Totalen poraz solidarnosti

"Ježeš, a tako slabo gre tej državi?" je a priori skromnjakarsko hrknil v telefon, ko sem mu povedal, da bi radi napravili njegov profil ... A skromnost je lahko v tem primeru res samo vljudnostna čednost, saj je Jani Kovačič konec koncev narodni heroj - in če gre karantanskemu slepemu črevcu že nekaj časa res nekoliko slabše pri produkciji novih, smo lahko vsi skupaj samo še toliko bolj veseli, da se lahko obrnemo na kakega takega sijajnega starejšega ovna.

Ko pomislimo na njegov opus, pride najbrž prva na misel beseda protest - in to tisti najžlahtnejši protest, pri produkciji katerega v novem tisočletju ne gre mizerno zgolj slepemu črevcu, temveč kar celotnemu globusu. V dobi dokončne komodifikacije ama baš vsega, še posebej pa tistega žalostnega ništrca mladostniškega upora, je še toliko dragoceneje slišati genialno hreščanje "Mi smo de-žela pov-preč-ne-žev, mi bomo de-žela pov-preč-ne-žev!!!" v himni, ki jo je Jani daljnega leta 1985 posnel kot spremljavo za domačo spectrumovsko pustolovščino Kontrabant 2, ali bojeviti dadaizem štikla Lojze je delavec ali pak maltene nietzschejansko dekonstrukcijo iz manj znanega komada Konc, ki gre: "Kjer se nč ne zgodi se tud nč ne konča / konc je itak sam stvar filma / zgodovina pa en sam kup laži in člouk le embalaža dreka!"

Jani Kovačič je v svet umetnosti (točneje v svet literarne kritike) z velikim pompom zakoračil s tremi leti starosti, ko sta z bratom zažgala edini izvod rokopisa očetovega romana Zlati poročnik. Tatej je sicer izgubi primerno besnel in si pulil lase, a se je lahko tolažil s tem, da sta vsaj lumpa še živa (iz požara so ju komajda rešili), ter si bes hladil z dejstvom lastne krivde, saj je bil on tisti, ki je fanta za hip pustil sama v hiši.

Starši so bili nasploh bolj revčki, pravi Jani, saj je bil resnično živahen otrok, ki se ga je zraven tega držala še blazna smola, da so ga vedno dobili - nedvomno večkrat, kot bi šlo pripisati zgolj temu, da je bil pač po naključju čisto vedno zraven. Ko sem ga vprašal, ali so ga res dobili, "ko je plačal snažilki, da mu jo pokaže", kot je med enciklopedičnim naštevanjem vseh mogočih zasačenj navajal v songu Ujetnik svobode, je odgovoril: "Ee ... res. V bistvu smo jo bolj zafrkavali v stilu 'Kolk bi pa to kej stalo?', ampak je šla potem vseeno k ravnatelju in smo bili orenk kregani. Je bila pa to ena taka precej zoprna babura, tako da nisem imel neke silne slabe vesti."

Na šolo nima lepih spominov. Zanimalo ga je vse in marsikaj, šola pa nekako res ne. Konec koncev so bili to že časi, ko je imel svoj bend, ki je recimo v enem letu napisal nič manj kot sto komadov in se potem samoukinil, ko so člani ugotovili, da zanje ni pravega trga. Ko je bil mladostnik, je hotel biti znanstvenik, umetnik in športnik, nakar je začel kariero zastavljati po čedalje skromnejših tračnicah - dolga leta si je recimo želel, da bi postal nekoč tako uravnovešen, da bi si sploh lahko karkoli v miru zaželel. Temu primerno se je dolgo iskal prek interrailovskih romanj po gnilem Zahodu - kjer se je naučil marsičesa, čeprav so ga pariški klošarji skoraj zaklali, ker je hotel spati pod njihovim mostom, čeprav je na Azurno obalo prištopal ves zašit, ker ga je neki avto na poti za nekaj dni spravil v bolnišnico, in čeprav so nizozemski frajerčki kasneje njegove osnovnošolske hčerke spraševali, ali je ata tistole zastavo 128 sklamfal skupaj kar sam doma v garaži.

Prvo ploščo je izdal pri relativno poznih, a definitivno zrelih sedemindvajsetih, ko je imel za sabo že ogromno "cirkusarij" in je temu primerno že razvil izrazito samosvoj stil. Izbrusil ga je na ulici, kjer je bila glasbenikova prva in osnovna naloga preglasiti hrup -tudi zato se je v prvih letih ustvarjanja držal svoje zlate teorije, da "glasba sestoji iz zvoka, šuma, tišine in krika". Tako je neki beograjski kritik pred dvajsetimi leti zapisal, da predstavlja Jani tipičen "krik zmedene generacije", kar se mu je zdelo takrat sicer malce butasto, danes pa priznava formulaciji določeno pronicljivost. Po svoje je bil res predstavnik zmedene generacije (kolikor ni seveda vsaka generacija pri teh letih zmedena), saj je rasel gor v času izjemne družbene turbulence in odpiranja navzven, pravzaprav vsakodnevnega zelo konkretnega družbenega napredka - drugače od dandanašnjih pupkov, ki da so podedovali predvsem "svet okamenjenih odnosov".

Prva plošča (Ulica talcev) je bila njegov komercialno daleč najuspešnejši projekt in nekaj let je veljalo, da je bilo povsod, kamor je prišel, polno. "Izkazalo se je - in to me je pošteno presenetilo -, da moj prav ni bil samo moj, ampak je bil očitno artikulacija prava vse moje generacije."

Veliko je gradil na animaciji publike - in redko je bil bolj vesel kot takrat, ko ga je publika kakovostno zajebavala nazaj. Njegov masovni apil je bil, zanimivo, omejen skoraj izključno na Slovenijo. Danes 'novi primitivizem' njegovo ploščo sicer navaja kot enega izmed dragocenih vplivov in tudi Nele ga je rad nagovarjal z "Gde si, legendo!" ter mu pripovedoval, kako se po Sarajevu spoštljivo šušlja o tem, da oblast tistega norca Kovačiča spusti ven samo na koncert in mu takoj po zadnjem akordu zopet natakne lisice ter ga odpelje nazaj v zapor ... A drugje ga preprosto niso razumeli, in to ne zgolj zaradi jezika.

"Ma takrat je bila vsa Jugoslavija še res totalno ruralna in so bile moje teme zanjo verjetno preveč urbane. Ne, res, res! Tudi v Beogradu in Zagrebu, povsod so me pošiljali v pizdo materino - kamorkoli sem prišel, so bili zgroženi in šokirani." V dobi, ko je še vedno bogato caroval čoban-rock, je bil morda res nekoliko ... čuden videti nekdo, ki je publiko nagovoril z "Dovolite, da vam predstavim vsebino svoje nove kasete!" in na odru potem iz te kasete dolgo vlekel trak.

V dobi, ko so trume softrockerjev še vedno medlele ob komunajzarskih sentiših tipa Računajte na nas, Janijeve priredbe, kot je bila v tem primeru Kalkulirajte z nami, nekako niso šle skozi. Razen v zlovoljni, sivi in razmeroma razviti Sloveniji. "Tam doli so me v najboljšem primeru sprejeli na način: 'Baš su šašavi ovi Slovenci' ali: 'Pa možda ... Možda si ti talentiran ali ovo ... e, ovo je bilo suviše!'" Nič kaj več efekta ni bilo, ko je svoje atomsko hreščanje prevedel v srbohrvaščino in ga poslal naokrog. "Postal sem posebnost po principu: 'Pa i to može da se radi!' Na festivale so me povabili predvsem, če so se hoteli pohvaliti s širino svojega pristopa."

Danes mu je žal, da je glede na slovenski uspeh z izidom naslednjega albuma zaradi spleta okoliščin moral počakati cela štiri leta. Leta 1984 je tako luč ugledala plošča Ljudje - ki je bila, kolikor se spomni, eden prvih, če ne dejansko prvi avtorski dvojni album v vsej Jugi. Tudi ta je bila razprodana in tudi te potem kljub temu niso ponatisnili - tokrat zato, ker je bila založba ravno prodala svojo mašino za štancanje plošč.

Žalosten, ker je zaradi posebnosti mikroskopskega trga v bistvu tako slabo prodal dva nacionalna hita, kot sta bila Delam in Revolucija, je potem spet šele čez štiri leta izdal kaseto z ansamblom Je'Ben't - po vseh kriterijih čudovito poskočno multižanrsko razpaljotko, ki pa se žal ni kaj blazno dobro prodajala ... Še bolj ga je presenetilo, da štiri leta kasneje ni komercialnega darmara naredila plošča Asfaltni otroci - v zvezi s čimer ga lahko človek obtoži naravnost ganljive naivnosti in precenjevanja publike (kar je greh, ki ga bo sam prvi priznal). Kolikor je bila to imenitna, z ljubeznijo narejena plošča, je bil že samo naslovni štikel in za Janija potencialni megahit tako prvemu kot drugemu poslušanju neprijazna mešanica difuznih jazzovskih ritmov in apokaliptične vizije asfaltnih otrok, ki še svoje sence nimajo, ki se plodijo iz čistega obupa, ki živijo od reklam (saj drugega sploh nočejo) in katerih edina svoboda je njihova brezimnost. Študentski žuri in dobro razsvetljene pivnice so pesem - kdo bi vedel, zakaj? - nekako prezrli.

Tem razočaranjem dodajmo še največje - da mu namreč ljubega eksperimentalnega projekta Neonski Angeli sploh ni hotel nihče založiti - in nič kaj presenetljivo se ne zdi, da je od takrat kar nekam mrknil izpod žarometov vsenacionalnega zverinjaka. Površnemu poznavalcu se je utegnilo celo zazdeti, da je kitaro obesil na klin, a to niti približno ne drži, saj se je profiliranec našel v kljubovalno nekomercialnih, a zato nič manj angažiranih in udarnih projektih. V zadnjih dobrih desetih letih je tako posnel okrog deset long-play projektov, najsi gre za godalne popevke Bulvar Bankrot, ljubeče slovo od romantične analogne dobe Pesmi s ceste 1 in Pesmi s ceste 2, album priredb skladb Toma Waitsa, album priredb pesmi Franeta Milčinskega Ježka, pa Post-Božične Psalme, pa Carmino Profano, pa album srednjeveških pesmi o ljubezni, pa lani v sodelovanju z Big Bandom RTV SLO ploščo "jazzitet" Cerberus Hotel ... Vsekakor gre za serijo projektov, ki jih morda najlepše zaobjame eden izmed podnaslovov, in sicer Optimizem razočaranja. To so plošče, za katere pravi, da so ga sproti delale živega. Če pa človek za isto obdobje pogleda njegov CV, kjer so zbrani še vsi drugi angažmaji - torej najrazličnejši posebni koncerti in priredbe -, se težko znebi vtisa, da gre za enega najpridnejših in najbolj plodovitih ustvarjalcev v državi.

Šolnik

Da bi lahko pri nas od umetnosti živel, ni imel nobenih iluzij že v svojem komercialno najuspešnejšem obdobju. Črni kruh si tako že četrt stoletja služi kot učitelj - vmes ga je samo enkrat orenk polomil, ko je šel delat v Cankarjev dom. Na Bežigrajski gimnaziji uči filozofijo, ker mu mladi ljudje od vseh dajejo največ - čeprav to ne pomeni, da ni do njih pogosto tudi zelo kritičen. Predvsem ga sproti ogromno naučijo, saj jih vedno bolj poganja neka čisto druga logika: "Od mladih sem se naučil daleč največ o tem, kakšen je svet v resnici, torej egoističen, brigaj-se-samo-za-svojo-rit svet. To se kaže pri spraševanju, ko nihče nikomur več ne prišepetuje, to se kaže pri zapiskih, ki jih zdaj drug drugemu prodajajo... To se kaže, ko grejo trije prijatelji zvečer ven - in če se ga eden od njih na mrtvo napije, ga bodo danes bolj verjetno kot ne pustili kje ležati vnemar. Kar se je zgodilo, je totalen poraz solidarnosti. Prav zaradi nje je včasih še kar nekako šlo biti razrednik na maturantskem izletu - danes, ko nihče nikomur več ne pomaga, je pa to ponavadi res grozljiva naloga."

Glede na te besede se porodi vprašanje, ali so mu male mašine v resnici sploh všeč?! "Ma ja, všeč mi je njihova sami mladosti lastna energija, všeč mi je, kako znajo biti cinično duhoviti ... Občudujem njihove mentalne sposobnosti, saj jim glede tega - torej logičnega sklepanja, abstraktnega razmišljanja, reševanja nalog - moja generacija ne seže niti do kolen ... Ampak res žalostno se mi zdi, kako se mladina danes osamlja in kako je zanjo vse v funkciji storilnosti. Njihov prvi kriterij je 'ČEMU TO SLUŽI?', in še to skoraj izključno v smislu 'KAJ TO MENI KORISTI?'. Pozitivno se mi zdi, da se nove generacije nasploh sekirajo manj, kot smo se prejšnje, in da so dosti bolj samozavestne ... Po drugi strani pa me kar malo zmrazi, ko opazujem to, čemur rad pravim Velika Zmaga Staršev. Kjer smo včasih na pomoč klicali prijatelja, danes skoraj vedno pokličejo očeta ali mamo. Včasih smo redno delali stvari, ki so bile za naše starše preveč nezaslišane, da bi jim jih lahko sploh povedali ... Danes tega ni več. Če generaciji tako zelo delita horizont vrednot, če so postali mulci torej na neki način tako zelo konservativni ... Ja, kako naj se potem svet sploh spremeni?"

O prepadu med nekoč in danes govori tudi njegov romaneskni prvenec, ki izhaja prav te dni. Poklic: mladost avtor opiše kot alegorijo prehoda od grupno-gregarnih obdobij do dandanašnje individualizacije in atomizacije. Pripoved se vrti okrog peripetij mladega benda iz postpankerske ere in si za cilj zastavi oris prehoda iz dobe, ko ti skupina omogoča maksimalno rast in samorealizacijo, do trenutka, ko te začne samo še omejevati. "No, prav gotovo gre za romantiziranje skupnosti iz mojih časov ... Vsak nosi svojo mladost naokrog kot malo osebno sonce, ki ga greje ... Čeprav se potem žal vse prepogosto izkaže, da od nje, ko jo damo pod mikroskop, ne ostane kaj bistveno več kot zbrka nesporazumov in zgrešenih pričakovanj."

Čeprav bend ime gotovo ima, ostane v knjigi brezimen - tako kot na tisoče malih garažnih ali drvarničnih ansamblov, ki jih je v veliki meri definiralo prav to, da so bila njihova imena skrajno irelevantna. Kljub temu, da pripoved ne preseže obsega sto petdeset strani, jo je avtor pisal slabih sedem let. Pravi, da se mu sploh ne zdi zares pomembno, ali bo roman sprejet toplo ali mlačno, da tisto pravo angažiranost v izdelek itak vedno vloži skozi proces ustvarjanja, a se potem tudi hitro strinja, da se to vsaj delno sliši kot defenzivna strategija, prikrojena prostoru, kjer je lahko človek, ki producira kvaliteto, v končni analizi vedno samo razočaran.

Danes pravi, da se mu zdi ključen koncept dostojanstvenega staranja, ki pomeni predvsem tri stvari: da se človek zabava primerno svojim letom, da počne reči, ki ga veselijo, in da je vedno manj podložen zunanjim vplivom. In kako mu glede tega gre? "O ja, mislim, da mi kar uspeva. Je pa tudi res, da me je ta uspeh koštal ogromno energije in verjetno tudi uspeha."

Tik preden so mu spet nataknili lisice in ga odpeljali nazaj v zapor, sem ga vprašal, ali je še vedno kaj jezen. Na kar je malo pomislil in odvrnil, da v bistvu ne. Da je bolj žalosten - pa bi bil raje spet jezen, ker se mu to zdi veliko bolj zdravo. Najbolj ga pekli, ko vidi, kako se je do vzvodov družbene moči zdaj končno prikopala njegova generacija in kako pohlevno je pri tem sprejela štafeto inercije - kako je tudi njej zavladal strahopetni apetit po statusu quo. "Ker ko na veliko bentimo in pametujemo o teh naših mladih, vse prepogosto pozabljamo, da so pač sprejeli svet, kakršnega smo jim soustvarili mi. Ki res, RES ni tak, kakršen smo hoteli, da bi bil. Kurc," skomigne z apologetičnim nasmeškom. "Ni nam ratal, stari. Tko je. Prihodnost je odpovedana zaradi bolezni v ansamblu." Kako bi se počutil recimo leta 1980 ob izidu svoje prve plošče, če bi videl svet leta 2007 in vlogo svoje generacije v njem? "Jah, če bi takrat videl tole zdajle, potem bi verjetno dosti bolj resno razmišljal o revoluciji. Potem o njej morda ne bi samo pel."