Shabazz Palaces: Black Up

Privrženci zlatega obdobja hiphopa smo vse prepogosto razumljeni kot nostalgiki, poslušalci, ki nas je povozil čas. Navsezadnje je produkcija danes obsežnejša kot kadarkoli v preteklosti, ergo: v množici plošč se zato gotovo najdejo take, ki tudi danes uspešno širijo rapersko razburljivost izpred petnajstih let in več. To sicer drži, toda take plošče, z letnico izida po letu 1995, bi verjetno lahko prešteli na prste dveh rok. Raperske producente so po levi in desni začeli prehitevati predvsem producenti elektronske glasbe, zadnja leta pa se je znanost ustvarjanja beatov oblikovala celo v povsem samostojen žanrski odvod.

Zakaj sta inovativnost in drzno raziskovanje zvočnih podlag v sodobni raperski produkciji zaspala, ni povsem jasno. Še manj, ker je tako rekoč vsaka plošča, ki vsaj malo izstopa iz stereotipnih, izpetih raperskih okvirov, deležna takojšnje pozornosti. To z dolgometražnim prvencem Black Up potrjuje tudi Shabazz Palaces, enigmatični kolektiv pod taktirko seattleskega emsija in producenta Palaceerja Lazara. Ta med raperji sicer ni neznan ustvarjalec, saj si je leta 1994 z zasedbo Digable Planets, takrat še kot Ishmael Butler, prislužil celo grammyja. Toda ta uspeh je za Lazara ostal le neumesten spomin. Z novim imenom je prišla nova podoba in nova glasba. Majhne podobnosti med zasedbama bi našli le v izrazni sproščenosti, premišljeni družbeni tematiki in dobro odmerjenih jazzovskih vložkih, skozi prizmo zvočne podobe pa je skupina Shabazz Palaces stopila na svežo in za raperske standarde povsem novo, izvirno pot. Nenavadne minimalistične elektronsko-jazzovske glasbene podlage in drzna produkcija, ki sledi sodobnim smernicam avantelektronske glasbe in novih beatov, so dovoljšen razlog, da je plošča Black Up naletela na velik posluh pri bolj angažirani raperski publiki, pa tudi pri privržencih avanturističnih muzik. Sodeč po dveh mojstrsko dodelanih uvodnih skladbah zasedba navdušenje povsem upraviči. Žal pa v nadaljevanju to idejno bogato, zanimivo (in morda malce preveč preračunljivo) členjenje rapa za 21. stoletje ponovi le še v eni skladbi, v preostalih sedmih pa zanimive domislice skoraj povsem zbledijo. V kontekstu duhamornega sodobnega rapa plošča Black Up kljub nekonsistentnosti sicer ponuja nadstandarden posluh, toda prečka, ki jo visoko postavijo boljše skladbe, kaže, da bi si zasedba Shabazz Palaces za prvenec morda lahko vzela več časa in sestavila album s potencialom za obstanek v trajnejšem spominu. Tako pa se zdi, da bo v spominu ostala bolj zato, ker je našla prostor v katalogu kultne založbe Sub Pop, ki je konec osemdesetih let s ploščami zasedb Nirvana, Mudhoney, Earth in drugih na zemljevid postavila pestro glasbeno dogajanje s severozahodne obale ZDA.