"Novosti tu nimajo prihodnosti"

Ste se morda kdaj vprašali, kje duhovniki in redovnice kupujejo oblačila? Ali imajo osebnega krojača ali se kot večina navadnih smrtnikov odpravijo v trgovino ... in morda celo preživijo nekaj ur pred ogledali v njej? Odgovore na taka in podobna vprašanja kaj kmalu najdete med sprehodom po rimskih ulicah. V mestu stoterih cerkva in sedežu vatikanske državice se brez težav zagledate v izložbo z mašniškimi oblačili, škofovskimi palicami ali velikimi lesketajočimi se kelihi. In to v strogem mestnem središču, na primer le korak od znamenitega Panteona, ali sredi Vatikana. Nedaleč od mogočnega stebrišča, ki obdaja Trg svetega Petra, je trgovina družine Serpone, prave institucije v svetu moške cerkvene mode in oblikovanja. Njene kreacije krasijo garderobo in stanovanja sedanjega papeža Benedikta XVI., na dan posvetitve v kardinala pa jih je oblekel tudi Franc Rode ...

Gospodarja Vincenza Serponeja, ki podjetje vodi v družbi brata in sinov, je najprej zanimalo, kateri časopis bo objavil članek o njegovi trgovini. Ko je slišal, da se o Mladini ne more reči, da bi bila ravno katoliško usmerjen tednik, je poizvedoval, ali navadno nastopa proti cerkvi. Najbrž zato, ker ga ne preveč prepričljiv odgovor ni povsem zadovoljil, je ironično pristavil, da upa, da ga članek ne bo stal izgona iz Vatikana. Naposled pa je le spregovoril o starodavnem družinskem podjetju.

"Naše podjetje je staro skoraj dvesto let. Poklic se iz roda v rod prenaša iz očetovih rok v sinove. Ustanovila ga je ženska, leta 1820 v Neaplju, rojstnem mestu Serponejevih. Ko je ostala vdova, je začela vesti in plesti za duhovščino, saj se je bila tega izučila pri sestrah. Najprej so se ona in njeni sinovi posvečali skoraj izključno vezeninam, nato se je dejavnost razširila na krojenje mašniških oblačil, oblikovanje kovinskih predmetov, na primer svečnikov in drugih cerkvenih potrebščin. Vse te dejavnosti so se ohranile do danes, hkrati pa smo se začeli posvečati tudi zastavam, praporom in grbom. Ti so bili nekoč vezeni, danes pa jih izdelujemo s šivalnimi ali tiskarskimi stroji."

Serponejeve zastave so prav tako znane kot njihove mašniške obleke. V dokaz naj povemo, da so ogromno olimpijsko zastavo, ki je med odprtjem torinskih zimskih iger kraljevala na tamkajšnjem stadionu, izdelali prav v Serponejevih delavnicah. "Ti so še danes v Neaplju in v njih je zaposlenih okrog petdeset ljudi. Tudi nekatere družine naših sodelavcev delajo pri nas že desetletja, več rodov zapored. Medtem smo prodajalne odprli v Neaplju, Salernu in Rimu."

Trem trgovinam navkljub se vse več kupcev odloča za nakup talarja ali škofovskega prstana kar prek spleta ali po pošti. Bogat katalog vam Serponejevi rade volje dostavijo na dom, ogledate pa si ga lahko tudi na njihovi spletni strani. V njem boste izbirali med klasičnim črnim talarjem in zelenimi ali vijoličastimi mašniškimi prekrivali. Med različnimi klobuki in prstani, a tudi bolj vsakdanjimi sivimi srajcami z belimi ovratniki. Med novo pražnjo obleko za Marijin kip, ki bo krasila stranski oltar v vaši domači cerkvi, in z dragocenimi kamni posejanim križem, ki bi ga radi za vsako ceno podarili svojemu župniku - zlatomašniku ...

V trgovini Vincenza Serponeja kupujejo predvsem župljani, skupine vernikov z različnih koncev sveta, ki želijo počastiti tak ali drugačen jubilej svoje župnije oziroma dušnega pastirja. Med našim obiskom trgovine si je nemška turistka ogledovala belo bogoslužno oblačilo; na videz preprosto, brez pretiranih okraskov. "Dvesto sedemdeset evrov," ji je prijazno pojasnil prodajalec.

Cene so v vatikanski prodajalni Serponejevih zelo različne. "Talarski komplet stane okrog tristo evrov, paramenti pa od petdeset, šestdeset evrov do več tisoč evrov. Cene so odvisne od kakovosti izbranega blaga, ki je lahko zelo dragoceno, na primer stoodstotna svila ali blago, pretkano z zlatimi nitkami. Predvsem pa od tega, ali so bile vezenine, razne čipke in podobne stvari izdelane na roko ali s šivalnimi stroji."

Med dragocenejšimi vezeninami so prav gotovo snežno bele, ki so na dan posvečenja krasile živo rdečo kardinalsko obleko Franca Rodeta. "Tak tip vezenine lahko dve ženski šivata tudi dve leti; to je tako imenovani beneški vbod, ki posnema zelo stare motive in je zanj potrebno ogromno potrpežljivega ročnega dela. Zato končni izdelek stane tudi nekaj tisoč evrov. Vašemu kardinalu ga je podaril nekdo, ki ga je kupil pri nas." Kdo je prvemu slovenskemu kardinalu podaril tako dragoceno darilo, ostaja skrivnost, ki je Vincenzo Serpone ni želel razkriti. Njegov prodajalec je potihoma prišepnil, da se greh pove, grešnik pa ne ...

Glede na to, da so nekatera duhovniška oblačila tako draga kot Armanijev ali Versacejev kostim, bi lahko skico za duhovniško obleko ali kardinalski prstan naročili tudi pri kakem priznanem stilistu. A isti obzirni prodajalec je pojasnil, da so v gospodarjevi družini tudi arhitekti, ki sami rišejo nakit, in da je vsa "cerkvena moda" tako zelo klasična, da bi jo s težavo spreminjali. "Novosti tu preprosto nimajo prihodnosti." Se je v zadnjih dveh stoletjih na tem področju sploh kaj spremenilo? Se je okus duhovščine morda prilagajal času? "Nekaj desetletij so bile priljubljene bolj moderne, linearne oblike, zdaj pa se mi zdi, da se mladi duhovniki spet vračajo k vsemu, kar lahko pojmujemo kot klasično, torej k baroku, h gotiki, k bizantinskemu slogu. To se pozna na primer pri cerkvenih vazah, oblačila pa so pravzaprav vedno enaka, tradicionalna." Duhovnikom so v bistvu dovoljene le redke prilagoditve okusu, če izvzamemo izbiro tega ali onega materiala. Zato pa lahko ustvarjalnost pokažejo pri nakupih mašniških potrebščin in okrasnih predmetov.

"Pri nas lahko na primer škof izbere nov svečnik in kelih za svojo škofijo, nune pa nov kip za svojo kapelo. Ti so lahko zelo izvirni." Serponejevi so namreč specializirani ne le za vezenine, ampak tudi za načrtovanje in izdelavo sakralnih predmetov, ki so najpogosteje unikati in prave umetnine. Strankam predstavijo tudi štiri do pet predlogov, preden se naročniki odločijo za tistega, ki jim najbolj ustreza. "Pred kratkim smo na primer sešili izredno bogato prekrivalo za neapeljski kip svetega Nikolaja iz 18. stoletja. Naposled so se kupci odločili za izvirne motive na dragocenem svilenem blagu, za katere smo poiskali navdih v bizantinski tradiciji."

Laično opazovalko je ob koncu še zanimalo, ali se pri Serponejevih oblačijo tudi taki, ki nimajo nič s cerkvenim življenjem. Lahko bi se na primer zgodilo, da bi si kdo privoščil kardinalsko obleko ... z namenom, da bi jo oblekel za pustni ples. "Pri nas kupujejo duhovniki in njihovi verniki. Če bi kdo želel pri nas nabaviti obleko, da bi se iz nje norčeval, bi to takoj razumeli in ga seveda nemudoma pospremili do vrat."