Davi me počasi

Yanna Marussicha je bilo sicer pred dvema letoma že videti na Metelkovi, ko se je v Alkatrazu zaprl v stekleno kletko in obdal z mravljami, a takrat je imel bodyartist, ki se je s svojimi performansi zavezal negibnosti, težave z insekti, ki se niso in niso hoteli zgrniti na njegovo golo telo v zadostni količini. Veliko manj težav s sodelavci v performansu pa je imel v sredo v Kapelici, kjer se je gol zleknil na zeleno obarvano, manekenskim podobno pisto, si nataknil okoli vratu žičnato zanko, obiskovalcem pa prepustil, da izmenično poganjajo vitel, s pomočjo katerega se je Marussichevo negibno telo kako urico počasi vleklo z enega na drugi konec galerije. Seveda je treba pripomniti, da Marussich med Traversee ni popolnoma negiben, da, ko zasliši prvo šklepetanje vitla, napne vratne mišice in da se na koncu, ko vse krajša žica med premori ne popusti tako kot na začetku, komaj vidno premešča, da ne bi izgubil zavest. Ampak posledice, zariplost in vse bolj mučeniški izraz na obrazu artista, so očitne in ne minejo, dokler zvočni signal ne oznani, da je uspešno prečkal zadano traso in ne ostane na prizorišču po hipni zatemnitvi le v mrliško folijo zavito telo.

oleg očitne estetske dimenzije vleke (glej foto) si Marussich naslov, Traversee, prehod, tolmači kot prenos odgovornosti za svoje zdravje in za potek performansa na ramena publike, ki je s tem postavljena pred dilemo: ali naj, kot menda želi performer, sodeluje pri performansu, ali pa naj trenira humanost in se vleki odpove. Medtem ko se je ljubljanska kljub okornosti prazgodovinskega vitla zadovoljivo odrezala, pa je Marussich naletel na pravcati preizkus volje na nedavnem gostovanju v Bolgariji, kjer ga je neki Cigan vlekel, zob za zobom na zobniku, tri ure, kolikor največ traja performans. Še se najdejo, ki jemljejo umetnost dobesedno. In kaj je z užitki, znanimi ljubiteljem počasnega davljenja in posledičnega izločanja endorfinov? O tem le med vrsticami.