Jezdec črt

V odličnem članku o slovenskih kriminalkah smo zadnjič izvedeli, da se vsaj v domišljiji podalpskih raymondov chandlerjev marsikatera globalna zarota začne na senčni strani Alp ... V resnici pa za promocijo naše zaplatice neprimerno več naredijo posamezniki, ki čisto na svoj strošek in za svoj gušt marljivo ustvarjajo kje v kakšni kleti - ponavadi za računalnikom. Tako kot Boštjan Čadež, osemindvajsetletni Ljubljančan, ki je lani s preprosto, a divje nalezljivo spletno toboganščino Line Rider obnorel svet. Je mar naključje, da o tem tako malo vemo samo v Sloveniji?

Line Rider je računalniška igrica - in sicer tudi, če upoštevamo vztrajanje stroke pri rigoroznem razločevanju med terminoma 'igra' in 'igrica'. Tale bi bila prav res le s težavo kaj bolj preprosta: uporabnik s kurzorjem v obliki svinčnika nariše progo, po kateri se potem na sankah spusti striček z rdečim plapolajočim šalom in se seveda ob vsaki najmanjši nepazljivosti pri risanju prav tomindžerijevsko razkanta. Res je, da figuričino gibanje nadzoruje za spletne ena-dve-trijščine precej napreden fizikalni model, a za uporabnika je osnovni koncept vseeno tako enostaven kot ata-na-mamo.

Po Boštjanovem mnenju je prav ta prikupna preprostost odigrala veliko vlogo pri igričini spletni eksploziji. "Niti približno se mi ni sanjalo, da bo tako. Folku se je totalno snelo." Že prvi dan, ko je zadevo fliknil na internet, je imel nezaslišanih deset tisoč ogledov: po dveh mesecih so se merili v milijonih. Kot da bi se širil virus. Na spletnem domovanju deviantART-a - torej mednarodnega portala za vizualne umetnike - se danes števec giblje okrog 24,5 milijona ogledov. Čeprav je res, da so se šteli tudi ponovni obiski iste osebe, gre za povsem izvenserijsko cifro. Še posebej za neki domači garažni projekt, nastal v sklopu predmeta ilustracija na ljubljanski likovni akademiji.

Zamisel se je Boštjanu prvič utrnila pred dvema letoma, ko je strmel v risbico, ki jo je imel že dalj časa nafockano v šolskem zvezku - namreč možička, ki židane volje jezdi po črti. "On-and-off sem za izdelavo programa porabil slabo leto." Daleč največ težav je imel s fiziko: "Najprej sem se ubadal s solid-objects-based physics, a mi preprosto ni šlo, dokler nisem prebral nekega spletnega članka o prepričljivejšem, bolj življenjskem padanju mrtvecev, ko jih počiš v kaki streljačini. Takrat sem prešaltal na node-based physics in je šlo vse kot po maslu." Avtorju članka, sopihajočemu laiku, je ta kopernikanski obrat tudi narisal in pojasnil: prej je program računal fiziko za celoten geometrijski lik, potem pa samo še za nekaj njegovih najosnovnejših točk. Matematika se je v hipu odločilno poenostavila, možiček (takrat še provizorično poimenovan "dude") pa ni nič kaj bistveno manj spektakularno švistal naprej.

Line Rider je luč dneva ugledal lani spomladi na zaključni šolski razstavi, nakar je avtor nanj kar malo pozabil ... Dokler ga ni poleti bolj tako mimogrede vrgel na internet ... vse drugo je zgodovina.

V tednu po objavi je bilo geslo 'line rider' sedmo googlovo najbolj iskano geslo na vsem svetu! Torej v konkurenci z vsemi platinastimi stalnicami naše dobe, kot so "boobs", "she-males" in "cock-gagging teens". Vsi lahko na tem mestu zajamemo sapo in še enkrat premislimo o tem fascinantnem podatku. Sredi severnokorejske jedrske krize je bil line rider recimo na spletu bolj iskana roba kot Kim Jong Il. Nič čudnega torej, da si je fenomen za eno nosilnih tem tedna izbrala tudi spletna različica ugledne revije Time. "An addictive low-tech time-waster," so med drugim produktu naklonjeno polaskali. Pa tudi: "Part Jackass stunt, part physics lesson."

Poleg preprostosti je bil velik plus za širitev po spletnih peskovnikih gotovo tudi element kompetitivnosti: posamezne proge je mogoče namreč posneti in se z njimi v formatu kratkega filmčka pohvaliti na netu. Samo na YouTubu se je do danes nabralo okrog 20.000 takšnih sankarij - in nekatere med njimi so naravnost nezaslišano domišljene, saj vsebujejo tudi po 3000 ali 4000 različnih črt. Nekatere so še petkrat bolj fascinantne od drugih, saj so nastale v prvih mesecih, ko program sploh še ni vseboval opcije ERASE, torej radirke za zagrešeno napako. "Tega dolgo nisem hotel dodati, in sicer iz filozofskih razlogov," pravi Boštjan. "Hotel sem, da bi bil Line Rider tako kot življenje, kjer rišeš črto enkrat, in to je to. Ampak folk mi je potem toliko časa jamral, da sem nazadnje popustil. Če nič drugega, je zaradi tega nastalo par še toliko bolj divjih prog."

Boštjan pravi, da je v zlatih mesecih vsak dan dobival po več kot 50 navdušenih mailov - in sicer od predstavnikov obeh spolov in vseh starostnih grup. Najbolj mu je ostal v spominu neki tip, ki se je ob pomoči line riderja dejansko zaročil (namesto njega je ustrezno Dulcinejo zaprosil dude, ki se je dričal po skrbno izrisanem zapisu WILL YOU MARRY ME?). Na vrhuncu slave so igrico nabijale cele šole, skupaj s profesorji - dokler ni tistih nekaj preostalih treznih ravnateljev začelo blokirati url-je (najprej samo matično spletno stran, potem kar vsepovprek vsako povezavo, ki je vsebovala besedno zvezo 'line rider').

Bosh

Kljub globalni noriji si Boštjan ni kupil tristometrske jahte: pravzaprav mu zaradi njegovega dudeka še ni uspelo obogateti. "Ma prav res ... Kaj bi dal, da bi bil takrat dovolj pameten, da bi zadevo prestavil na svojo stran in kasiral mastne pare zaradi googlovih oglasov ... Tako pa je vse pokasiral deviantART. Kaj češ, easy come - easy go. Res nisem pričakoval takega buma."

Na srečo še ni čisto prepozno. Lani je avtorske pravice prodal ameriški firmi InXile in ta zadevo zdaj predeluje za big time. V bistveno podebljani verziji bo luč sveta ugledala na treh platformah: na PC-ju in na Nintendovih noro popularnih drkalicah Wii in DS. Kaj več Boštjan ta trenutek ne sme povedati, ker gre za poslovno skrivnost, je pa cele tri mesece preživel v Kaliforniji in sodeloval pri projektu kot svetovalec. Takrat so duda tudi uradno preimenovali. Dolgo se niso mogli zediniti. Vsak je imel neko čisto svojo vizijo (sam avtor se je recimo zavzemal, da bi bil Sanka), dokler ni nazadnje šef avtokratsko določil, da se bo možiček z rdečim šalom imenoval Bosh - krajše za Boštjan, kar je bilo za kalifornijske programerje preprosto neizgovorljivo.

Trije meseci Kalifornije so bili čudoviti, ravno ob koncu obiska pa je za nekaj dni skočil še v San Francisco ter v navzočnosti hodečih legend, kot so avtorji Maria Brosa in Tetrisa, uplenil prestižno nagrado IGDA - vplivnega združenja mednarodnih razvijalcev iger. "Ja, dobil sem nagrado za inovacijo za leto 2007. Največji hec se mi je zdel, ko sem zvedel, kako totalno huda nagrada je to ... Sam pa prej zanjo sploh nisem vedel. V bistvu sem bil edini independent developer, ki jo je dobil ..."

Še en pozitiven stranski učinek odkupa licence je bil, da je InXile po hitrem postopku počistil z vsemi cenenimi spletnimi plagiatorji. V pes-žre-psa internetovskih loviščih so line riderja namreč v hipu pohopsali raznorazni lumpi in ga - samo kozmetično popravljenega - židano napopali na svoje spletne strani, z jasnim namenom, da bi ugrabili vsaj del spletnega prometa.

Med najbolj brezsramnimi poskusi omenimo Line Flyerja (sanke so zamenjali z drugimi prevoznimi sredstvi, drugače je kompletna koda ostala ista) in Zada Riderja (ista igra, dodanih nekaj bežnih osnovnih funkcij). Boštjan jim je sprva dolge mesece pisaril, da vendar kršijo njegove avtorske pravice, a ga niso upoštevali pet posto ... Ko pa je v igro vskočila firma, ki si lahko privošči najem dovolj steklinastih odvetnikov, je bila zgodba takoj drugačna.

Boštjan ta trenutek tako predvsem čaka, kaj bo iz licenčnega projekta. Če se bo dobro prodajal, bo dobival tantieme, vendar ne računa na brdo lahkih penezov: "Tudi če bi bila igra slučajno bum, mi bo pol itak pobrala država." Zdaj se s kolegom ukvarjata s projektom pppBox, ki je pravzaprav presenetljivo analogen: gre za serijo škatel (27 x 27 x 18 cm), v katere je mogoče gledati s kukalom, notri pa je prostor za razstavljanje najrazličnejših ustvarjalcev. "V bistvu gre za muzej. Muzej iz škatel." Na moje urgiranje, da bi veljalo, dokler je globus še zainteresiran, čim prej unovčiti e-reputacijo, se je strinjal in razkril, da se mu po buči že pretaka nova zamisel za spletno igračo (Line Rider zanj namreč ni špil - saj nima ne cilja ne sistema za preštevanje doseženih točk -, temveč igrača). "To bo v bistvu neko ogrodje," ve povedati o tej novi zamisli, "s katerim si boš sam sestavil tako igračko, kot si želiš ... Ma ne, ne, to sploh ni to. Nisem dobro povedal. V bistvu še sam ne vem čisto točno ... Itak bom spet potreboval kakšno leto, da spravim zadevo skupaj."

Posebna bolna ironija se krohota skozi dejstvo, da mora lavreat ugledne mednarodne nagrade developerjev - za katero v Sloveniji seveda nihče ne ve - te mesece živce in energijo metati stran predvsem za študij industrijskega oblikovanja: "Mah ja, z Line Riderjem sem tako zabluzil, da bom moral zdaj nekako zaslužiti denar za izredni študij, ker na rednega nazaj ne morem več. Ne, saj vem, saj vem, ampak brez tistega kurčevega papirja se potem preprosto ne moreš prijavljati na razpise."