27. 7. 2005 | Mladina 30 | Kultura
Jaz pa pojdem v Meksiko
Zoran Smiljanič, ilustrator, stripovski avtor in encikloped vesterna po sledeh Slovencev v vojski mehiškega cesarja Maksimilijana habsburškega
© Borut Krajnc
Če se izrazim učeno, je Zoranova avtorska poetika prekaljenega striparja potrebovala eno samo samcato stran, da si je pridobila mojo brezpogojno naklonjenost. Omrežil me je s sočnim slovenskim stripovskim klasikom, ki bi moral viseti v prostorih muzeja sodobne umetnosti, v resnici pa je, fotokopiran na format A2, visel pri meni doma, dokler ni nekega jasnega jutra po široko zastavljeni, s hektolitri piva podprti intelektualni debati dobil noge in se, kdo bi vedel, morda celo z mojim privoljenjem, izgubil neznano kam. Zadeva je precej bolj nerodna, kot se zdi na prvi pogled, saj je takrat izginila moja edina kopija stripa, ki vsled trenutnega stanja v slovenskem medijskem prostoru zlepa ne bo dočakal ponatisa. Zoran je namreč v stripovski jezik prestavil Prešernov akrostih Primičevi Juliji in Francetovo mehko, fukotožno liriko nadgradil z eksplicitno hardcore ikonografijo, ki je poleg klasične porno kamasutre vključevala tudi dvojni fisting in finalni pesnikov cumshot. "Naveličal sem se večnega jamranja zaradi pesnikove nesrečne ljubezni, zato sem mu v maniri njegovih kvantaških pesmic privoščil vse, kar mu srce poželi. In še več. Verjamem, da bi mu bil strip všeč," meni Zoran. Skratka, vrhunska žanrska parodija in bržčas najbolj iskren izraz odpora do politično korektnega, aseptičnega, z nacionalno substanco prisilno marmoriranega patosa, kar jih premore slovenska zgodovina devete umetnosti. "Kaj pa naj drugega vidim v verzih, ki govorijo o 'mokrocvetočih rožcah poezije'? Ker mi tega še nihče ni predstavil na tak način, sem moral to narediti jaz. It's a dirty job but someone's gotta do it," skomigne Zoran, ki se ga je v ožjih krogih prijateljev in znancev oprijel vzdevek Hardfaker. Pa ne zaradi porno Prešerna, temveč zaradi udarnega dolgometražnega stripovskega seriala Hardfuckers, prvega slovenskega realističnega stripa z značajem trde politične fikcije, s katerim sta v osemdesetih pod psevdonimom Vittorio De La Croce zasijala lik in delo Zorana Smiljaniča. Med drugim je film Cvetje v jeseni za potrebe stripovskega cikla Slovenski klasiki predelal v grozljivko, v kateri se Meta med prebiranjem fižola in med histeričnim vreščanjem "Mož in žena, mož in žena!" transformira v monstruma, Slavoja Žižka pa v nesrečno žrtev, ki ga pod tušem serijsko zaštiha sam Alfred Hitchcock. "Zaradi Prešerna so me nekaj časa postrani gledali tudi v uredništvu Mladine, saj naj bi kar nekaj naročnikov odpovedalo revijo, zaradi pretiravanja s četniškim nasiljem nad partizani v stripu 1945 pa sem pokasiral borčevsko tovariško kritiko s strani tovariša Jožeta Smoleta. Z mračnjaškimi izpadi sem si dal duška v stripovski verziji Črne mačke po Edgarju Allanu Poeju, ki pa ni bila nikoli objavljena. Poslal sem ga na neko razstavo v Vinkovce, pa so mi ga izgubili."
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
