Tukaj zdaj

Mednarodni festival mladih neodvisnih ustvarjalcev Break 21, zaradi katerega smo se v preteklih letih navzeli nekaj upanja, da bi ljubljanska študentska vlada svojemu volilnemu telesu res rada ponudila kakovostno duševno hrano, se je - tako pove že bežen pogled na njegov programski list - v režiji Študentskega kulturnega centra sfižil do formata pretežno filmskega, s spektakelskimi aktivnostmi le za vzorec ukvarjajočega se festivala.

Zato pa razstava "vizualne umetnosti", ki je ta čas na ogled na podstrešju Metelkove 6, preseneča in vznemirja. Za razliko od lanskoletne, ki se je kar posrečeno ukvarjala z optiko in svetlobo, se letošnja bera namreč vsaj deloma posveča temu, kar, onstran samozadovoljne estetike iz blaziranih galerij, uokvirja tu in zdaj južnoslovanskega in ne samo južnoslovanskega prostora, ton pa ji daje tudi udeležba umetnikov nekdanje širše domovine. Postavitev na za gibanje neugodnem podstrešju Metelkove obiskovalstvo pelje skozi nekaj ozkih grl in pasti - že za uverturo je tako treba prečkati prehod med video platni, kjer se zbijajo slike in zvoki s kataklizmami zaznamovanega televizijskega ekrana, zatem ponikniti in najti pot iz s podganjim škrebljanjem in cviljenjem ozvočene teme Davida Miguela ter se izogniti na srečo že posušenim koprivam projekta Urtica medicamentum est, ki naj bi z bolečino obudile zamrle čute. Mimo bolj umirjenih, likovnih, kiparskih, ambientalnih, konceptualnih prispevkov dvajseterice umetnikov sega tako zložljiva rdeče bela šahovnica Barbare Blasin s prejkone travmatičnimi fotografijami hrvaškega vsakdana, motna zrcalna površina paranoje Tanje Vujasinović, na drugi strani katere preži na skok pripravljeni sumo borec, ljubitelji umetnosti se lahko skusijo tudi z računalniško igrico Gentiana Shkurtija, v kateri brez upanja na preživetje z ubežnikom polnim gliserjem bežiš pred italijanskimi financarji, na koncu podstrešja pa jih čaka milo ponujajoči maneken s šajkačo in zadaj postavljeni čevlji instalacije Genocid Dejana Kaluđerovića.

Lep iztržek "študentske" razstave? Vsekakor, tudi v primerjavi z nekaterimi visokoproračunskimi projekti, ki so hoteli ujeti vzhodnoevropski utrip, a se dostikrat zagozdili v politični korektnosti.

In kakšne vtise bo odneslo obiskovalstvo razstave Ne bo bolje Čeha Krištofa Kintere, ki se ta čas nastavlja v galeriji Škuc? Upati je, da bo vendarle prestopilo prag in pokukalo v Kinterino urbanizirano krajino betonskih silosov s potrošniki, teve navlečenci in nerodnimi ljubimci, ki jo s svojim small talkom naseljujejo pet pedi veliki možiclji in s katere zidov bodejo reklame za masažne inštrumente ter naivni grafiti. Če ne bo sreče, pa si jo bodo pasanti vendarle zapomnili po tem, da je prva v Škucovi zgodovini, za katero je treba plačati resda simbolično vstopnino 200 Sit, menda le zato, "da bodo v Škucu vedeli, na čem so." Le kako se bo končala preverba zvestobe obiskovalstva, ki za nekdaj s šankom in nočno akcijo vabeči, sedaj edinole razstavni prostor ne more pomeniti drugega od dodatne prepreke?

povezava

povezava