“Prazne mreže so in rib je zmeraj malo”

Zadnji televizijski teden so poleg množice zaslišanj zaznamovali predvsem spomini na teroristični napad na dvojčka, ki pred desetimi leti ni povzročil razdejanja le na Manhattnu, temveč tudi v svetovni zunanji politiki. Medtem ko so slovenski kamermani beležili, kaj imajo na zaslišanju v zadevi Patria povedati Janša & co. ter kaj imajo na zaslišanjih v državnem zboru povedati naključni državljani in tudi kakšen znan obraz, ki jih SD predlaga za nove ministre, so tuje televizije prikazovale predvsem obletnico spomina na bolečino, jok, solze, grozo, strah, obup, žalost.

Naključje je hotelo, da smo si lahko prav na dan obletnice, 11. septembra, ogledali tudi nekaj domačih posnetkov, ki so nas spravljali v veliko grozo, obup in žalost, čeprav je bil njihov glavni namen verjetno zabava. Morda se zdi primerjava pregroba, a gledanje letošnjega festivala Narečna popevka je bilo vse prej kot prijetno početje in menda nismo še nikoli tako zelo pogrešali Maria in njegovih stokrat prežvečenih klepetov z vedno istimi gosti kot ravno tisti večer.

Narečna popevka je festival, za katerega se zdi, da - podobno kot drugi tovrstni festivali, od Vesele jeseni do Slovenske popevke - še vedno živi nekje okrog leta 1965. Ideja prepevanja v narečju, ki ga v sodobnosti dosledno gojijo denimo Ana Pupedan ali Valterap, je sicer simpatična, in prav prisrčen ho-ho-ho nam je zaropotal iz ust, ko smo poslušali okrogloličnega Dušana Sadarja, ki je prepeval “nejsn vejdu, da ti muoram ruože nuost”, zaradi česar “pod mujem mrzlem koutrom ne ležiš več ti”. Ali pa Tijano, ki sicer premore močan dolenjski dialekt, a je tokrat po severnoprimorsko velela “nej me Suoča adlpakne”. Ampak na enem kupu slišati toliko nesodobnih melodij in ponesrečenih šal gospodične Ambrozije, ki je skupaj z Vojkom Belšakom vodila prireditev, ter še zlasti videti toliko ponesrečenih stajlingov, med katerimi so izstopale Zapeljivke, ki so zagotovo nosile oblačila slepega krojača, nas je lahko res navdalo le z grozo, obupom in žalostjo.

K sreči smo se lahko tisti večer razveselili vsaj nastopa mladih državnih prvakov v hip-hopu in electric boogieju, čeprav nekako niso sodili na oder tega festivala. Z največjim zanimanjem pa smo prisluhnili tudi Prifarskemu Mitji, kakor že leta, kadar kot zgodovinar ne raziskuje povojnih pobojev, temveč prepeva v skupini Prifarski muzikanti, ljubkovalno pravimo Mitji Ferencu. Prifarci so na tem tekmovanju že trikrat doslej zmagali, nazadnje lani s pesmijo o tem, kako je takrat bog zaplodil Marijo, tokrat pa so kljub kostelskemu poreklu stavili na primorščino in Izolo, ki je “mesto sredi morja” in “ku sunce sred obzorja”, pa čeprav “prazne mreže so in rib je zmeraj malo”.

Presenečenja ni bilo, tudi tokratna prifarska pesem je pri glasovanju občinstva gladko pometla s konkurenco, in zdaj čakamo le še, da kakšna politična stranka končno prepozna vrednost njihovih del o ljubezni do različnih koncev domovine in jih odkupi za svojo predvolilno himno.