Okoli klavirja

Andreja Rauch, ki se je konec prejšnjega tedna v okviru zaenkrat še škripajoče ljubljansko-mariborske izmenjave dva dni mudila v Plesnem teatru Ljubljana, težko zdrži na enem mestu. In se tekom kaj špasne predstave

Tipke, ravno ko ji grozi zdrs v globoki pomen povezujočega, fragmentarnega, skrivnostnega, navsezadnje mučnega besedila, dostikrat odloči za skok vstran, distanco, slapstick in šalo, za katere je dostikrat zadolžen njen, kot iz Monty Pythona vzeti, sicer pa vodviljske in dramatične prebirajoči pianist in natur soplesalec John Sweeney. Rauchova, ki je dostikrat resnobno plesno produkcijo domovine odebelila za humorni prvenec, ne da bi izzvenela na prvo žogo, prilaga v končni umetniški vtis tudi kopico posvetnih in z rekviziti ušpičenih gibov, koder jo je, tudi privezano na klavir, vodila privlačna sila črnobelih tipk, zaradi neobremenjenega povzemanja iz neplesnih panog, gledališča in filma ter za to podnebje izjemne ljudomilosti pa se priporoča tudi v prihodnje. Ujemite jo že sedaj.