsa brezbrižnost do vojne v Jugi in vzvišenost, češ, mi pa nismo taki barbari kot oni, mi nimamo nič s tem... Ta moment skoraj institucionalizirane ošabnosti sem pogosto zaznal v svoji okolici in ga v stripu tudi izpostavil. Vendar se takrat ni oglasil noben dušebrižnik. In ko smo že pri patriotizmu, za Meksikajnarje sem fasal kritiko, da je to moj prvi sistemski strip, kjer sem postal nacionalno afirmativen, da ne rečem zaveden Slovenec. Videti je, da bom moral revidirati stališča."