Grožnje novinarjem

Finski novinar Magnus Berglund doslej ni želel javno govoriti o neprijetnem pripetljaju dan, preden je prispel v Slovenijo snemat znano oddajo Resnica o Patrii, v kateri je Janeza Janšo obtožil prejemanja podkupnine. Kajti, tako je dejal urednik oddaje Matti Virtanen, takšna objava bi nujno spodbudila špekulacije, tem pa se želijo v uredništvu izogniti. Iz podobnih razlogov tudi Delov novinar Dejan Karba doslej ni govoril o vrsti neprijetnih dogodkov. Za stampedo pravnih postopkov, ki jih je proti Karbi zaradi njegovih člankov o zadevi Patria začela stranka SDS, sicer vemo. A kot pojasnjuje, to še zdaleč ni edina oblika pritiska.

Kdaj so se začele grožnje?

Po novembru 2009, ko sem objavil članek, katerega naslov je govoril o tem, da podkupnine v primeru Patria niso pristale pri Janši, temveč v njegovi stranki - pa ne na TRR-računih, tega nisem pisal. Omenjena stranka zaradi tega toži Delo, pred nekaj dnevi pa je civilno tožbo vložila še zoper mene osebno.

Kako se je začelo?

Začelo se je s SMS-sporočilom. Decembra 2009 smo imeli v Delovi stolpnici zabavo ob koncu leta. Ko sem stopil iz poslopja - poleg mene je bil novinarski kolega -, sem prejel SMS-sporočilo z grožnjo. V njem je pisalo nekaj takšnega, kot če se zabavam, če se veselim, medtem ko blatim. Pisalo je, da bo teklo žveplo, da bodo ropotale verige, končalo pa se je s srečno 2010. Na številko pošiljatelja sem seveda klical, a je zvonilo v prazno. Potem sva šla s kolegom proti domu, ko me je klicala žena, ki je bila tedaj v zadnjem mesecu nosečnosti. Rekla je, naj jo že neham klicati sredi noči. Tedaj sem prvič doumel, da to ni neko naključje, ampak veliko bolj organizirane reči. Na njenem telefonu je bilo namreč kar 56 klicev z moje številke.

Verjetno ste preverili, ali klici zares niso prišli iz vašega telefona?

Seveda, iz mojega mobilnika v tistem času na številko moje žene ni prišel noben klic. Sem pa tistega, ki je z identiteto mojega mobilnika telefonaril k meni domov, že naslednjega dne iskal tudi s policijo. Istega dne, ko sem zaradi teh klicev telefoniral na policijo, sem zjutraj na poti v trgovino opazil, da ni potopnega stebrička pred blokom. Kot da bi ga izruvali, je bilo videti. To seveda ne bi bilo nič nenavadnega, če moj avto ne bi imel predrtih gum. Za brisalcem me je čakalo tudi na roko napisano sporočilo v PVC-vrečki, češ zdaj ni stebrička, drugič ne bo tvojega avta. Ker sem v tistem času pisal predvsem o zadevi Patria, sem te pripetljaje razumel kot svarilo, naj o tem neham pisati.

Pa ste o teh primerih govorili s policijo?

Sem. Tedaj smo tudi ugotovili, da so klici s prej omenjene mobilne številke prišli iz bazne postaje nekje v Beli krajini. Ni pa bilo mogoče ugotoviti, kdo je uporabnik številke, ker ni šlo za naročniški paket. Ker kaj več ni bilo mogoče ugotoviti, so mi policisti pač svetovali, naj še naprej spremljam razvoj dogodkov in naj jih sproti obveščam. To sem tudi storil. Kasneje je sledilo še nekaj takšnih »pripetljajev«.

Recimo?

Eden takšnih se mi je zgodil, ko sem se peljal z avtom na intervju z uradnim lobistom Patrie in svetovalcem Hansom Wolfgangom Reidlom na Dunaj. Na poti v Avstrijo me je poklical eden izmed dveh akterjev v primeru Patria, znan po tem, da je Zdenku Pavčku podaril vizitko iz Patrie. Ne vem, ali naj ga sploh imenujem.

Darko Njavro, vodja varnosti v Slovenskih železnicah, bivši pripadnik Morsa?

Da, on. Darko Njavro mi je takrat povedal, da ve za mojo pot, nato pa me je vprašal, ali sem za to, da intervju raje naredim za koga drugega, in ali lahko mojo telefonsko številko posreduje naprej. Reč se mi je zdela precej čudna, ker smo pri Delu to, da smo dobili intervju z Riedlom - bili smo prvi -, precej dobro skrivali. No, očitno niti ne preveč dobro. Nekaj minut po tem, ko sva z Njavrom končala pogovor, me je poklical odgovorni urednik enega od slovenskih dnevnikov in me vprašal, ali bi dal intervju njim, ter rekel, da ga lahko podpišem tudi s psevdonimom in podobno. Seveda sem ga zavrnil in naslednjega dne o tem obvestil uredništvo. Sicer pa to ni bil edini stik z Njavrom.

Jih je bilo še več?

Enkrat me je prav prijazno, medtem ko sem se z družino z avtom vozil po avtocesti, vprašal, kje sem, in rekel, da se lahko kdaj kam skupaj peljemo. Njavro je bil precej siten po tem, ko sem objavil zapisnik z zaslišanja Draga Kosa na Finskem. Po decembru 2009. Od mene je skušal dobiti omenjeni zapisnik, to je poskušal prek SMS-sporočil, prek e-pošte, s klici ...

Zapisnik zaslišanja Draga Kosa, s katerim so v SDS dokazovali, da je afero Patria na Finsko izvozil bivši šef protikorupcijske komisije, ste sicer potem dali Janezu Janši, ki mu je bilo ravno tako veliko do tega, da ga dobi, drži?

Drži. Dal sem mu ga po tem, ko sem zadevo v celoti objavil v časopisu. Ampak Njavro je hotel dobiti »nepočečkan« izvod, kot se je enkrat izrazil. Sam sem Janši že pred tem dal zapisnik, na katerem sem nekatere dele označil z zelenim markerjem. Njavro mi je v enem od SMS-ov, ki jih še imam, napisal, češ jaz imam tiste papirje od »J«, ampak so počečkani. V zvezi s tem se mi zdi pomenljivo omeniti še nekaj. Prav v tistem času sem želel dobiti intervju z bivšim, sedaj osumljenim predstavnikom Patrie za Slovenijo, Reijem Niittynenom. Napisal sem mu elektronsko sporočilo, a sem dobil odgovor, da je intervju možen samo pod določenimi pogoji. Pogoji - te imam ravno tako shranjene - so bili smešni: s tem, ko bi v časopisu oblatil Draga Kosa, naj bi se Niittynen prepričal o moji poštenosti. Od kod nekemu Fincu toliko informacij o Dragu Kosu? Mislim, da mi je Niittynen poslal tri tipkane strani zadev, ki bi jih moral v Delu objaviti o Kosu in o njegovi vlogi v zadevi Patria, šele potem naj bi bil mogoč intervju. Kasneje, januarja 2010, sem do Niittynena sicer prišel, vendar intervju ni bil mogoč. Njegov odvetnik, plačan od Patrie, pogovora ni dovolil.

Kaj pa se je zgodilo ta mesec?

Pred štirinajstimi dnevi sem z Bavarskega dvora v Ljubljani poklical taksi, da me odpelje domov. In sicer taksi podjetje, ki ga navadno kličem. Do Bavarca taksi najpogosteje potrebuje od pet do deset minut, tistikrat pa je minila približno minuta, ko me je že čakal. Pripeljala se je srebrna alfa romeo brera, z magnetno nalepko taksi podjetja, vse kot po navadi. A že ko sem se usedel v avto, sem opazil, da v njem ni taksimetra. Voznik je začel drzno voziti med avtomobili proti mojemu domu. Poleg tega je bil avto poln majhnih mikrofonov, takšnih, kot so navadno v avtomobilih namenjeni prostoročnemu telefoniranju. Bili so pri okenskih stebričkih, pri držalu za roke zadaj in nad zadnjim sedežem. Mislim, da sem jih naštel skupaj kakšnih šest. Nato je dobil še klic po telefonu, v katerega je rekel, ja, imamo ga. Meni je bilo tega dovolj, predstavil sem se, iz žepa sem potegnil svoj telefon in dejal, da ga snemam, ter ga prosil, naj se tudi on predstavi. Namesto tega me je začel spraševati. Kot da je vse v najlepšem redu.

Kaj ga je zanimalo?

Prvo vprašanje je bilo, kdo so moji viri in zakaj počnem, kar počnem. Rekel mi je, da ga zanima Patria in ali sem prepričan, da je denar za podkupnine res potoval v Slovenijo. Spraševal me je, kako dolgo še mislim o tem pisati in kaj želim s tem doseči. Odgovarjal mu nisem, saj sem ga tudi sam spraševal, kdo je in zakaj ga vse to zanima. Avto je čez čas ustavil, izstopil sem, in to je to.

Registrsko številko ste si zapomnili?

Ja, delno, bilo je ponoči. Sem pa o tem govoril s kriminalisti. Povedali so mi, da je v Ljubljani nekaj ljudi, ki so neke vrste zasebni obveščevalci in ki to počno za naročnike. Dejali so mi še, da marsikdo, če uporabim njihove besede, rad »afne gunca«. Pogovor s tem »taksistom« sicer razumem kot poskus, da bi kdo iz mene izvlekel in posnel kaj obremenjujočega. V avtu namreč ni bila izrečena nobena grožnja, videl sem, da ga primer zanima, in morda je mislil, da ne bom opazil vseh tistih mikrofonov in da se bom razgovoril. Veste, da proti meni posredno in neposredno tečejo trije postopki, ki jih, mimogrede, ravno tako razumem kot obliko grožnje ali pritiska na svoje delo.

Ampak če se vrnemo k tem, drugim grožnjam: če prav razumem, te primere sedaj preiskujejo kriminalisti. Kaj pričakujete?

Več prijateljev in novinarskih kolegov me je že vprašalo, zakaj teh stvari ne objavim. Seveda jih bom objavil, vendar bi prej rad imena ljudi, ki prisluškujejo, ki kličejo in potem razen globokega dihanja ne spravijo ničesar iz sebe.

Zakaj o tem niste pisali v Delu in zakaj o teh primerih niste obvestili Društva novinarjev?

O naštetih primerih, ki so se zgodili, preden sem se odpeljal s srebrno alfo, sem seveda govoril z novinarskimi kolegi in zastopniki Društva novinarjev. Ampak doslej smo te primere jemali bolj kot neslane šale. Nismo jim pripisovali prevelike pomembnosti. Da pa je vse skupaj dovolj resno, mi je postalo jasno nedavno, ko je nekdo s pomočjo mojega službenega e-naslova ustvaril račun na Twitterju. Na e-naslov sem dobil sporočilo Twitterja, češ da je mojim zapisom začel slediti eden od novinarskih kolegov. Ko smo ga poklicali, seveda ni mogel verjeti, da nimam računa na Twitterju.

Pravite, da sedaj te primere razumete kot grožnje ali pritisk. Pritisk koga?

Menda ne pričakujete, da bom na glas povedal, koga imam v mislih? Vse, kar lahko rečem, je, da očitno obstaja množica ljudi, ki nekritično verjame nekemu političnemu liku. In ti so zanj sposobni narediti marsikaj. Brez njegovega vedenja ali z njegovim vedenjem.