Lipa raste!

Joško Joras le skrajno nerad pristane na poletni profil za Mladino. Ko me po telefonu vpraša, ali bi bilo vse skupaj narejeno tudi tako "malo s humorjem", sem mu kot žal resnicoljuben fant prisiljen odgovoriti, da hja, najbrž tudi - in takrat se mu obličje na drugi strani linije slišno pomrači. Samo v razmislek mi razloži, kako sicer razume, da se je mogoče na račun trpljenja nekoga drugega daleč daleč stran hecati, da pa zna biti to hecanje za tega nekoga zelo boleče. "Novinarji pridete do mene z že vnaprej ustvarjeno sliko in hočete ponavadi samo pobrati ocvirke." Tiskana beseda se lahko živo zareže v tkivo, in ne samo v njegovo: tu je še družina, katere širši člani ga vsake toliko pokličejo in rotijo, naj vendarle premisli, preden se naslednjič pojavi v zlonamernih medijih. Kljub temu gospod Joško na koncu v pogovor privoli, in sicer zato, ker se ima za "toliko demokrata", da mu je jasno, da se je z mediji treba pogovarjati, četudi gre za medije z drugačnim političnim prepričanjem - in na koncu koncev, četudi gre za tako neobjektivne in s svojimi medvrstičnimi podtoni žaljive medije, kot je to Mladina.

Njegova vnaprejšnja tesnoba glede novinarjev je vsekakor na mestu, vsaj sodeč po kratki stihijski anketi, ki sem jo pred srečanjem opravil med kolegi. Na redakcijskem sestanku se je porogljiv konsenz itak vrtel okoli izhodiščne izjave: "Vsakega julija začnem čakati, kdaj se bo Joras pred kamerami začel kotaliti v kak potok," medtem ko se je kolega iz nekega drugega medija retorično vprašal: "Okej, Štajerc si zgradi bajto na nikogaršnji zemlji med dvema tako prepirljivima narodoma, kot sta slovenski in hrvaški... Pa kaj, a si ni bil sposoben predstavljati, da bo imel probleme?!" V dolgih letih periodičnih poletno-predvolilnih kalvarij z vsemi obveznimi buškami in sajenjem lip si je Joško Joras - po tem, ko so bili v času njegovega bivanja v hrvaškem zaporu mediji pripravljeni o njem zaskrbljeno poročati kot o slovenskem heroju - pri mnogih novinarjih zapravil čisto vsak kredit. "Ti, vprašaj ga," mi je strastno naročila kolegica s primorskega konca, "če mu jasno, da je vsak, ki je videl tisti zadnji posnetek - vsak, ki ga je videl celega, od začetka do konca - lahko zelo jasno razbral, da se je pred Hrvatarjem na tla vrgel sam." Spet četrti mi je z nasmeškom naročil, naj ga pobaram, kdaj končno že namerava hišo - glede na to, da se tako pogosto pojavlja v tujih medijih, da je tako rekoč naša ambasadorka! - ometati.

Pri Jorasovih

Pred to isto hišo naju v torek opoldne prvi pozdravijo mešančki, vsi trije strašansko prijazni in kot taki odlična družba za Sarkićevega Janšo, ki je najbolj priden in nevsiljiv kuža na svetu, saj med dobro uro vožnje sploh ne opaziš, da ga imaš s sabo v prtljažniku. Joško Joras naju sprejme v premočeni majici; mobilni telefon mu zvoni v taktu Brittney Spears, točneje Toxic. Že po telefonu sem bil zaslutil, da je gospod Joško naporen sogovornik: po eni strani kar naprej preskakuje s teme na temo, po drugi v želji, da bi postregel še s tretjo, sedmo in dvanajsto informacijo, pogosto pozabi otvoriti s prvo in drugo. Med samo debato je mučno eksakten, kar pomeni, da te kar naprej popravlja - a je treba v isti sapi dodati, da je pri tem precej vsebinski in ti zna trikrat od petkrat dokazati, da je bila beseda, ki si jo uporabil, v danem kontekstu čisto zares napačna. Najhujši kiks je, če se ti, kadar misliš "na hrvaški kontrolni točki", zagovori "na meji".

Ko ga opozoriš na kakšno izmed njegovih napak, jo bo s prijaznim nasmeškom in brez vsake slabe volje nemudoma priznal - pri tem boš vsake toliko dobil vtis, da mu je to celo ljubše kot nelagodje motrenja z nasprotujočih si bregov nestrinjanja. Kar je za nekoga, ki je ponavadi predstavljan kot poklicni prepirljivec, gavnar in zgagator, gotovo nekoliko čudno. Sam se med slabih pet ur trajajočim pogovorom večkrat opiše kot formalist ali celo legalist - torej nekdo, ki mu največ pomeni držanje zakonov in dogovorov. Vsake štiri minute skoči na noge in zapusti prostor ter malodane uživaško primaršira nazaj z novim pokom debelih fasciklov, kjer ima zgledno kronološko urejene vse dokumente v zvezi s svojim dolgoletnim bojem. Kot spraševalec se ves čas trudim izbezati Joška Jorasa kot konkretnega posameznika, a mi ne gre ravno najbolje: po eni strani se naslovnik tega precej aktivno otepa (o tem se mu nasploh ne zdi vredno izgubljati veliko javnih besed, saj da ni kot posameznik "prav nič posebnega, samo eden izmed dveh milijonov"), po drugi pa je to čisto tehnično skoraj nemogoče: kako bi sploh lahko Joška Jorasa kot človeško bitje razmejili od Joška Jorasa kot neutrudnega borca za slovenskost sečoveljske grude?

"V slovenskih medijih obstajajo inkvizitorji, ki mislijo, da imajo lahko samo oni prav," odvrne, ko ga kmalu po prihodu soočim z neprijaznimi mislimi, ki so jih na njegov račun v moji prisotnosti izrekli kolegi iz drugega odstavka: "Samo oni imajo lahko prav. Imajo svoje mehanizme in s temi mehanizmi so uspeli ustvariti negativno klimo. Jaz sem dreznil v eno stvar, ki je bila - vsaj v nekaterih glavah - že zaključena, čeprav za to ni obstajala nobena pravna podlaga. Tudi vaš kolega Žerdin recimo piše, da so ga v šoli učili, kako je meja na Dragonji ... A tako pojmovanje je posledica neformalne delitve, ki so jo opravili partizanski komisarji leta 1944 z namenom ustvarjenja vojaške operativne cone. Pokažite mi en sam temeljni akt, po katerem je meja na Dragonji! In potem je tu naslednje pomembno vprašanje: kaj sploh je Dragonja?! To, kar se v tem trenutku pojmuje kot Dragonja, je v resnici Kanal svetega Odorika, ki so ga v Dragonjo preimenovali piranski občinski svetniki."

Ravno, ko do konca razgrne podroben topografski zemljevid Območja krajinskega parka Sečoveljske soline, da bi svojo trditev konkretno podkrepil, nas z vrtne klopi skupaj s kužki prežene precej divje neurje. "To je pa moja gospa!" mi gor v dnevni sobi predstavi gospo Olgo, ki s prijaznim nasmehom odvrne: "Jaz sem svoja." Hčerka Desi (kar se izgovarja Dejzi in je ljubkovalno za Desire) nareže krožnik melone in gospod Joško mi začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo.

Rodil se je leta 1950 v Mariboru. Mati je imela pod krinko italijanske državljanke v gostilni partizansko bazo in se je iz koncentracijskega taborišča vrnila kot 38-kilogramski okostnjak, pa potem vseeno rodila sedem zdravih otrok, med katerimi je zadnji privekal na svet Joško Joras. Ko mu je bilo pet let, je oče kot rojen podjetnik pred gnilobo centralističnega komunajzarstva pobegnil na Švedsko. Vzgojila ga je mama, ki se je neločljivo identificirala tako s socialno kot s socialističo idejo - dasiravno je Ozno, ko jo je skušala rekrutirati za špijonko, gladko zavrnila. "Če ni neke korektne avtoritativnosti, potem zna biti anarhija," se je profiliranec spomni malce kasneje, ko se mimobežno sporečeva glede hore legalis: "Mama je imela čudovit sistem: mulci smo sosedom med rabutanjem pogosto potacali jagode in polomili hruškove veje. Ko je prišla domov, nas je poklicala in začela: Boste videli, vam bom umrla, in potem me več ne boste imeli. Vseh pet nas je bilo tam pred njo na kolenih in skupaj z njo jokalo. Na takšen način nas je znala pritegniti k sebi in nas malo držati v šahu."

Ko mu je bilo deset let, je doktor materi zaradi uničenega zdravja svetoval obmorsko klimo, zato se je družina preselila v Piran, kjer se je Joško izšolal za natakarja. Čeprav je živel povsem lepo, se je z dvajsetimi odpravil v Porurje. Odšel je, da bi spoznal svet, poleg njega pa je spoznal tudi svojo ljubo in spoštovanja vredno Olgo. Po treh letih je od šefa prevzel vodenje restavracije in zaživel uspešno, dobro plačano življenje: a nekaj je manjkalo. "Čut za slovenstvo se mi je pravzaprav aktiviral šele v tujini. Šele tam sem videl, kako je Primorska v resnici prečudovita. Vedeti morate, da imajo v srednji Nemčiji tristo dni na leto meglo ali dež."

Kombinacija klime in nemškega pasje garaškega urnika ga je leta 1983 pripravila, da se je z družino vrnil domov. Ker ni imel potrebnih zvez, ni mogel najti ustrezne gradbene parcele, zato je sklenil adaptirati materino hišo v Sečovljah. Trinajst let je tu živel normalno življenje, brez kakršnihkoli obmejnih problemov, od leta 1998 naprej pa so postajale vse bolj očitne hrvaške težnje po uzurpaciji in njim odgovarjajoči podli konkretni pritiski. "Hrvaška ni bila nikoli dober sosed - kar se je v preteklosti pokazalo ničkolikokrat. Med '41 in '45 so bili četrti okupator slovenskega ozemlja ... Mnoge naše ljudi so pobijali in pretepali, ker so hoteli ostati Slovenci."

Na tej točki nama prezentira iz lično urejenega fascikla potegnjene dokumente o tem, kako so mu na kontrolni točki zaplenjali po liter mleka, in podobnih šikaniranjih. Sledila je dolga, mučna in javnosti dobro znana zgodba s protestnim izobešanjem slovenske zastave, neplačanimi globami, zaporno kaznijo, gladovno stavko in izpustitvijo. Poseben hec se mu je zdel, da so mu hrvaške oblasti, ki so slovensko zastavo oklasificirale kot "kaljenje reda in mru", zelo dolgo pisale na naslov Sečovlje 1, na kar se je vedno odzval s še prav posebnim veseljem, saj je to vzel kot neposredni dokaz, da je na slovenskem ozemlju.

Potem ko so ga Hrvati izpustili iz zapora in sami sebi plačali vse globe, samo da bi bil mir, je sledilo obdobje zatišja, ko mu na meji ... eeee, kontrolni točki!!!, niso z ničimer težili. Sledilo je obdobje predsedniške kandidature, tovorjenja lesa in predvolilnega sajenja lip, do najnovejše zaostritve pa je prišlo letos poleti, ko so hrvaške oblasti po Jorasovi interpretaciji ovirale delo pravnih mehanizmov slovenske države. S fizično silo štirih uniformiranih goril naj bi namreč onemogočile nalogo ljubljanskega sodnega cenilca, ki je po odredbi koprskega sodišča prišel ocenjevat škodo, ki naj bi jo Jorasu povzročil kazino Molino, saj da se na njegovo parcelo s casinojevega gromozanskega parkirišča na leto zlije kar 10.000 kubikov deževnice.

Dva dni zatem so mu makadam, s pomočjo katerega je predhodno zaobhajal kontrolno točko, zablokirali s štirimi cvetličnimi koriti, za kar da niso imeli enega samega argumenta, razen tistih svojih treh standardnih: "Sila, represija in strah. S temi tremi 'argumenti' so se spravili obvladovati prostor." Potem ko je piransko sodišče odredilo, da je treba korita odstraniti, in potem, ko je dolge tedne čakal, da bi dal Hrvaški vsako možnost, da to stori sama - se je počutil, kot bi mu zasadili nož v hrbet, ko so izvajanje odredbe piranskega sodišča sabotirali kar slovenski policisti, ki so dvigalo preplašili nazaj na Kozini.

Še enkrat bi šel!

Glede razlogov in ozadja za ta zadnji obrat v jari kači je gospod Joško nenavadno zadržan. Nedvomno tudi zato, ker na splošno ocenjuje, da je naša nova oblast v primerjavi s prejšnjo pripravljena bolj in bolje prisluhniti, se vzajemno dopolnjevati ter skupaj iskati rešitev. "Upal bi si trditi, da bi - če bi bila prejšnja oblast tako kooperativna - danes sploh ne imeli več problemov. Je pa res, da je 27. julija s tem, ko se je postavila nad sodno, naša politična oblast nase prevzela polno odgovornost za čisto vse, kar se bo zdaj zgodilo. Upam, da se tega zaveda."

Tudi na novinarjevo opombo, da je med staro in novo oblastjo - vsaj če vzamemo v obzir nosilca funkcije zunanjega ministra - bistveno manj diskontinuitete, kot bi človek pričakoval, je odgovor nekarakteristično medel. Na dodatno vrtanje, če se mu zdi minister Rupel v tej konkretni zgodbi pozitivna oseba, po dolgem izmotavanju odvrne, da "bo pozitivna oseba, če bo pozitivno izpeljal stvari. Zelo mi je v spominu ostala njegova izjava izpred časa, ko mi je rekel: Joras, poglej, mi Slovenci smo dosegli že veliko večino tistega, kar smo si bili zastavili. In to je v bistvu res." V zadnjem času ga je zelo prizadel izid Bele knjige, v kateri zunanje ministrstvo navaja večino argumentov, ki so jih Joras in prijatelji že navedli v par SLS-ovih knjižicah - tako je postalo kristalno jasno, da je imelo ministrstvo v svojih arhivih ves čas na voljo vse dokumente, ki so jih bili prisiljeni s prijatelji mukotrpno in na lasten znaten strošek zbirati sami. "Kako z lahkoto bi nam bili olajšali našo nalogo, pa so nas prej skušali zavajati, kot pa da bi nam pomagali!"

Joras in njegova krovna Civilna družba Slovenije za mejo v Istri imata v načrtu tožbo proti Hrvaški na evropskem sodišču. Prek medijev je bil napovedan tudi nadaljnji trud za pripravo referenduma o tem, ali smo Slovenci za sprejetje sosede v EU. Na vprašanje, če bi se še enkrat pisalo leto 1983 in bi se ob polnem vedenju, kaj vse se bo zgodilo, ponovno znašel pred izbiro vrnitve iz Nemčije, dobim po krajšem premisleku dokončen in nedvoumen odgovor: "Da. Še enkrat bi se odločil isto." Ob tem presenečeno vzkipi gospa Olga, češ da bi se v tem primeru vračal sam, na kar soprog odvrne: "Saj! Saj! Že po naravi so ženske materialistična in sebična bitja! Tako je povsod v naravi - ker vedo, da morajo poskrbeti za preživetje otrok! Tako je tudi s kobilo, s psico - pa saj ne, da hočem primerjati! Ampak meni tudi moja notranjost nekaj pomeni - ne pa samo, da se bom z lepim avtom naokoli vozil!" Na novinarjevo blago opozorilo, da družici, ki mu je tako zvesto stala ob strani skozi zdaj že skoraj deset let kalvarije, morda vseeno ne bi šlo očitati sebičnosti in materializma, mu oči nemudoma preplavi skesani lesk, češ da je govoril tako zelo na splošno.

Ko se proti koncu še enkrat dotakneva njegove čedalje bolj neprijazno predstavljane javne podobe, pove, da naj bi jo drugi novinarji v veliki meri povzeli po zlonamernih, a retorično učinkovitih pisanjih bratov Juri, ki da sta se že večkrat izkazala kot osebi, ki ju mnogo bolj kot slovenski zanimajo italijanski interesi. Obenem se zaveda, da so mu mnogi v slabo šteli kandidaturo za predsednika države - "Čeprav predsednik nikoli nisem hotel in tudi danes nočem biti. Za to nimam niti želje niti talentov - šlo je samo za to, da sem hotel Drnovšku s kandidaturo osebno dokazati, da živim na slovenskem ozemlju, ki ga je hotel on s pogubnim sporazumom Drnovšek-Račan kar odpisati."

Govorice, da naj bi mu casino Molino pred časom hotel odkupiti parcelo, niso povsem iz trte zvite - ob neki priložnosti mu je lastnik ponudil milijon mark, a je bilo težko reči, če je bila ponudba resna. Na vprašanje, če ga njegov boj osebnostno izpolnjuje, odgovori, da lahko to v bistvu potrdi. Zavezanega se čuti globokemu spoštovanju do slovenskega izročila in prizadevanj naših prednikov. Zadnja leta se preživlja kot upravnik nekega poslovnega objekta v piranski občini - več ne želi povedati, da se ne bi tudi sem vtaknil kak zlonamernež. Na Hrvaško se, pametno, ne hodi kopat - "ker nočem nikomur dajati povoda, da bi glodal po meni" - pravzaprav sploh ne hodi na dopust, ker pravi, da je na neki način itak ves čas dopustnik. "Ljudje garajo celo leto, da lahko potem za en mesec prevozijo tisoč kilometrov do sem - pa da ta naša Primorska meni ne bi bila zadosti? Da bi rabil iti kam drugam? Dajte no!" Ob navrženi misli, da je on na celem območju edini, o katerem se toliko sliši in okrog katerega gravitirajo nenehni javno razbobnani konflikti, zgolj prhne: "Za časa Jugoslavije so ljudje gor rasli pod miselnostjo: 'Bodi tiho, da boš lahko končal šolo/dobil službo/normalno živel...' To se usede v podzavest vsakega živega bitja. Jaz pa sem šel z dvajsetimi leti v tujino in se strahu znebil. Ljudje si ne upajo dvigniti glasu. Jaz pa si upam. Žena recimo sploh noče uporabljati tako imenovane 'evropske poti'... Desi pa recimo jo, čeprav ji nisem tega nikoli zaukazal. No ja, je pa res, da sem se včasih iz nje malo hecal, češ da je strahopetec ..." Da nekatere ohlapno podane citate o nežnejšem spolu malo uravnotežim, naj zapišem, da žena in hči gospodu Jorasu ves čas debate dajeta živahne in praviloma totalno vsebinske kajle ("Saj sploh ni res, Joško!", "Daj, ne pleši vendar okrog vrele kaše!"), ki jih naslovnik vse po vrsti obravnava hkrati dobronamerno in resno, se marsikateri nasmeje ter poskuša prav vsaki z argumenti karseda pošteno odgovoriti.

Ko na parkirišču med v slovo mahajočimi repki malce apologetično povprašam, kdaj si namerava vendarle ometati bajto, odvrne, da bi si jo že zdavnaj, če ne bi imel toliko stroškov s svojim bojem. Šele potem, ko sem na ta način še dodatno povrtal vanj, me odpelje v pritlične prostore pokazat, kakšno škodo mu je naredila deževnica s kazinojevega parkinga. Sobe so resnično obupno plesnive in prav v olajšanje se je spet vrniti nazaj na zelenilo, kjer lahko še toliko bolj dovzetno potrdim izjavo, kako prekrasni mladi lipi rasteta na njegovem vrtu: "Ha, kako ste takrat novinarji pisali, da se septembra lipe sploh ne sadijo, da to ni prava sezona... Pa poglejte, kako je lepa tale... in kako je še lepša tista tam! Takole zapišite: ko jo posadi Slovenska ljudska stranka, takrat lipa raste!"