20. 3. 2006 | Mladina 12 | Kultura
Skleda rozin in 50.000 risb
Zvonko Čoh in Milan Erič, trdoživa animatorja in ustvarjalca ubrisanih risb ter drugih čičk čačk
© Igor Škafar
Tole sta pa dobro izračunala, sem si mislil, ko sem ju dan po otvoritvi njune skupne, na nek način retrospektivne razstave v spodnjih prostorih Moderne galerije zmotil v delovnem vzdušju in kreativnem neredu najetega podstrešnega ateljeja v Savljah. Vsak od njiju bo letos srečal abrahama, torej bosta imela skupaj sto let, hkrati pa mineva četrt stoletja, odkar sta dokončala in širši slovenski javnosti predstavila prvi skupni projekt, 45-minutni animirani film Poskušaj migati dvakrat, ki je pet let kasneje doživel kreativni rimejk oziroma “director's cut” v pravem pomenu besede, saj sta ga avtorja skrajšala za sedemnajst minut. Pred desetimi leti sta kot na pol animirana lika nastopila v dokumentarcu Utrinki s snemanja in za režiserja Amirja Muratovića zrisala še serijo animiranih vložkov. In nenazadnje bo letos dvajset let, odkar sta trdno sklenila, da bosta ves svoj prosti čas posvetila Socializaciji bika?, prvi slovenski, z nagrado Prešernovega sklada ozaljšani celovečerni risanki, ki je na velikem platnu premierno štartala leta 1998, se pravi natanko petdeset let po prvem slovenskem igranem celovečercu. “Zanimivo naključje, toda midva nisva izračunala nič od tega. Sama nikoli ne bi šla v tak projekt, če Moderna galerija in Filmski muzej ne bi odkupila določenega števila najinih risb. Ob tej priložnosti so nama predlagali, da bi bilo primerno postaviti razstavo, in midva sva jo postavila. V bistvu sva jo postavljala celih štirinajst dni. Razstavljenih je približno pet tisoč risb iz najinega opusa, vsako risbo pa je bilo treba z bucikami ročno pripeti na kartonsko steno,” razlaga Milan Erič, slikar, ilustrator, animator in redni profesor na Oddelku za oblikovanje ljubljanske Akademije likovnih umetnosti, ki že trideset let tvorno sodeluje s svojim sošolcem z likovne akademije, čisto pravim umetniškim multipraktikom Zvonkom Čohom, slikarjem, ilustratorjem, animatorjem, scenografom, glasbenikom, igralcem (najbolj smo si ga zapomnili kot člana potujoče ekipe jazz muzikantov v filmu Karpa Godine Rdeči boogie ali kaj ti je deklica) in ljubiteljskim vinogradnikom, ki vsako leto pridela kakih osemsto litrov pitnega belega vina sorte čoh, kot so ga krstili prijatelji in znanci. “Vino je lahko in sveže, ker ni pretirano žveplano. Včeraj sem ga na otvoritev prinesel deset litrov, toda povabljenci so pretežno tankali tisti sladki chardonnay, ki je težak tako za želodec kot za bučo,” pravi Zvonko, ki o dizajnu etikete in patentiranju blagovne znamke zaenkrat še ne razmišlja. Meni, da bi vino, potem ko bi zadostilo vsem tržnim zahtevam, normam in proceduram, izgubilo svojo sočnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
