Peter Groznik: “Druge poti, kot da sprejmemo novo stvarnost in odplačamo dolgove, ni”

“Druge poti, kot da sprejmemo novo stvarnost in odplačamo dolgove, ni”

Dr. Peter Groznik je strokovnjak za finance z izkušnjami iz gospodarstva. Na Kelly School of Business v Indiani je doktoriral iz investicijskega obnašanja, sedaj pa predava na Katedri za denar in finance na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Med drugim je vodil vladni strateški svet za gospodarstvo v mandatu predsednika vlade Janeza Janše, bil je predsednik uprave KD Skladov in predsednik svetovalne privatizacijske skupine za umik Soda in Kada iz gospodarstva. Je lastnik podjetja NorthGrant in soustanovitelj podjetja BTP Indegra.

Zdi se, da gre svet k hudiču, da na obzorju ni rešitve, da smo pred zatonom kapitalizma, kakršnega smo poznali doslej. Je občutek skorajšnjega prihoda drugačnega ekonomskega sistema iluzija, lažno upanje večnih idealistov?

Kapitalizem se je v krizi pravzaprav okrepil. Krizo so bolje preživela konkurenčnejša podjetja, manj zadolžena, bolj fleksibilna, s proizvodi, ki se prodajajo po vsem svetu. Podobno velja za države. Bolje so jo odnesle bolj racionalno vodene in manj zadolžene države, ki so se v krizi hitro odzvale in se spoprijele z novo realnostjo. Bistvo kapitalizma je ravno v tem, da omogoča zmagoslavje realnosti v delovanju ekonomskih sistemov.

Ali ne temelji trditev, da se je kapitalizem okrepil, zgolj na ozkem, ekonomskem gledanju? Zaradi finančne krize se je rast v marsikateri državi zelo zmanjšala, več držav, ki so pomagale zasebnim bankam, je hudo zadolženih, breme tega pa se je prevalilo na množice. Poleg tega se je s krizo povsod pojavil hud družbeni nemir. Maje se družbena in politična ureditev, pri tem pa vse kaže, da kriza še zdaleč ni končana. Skratka, družbe se sesedajo, kapitalizem pa naj bi bil živ in krepak?

Morda sta zatajila državno reševanje in intervencionizem, ne pa kapitalizem. V kapitalizmu podjetja in tudi banke propadajo. Bolje delujoča tržna gospodarstva omogočajo čim lažje in hitre postopke tudi pri stečajih in likvidacijah. A ob zadnji krizi so se izvoljeni predstavniki držav in regulatorji odločili, da je nemoteno delovanje finančnega sistema prepomembno, da bi bilo prepuščeno zgolj in izključno tržnim procesom. Tako da se lahko pogovarjamo, ali smo se odločili narobe in bi morali leta 2008 in 2009 pustiti propasti še več ustanov. Padec gospodarske aktivnosti bi bil verjetno še nenadnejši, a najbrž bi bili sedaj že na poti okrevanja - tako kot na primer na Islandiji ali v nekaterih baltskih državah, ki so ubrale to pot. Sedaj pa imamo še vedno opraviti z glavoboli zaradi predragega in pretiranega državnega reševanja. Morda se lahko pogovarjamo tudi o tem, da je zatajila regulativa finančnega sistema. Nekateri ekonomisti so že leta 2003 opozarjali na pasti lastninjenja. Kakih drugih oprijemljivih znakov, da bi bil kapitalizem v zatonu, pa ni. Če kaj, se globalna demokracija - najboljša sestrična kapitalizma - zadnje leto širi, na primer na Bližnjem vzhodu. Oziroma kot je nedavno BBC komentiral napovedi Karla Marxa. Marx je pravilno napovedal nestabilnost kapitalizma s čedalje večjimi cenovnimi baloni in tudi hujšimi krizami. Za drugi del njegovih napovedi, da bomo vsi skupaj končali v komunizmu, pa se vsaj za zdaj zdi, da se je zmotil. Tudi sam upam tako.

Ali obstaja pot iz sedanje dolžniške krize? Pri čemer mislim na pot, ki bi bila čim manj boleča za socialno najranljivejše sloje?

Druge poti, kot da sprejmemo novo stvarnost in odplačamo dolgove, ni. Odplačilo dolgov pa pomeni, da se odpovemo nekaterim premoženjem oziroma nekaterim pridobljenim pravicam. Navidezno lažja rešitev je, da dolgove znižamo tudi z zvišano inflacijo, ki jo spodbudi ekspanzivna monetarna politika. Nemalo ekonomistov poziva centralne banke, naj zvišajo dolgoročne inflacijske cilje za kako odstotno točko ali dve. Težava s temi predlogi je, da se je z inflacijo nevarno igrati. Že tako centralne banke izvajajo izredno ohlapne monetarne politike, od na primer izjemno nizkih obrestnih mer v ZDA do tega, da ECB v Evropi odkupuje državne obveznice, pa do posegov na valutnih trgih Japonske in Švice. Centralne banke zalivajo gospodarstva z dodano likvidnostjo že brez formalno zvišanih inflacijskih ciljev. Če se dvignejo še inflacijska pričakovanja in če bodo ljudje zaslutili, da je njihov denar čedalje manj vreden, potem se lahko inflacijska spirala hitro sproži. Inflacijska spirala pa v sistem prinaša nova alokacijska neravnovesja, saj se ekonomski subjekti začno pretirano ukvarjati z ohranjanjem namesto z ustvarjanjem vrednosti. Spomnimo se samo zadnjih let nekdanje Jugoslavije. Problem previsoke zadolžitve in inflacije lahko primerjamo z zobobolom, za katerega vemo, da se mora končati z obiskom pri zobozdravniku. A dan D lahko še nekaj časa odlagamo, saj ne boli preveč in lahko še nekako funkcioniramo z zdravili in s pomirjevali oziroma v našem primeru z inflacijo. Bolečino lahko tako malce »inflacijsko zadeti« prenašamo pravzaprav še zelo dolgo, lahko pa se racionalno odločimo za takojšen poseg, ki bo vodil tudi v najhitrejše okrevanje.

Mednarodni denarni sklad ocenjuje, da naj bi evropskim bankam primanjkovalo 287 milijard evrov kapitala. Predsednica sklada Christine Lagarde zato EU poziva, naj evropske banke prisili k dodatni kapitalski okrepitvi. Financial Times pa piše, da luknja ni tako skrb zbujajoča. V kakšnem stanju so banke dejansko?

Z zahtevami po kapitalski ustreznosti je tako, da gre za arbitrarno določeno številko, ki naj bi varčevalce pomirila, da je njihov denar v bankah varen. A dejstvo je, da če varčevalci izgubijo zaupanje v banko in se množično postavijo v vrste pred bančna okenca, bo banka propadla, ne glede na to, ali ima šest odstotkov temeljnega kapitala ali pa 22 odstotkov. Banke enostavno stojijo in padejo na zaupanju, ne pa na kapitalski ustreznosti. Seveda regulatorji in politiki to vedo in zato z zahtevami po zviševanju kapitala ter z različnimi stresnimi testi želijo povečati splošno zaupanje v bančni sistem. A tudi tu je treba biti previden, saj se lahko zaupanje hitro zamaje. Zdi se, da se sedanja generacija politikov in regulatorjev premalo zaveda občutljivosti in krhkosti zaupanja, na katerem temeljijo banke. Javno kritiziranje bank in njihovih posameznih poslovnih odločitev, ki smo mu priča po vsej Evropi, je nespametno in nevarno. Regulatorji in politiki morajo z bankami komunicirati diskretno. Pri nas je podobno vse preveč nespametnih potez politikov. Vsak, ki ima pet minut časa, se ukvarja z državnima bankama, od kadrovskih odločitev pa do komentiranja posamičnih potez. Poslancem, ki ne vedo, kaj delajo, še težko kaj zamerim, a v zadnjem času me je izjemno presenetil predvsem minister Gaspari, za katerega bi domneval, da ima kot nekdanji guverner centralne banke vendarle več modrosti in občutka za bančni sistem. Javne zahteve razvojnega ministra, kakšne oddelke morajo imeti banke, koliko naj posojajo ali pa naj prenesejo svoje zasežene delnice v neki napol zasebni projekt, so izjemno nespametne in nevarne. Pri tem pa je treba opozoriti, da obe banki nista v stoodstotni državni lasti, da imata delujoče nadzorne svete in uprave in da je za nadzor nad njima odgovorna Banka Slovenije. Ne pa vlada ali njen minister za razvoj.

Ali ni mogoče oziroma zelo verjetno, da so bila diskretna opozorila upravi NLB dana, da pa njen nadzorni svet in uprava ostajata zanje gluha? Gre vendar za resen problem, za to, da NLB vse slabše kreditira gospodarstvo, da ne opravlja svoje funkcije in da je tudi pri svojih nasedlih naložbah premalo dejavna. Banka ga torej lomi in ostrejši odzivi vlade so razumljivi. Celo ekonomist dr. Maks Tajnikar, velik zagovornik zasebnega lastništva, pravi, da bi morala vlada v bankah in pomembnih podjetjih v delni državni lasti vzpostaviti in izvajati jasno hierarhično linijo. Navsezadnje je odgovorna za funkcioniranje finančnega sistema in gospodarstva ...

Opravičila za takšne javne posege v poslovanje bank in bančni sistem ni. In sicer ne glede na to, kaj si o tem misli moj dobri kolega, ki ga seveda visoko cenim, a je vendarle malce 'jack of all trades', dr. Tajnikar. Kako bi moralo potekati bančno korporativno upravljanje, je jasno. Pomemben, ne pa edini lastnik lahko diskretno komunicira z vsemi člani nadzornega sveta, ti pa morajo ravnati v dobro družbe in ne samo posameznega lastnika. Če predstavnik države - in nikakor verjetno to ne bi smel biti razvojni minister, morda finančni - komunicira samo z nekaterimi nadzorniki, morajo ti s to informacijo seznaniti druge člane nadzornega sveta. Treba je namreč biti pozoren, da odločitve ne temeljijo na političnih pritiskih. Tu pa se mora diskretna in tudi siceršnja komunikacija nehati. Lastnik lahko sicer svoje nezadovoljstvo izkaže s predlogi in z glasovanjem na skupščini. In tako pomemben lastnik, kot je država, lahko skupščino skliče kadarkoli. Tam pa na primer zamenja nadzornike, če je nezadovoljna s tem, kako je banka nadzirana in vodena.

Kdo bi moral oziroma je ta trenutek sploh sposoben kapitalsko okrepiti evropske banke, če bi se to izkazalo za nujno? Čez glavo zadolžene države ali neposredno evropski reševalni sklad EFSF?

Ne eno ne drugo ni pametno. Banke bi morali kapitalsko okrepiti zasebni vlagatelji. Saj ne, da je z državnim lastništvom bank vse popolnoma narobe. Ampak predstavljajte si, da bi bila večina evropskih bank v državni lasti! Verjetno si cele serije mega državnih bank, do katerih bodo imeli politiki podoben odnos kot pri nas, nihče ne želi. Lastniki bank morajo skrbeti za nadzor nad poslovanjem bank zato, ker jih bo bolelo, če banke ne bodo poslovale dobro. Ne pa tako kot pri nas, kjer se politiki ukvarjajo predvsem s kadriranjem v uprave bank in poskusi vplivanja, kako naj se banke obnašajo. Da ne omenim, da je zasebno lastništvo bank enostavno v interesu vseh, ki se zavedajo pomena demokracije. Empirične raziskave kažejo, da banke v državni lasti v volilnih letih nadpovprečno povečajo posojilno aktivnost. Z drugimi besedami, državne banke pogosto pripomorejo k boljšemu razpoloženju volilnega telesa, to pa koristi predvsem opciji, ki je na oblasti. Morda je s tega vidika treba razumeti tudi javne pozive razvojnega ministra.

Banke se morajo soočiti s svojimi napačnimi poslovnimi potezami in nič katastrofalnega ni, če kaka banka tudi propade. Pravzaprav je to za celoten bančni sistem celo higienično.

Ali nemška vlada s tem, ko nasprotuje, da bi EFSF neposredno reševal banke v težavah, ogroža evro? Sta reševanje bank in evra medsebojno tako prepletena, da eno brez drugega ne gre?

Težave bank in projekta evra kot skupne valute evropskega monetarnega sistema niso tako prepletene, da bi jih bilo treba reševati sočasno in samo z enim orodjem. Banke se morajo soočiti s svojimi napačnimi poslovnimi potezami in nič katastrofalnega ni, če kaka banka tudi propade. Pravzaprav je to za celoten bančni sistem celo higienično in svarilno za vse druge banke. Težave evra pa so druga zgodba. Vodenje enotne monetarne politike ob sočasno izjemno različnih fiskalnih politikah posameznih članic evropskega monetarnega sistema je v odsotnosti trdnih koordinacijskih mehanizmov prej ali slej moralo naleteti na težave. Sicer dobronamernih maastrichtskih pravil se nista dosledno držali niti Nemčija in Francija. Evro bo preživel samo s poenotenjem fiskalnih politik.

Banke, ki so zaradi svojega pohlepa precej krive za nastanek finančne krize, so se do zdaj reševale skoraj izključno na plečih davkoplačevalcev. Deloma je bilo to reševanje upravičeno, ker bi sicer lahko doživeli zlom celotnega finančnega sistema. Toda kako dolgo naj se to še počne? Bi bil res tak greh, če bi katero od bank pustili propasti? Ali ni to bolje kot s pretiranim zategovanjem proračunskih izdatkov spodjedati temelje socialne države in tvegati socialne nemire?

Se povsem strinjam z vami. Propad kake banke bi bil čisto upravičen in bodimo iskreni: kar nekaj bank na obeh straneh Atlantika je v tej krizi tudi propadlo oziroma bilo ob pomoči regulatorjev prisilno prevzetih (v EU npr. Fortis, Dexia, Anglo-Irish bank ...). Res pa je, da je bila večina največjih rešena. Prav tako drži, da stalno reševanje največjih bank povečuje bančni moralni hazard, in to zagotovo ni dobro. Kaj storiti, da ne bomo večni talci neodgovornih bank? Pravilni koraki bi verjetno vodili v večjo razmejitev dovoljenih aktivnosti, s katerimi se lahko ukvarjajo posamezne banke. Propad manjših, a bolj specializiranih finančnih ustanov, ki bi imele močno konkurenco, bi bil za gospodarstva manj usoden kot propad finančnih velikanov z lovkami v vseh finančnih dejavnostih.

Se Nemčija odvrača od Evrope ali drži prav nasprotno, da želi izkoristiti skupno valuto za pridobitev nadzora nad vso celino, nekaj, kar lahko doseže brez orožja?

Nemčija pridobiva nadzor zaradi svoje pametne konsenzualne politike, fiskalne odgovornosti in razumnih ter konstruktivnih sindikatov. In da, seveda, upniki nazadnje odločajo o usodi zbankrotiranih ekonomskih subjektov. O kakih drugih zgodovinskih vzporednicah pa mislim, da ni primerno govoriti. Ohranitev fiskalne suverenosti je preprosta, samo pas je treba dovolj močno zategniti.

Nemški zgodovinar Hans-Joachim Voth predvideva, da evro lahko preživi še največ pet let, razen če se območje evra preoblikuje v transferno unijo z bistveno večjo redistribucijo med bogatimi in revnejšimi članicami. Voth meni, da evro tehnično sicer lahko preživi, ampak prav tako lahko preživijo nenehni napadi na obvezniški trg. Je cena reševanja evra postala previsoka in bi morali resno razmisliti o drugih možnostih, tudi o tem, da bi nekatere države zapustile evroobmočje?

Mislim, da ne. To, da kupci obveznic, na primer različni hedge skladi, testirajo zdravje posamičnih držav, ni nič nenavadnega. To je njihova naloga. Obveznice fiskalno resnih držav so nagrajene z nizkimi zahtevanimi donosi, fiskalno neodgovorne pa s čedalje višjimi. Težava Slovenije je, da se, žal, približuje tej drugi skupini. Zahtevane donosnosti na slovenske obveznice so se v zadnjih mesecih precej zvišale. Decembra 2010 so bile zahtevane donosnosti na desetletne državne obveznice 4,11 odstotka, julija 2011 pa že 4,89 odstotka. Te višje stroške, ki so deloma posledica tudi neuspešnosti vlade pri sprejemanju reform, posredno plačujemo vsi. Naše največje banke, ki so še v delni državni lasti, se ne morejo refinancirati ceneje kot država. Tako dražje državno zadolževanje vodi v dražja posojila za podjetja in prebivalstvo.

Voth meni, da se kulturne razlike v EU dojemajo premalo resno, da Španci pač niso takšni kot Danci in Grki ne takšni kot Nemci. Da torej ni mogoče pričakovati, da bodo bolj hedonistične države prevzele fiskalne navade najbolj asketskih članic unije. Je evropska celina res tako kulturno različna, da ne more imeti skupne valute in je skrajni čas, da se s tem sprijaznimo?

Nisem sociolog, da bi lahko sodil o nekompatibilnosti kultur. Gre za pravila in držanje dogovorov. Kdor tega ni sposoben, pač ne more biti v klubu. In tudi ne bo konec sveta, če kdo iz kluba izstopi.

Bi morali dvigniti roke, kar zadeva evro, in reči: bilo je lepo, dokler je trajalo, ampak zdaj je čas, da gremo vsak svojo pot? Kakšna bi bila cena takšne odločitve za najkrhkejše članice evroobmočja, navsezadnje tudi za Slovenijo?

Če trden dogovor z jasnimi sankcijami o poenotenju fiskalnih politik in pravil ne bo mogoč, evro verjetno res ne bo preživel. Najbrž bi se oblikovale nove monetarne unije skupin držav, ki bi si bile bolj podobne. Upam pa, da se to ne bo zgodilo. Slovenija je zaradi majhnosti svojega trga in velike zbirokratiziranosti že tako nezanimiva za vlagatelje. Zdi se mi, da se je izogibajo celo izvozniki. Na policah naših tehničnih trgovin pogosto končajo zastareli izdelki, ki so drugod že umaknjeni iz proizvodnje. Skupna evropska valuta nam pušča odprto vsaj eno »okno v svet«. Članstvo v klubu z zelo jasnimi pravili pa je verjetno tudi tisti element, ki nas lahko »prisili« v sprejetje nekaterih nujnih ukrepov, za katere sami enostavno nismo sposobni zaradi svoje nepripravljenosti na spremembe in uživanja v nasprotovanju namesto iskanju kompromisov.

Je bila odločitev držav z evrom, da dolžniško krizo rajši rešujejo z rezanjem javnih financ kot z zvišanjem davkov, napačna? Bi morali končno začeti razmišljati o višji obdavčitvi najbogatejših? Navsezadnje k temu pozivajo kar bogataši sami.

V težavah smo, ker je obseg državnega trošenja, ki je imel zadnja desetletja izjemno pozitiven trend, enostavno postal neobvladljiv. Zato je treba ta trend malce obrniti. Pravi način je po mojem kombinacija hitrih kratkoročnih in bolj premišljenih dolgoročnih ukrepov. Nemudoma je treba porezati res nepotrebne državne stroške, a brez prehitrega posega v socialne pravice prebivalstva. Sočasno je treba izboljšati pobiranje davkov in se lotiti pregona sive ekonomije podobno, kot so to storili Švedi. Pri njih se računi za tipična siva opravila, kot so dela na domu ipd., lahko uporabijo kot davčna olajšava. Izogibanje plačevanju davčnih obveznosti ni nacionalni šport samo v Grčiji. Takoj pa je potreben temeljit pogovor o tem, kaj naj bi država ponudila svojim državljanom in kaj si lahko ta trenutek še privoščimo. V Evropi imamo dolge dopuste, dolge porodniške dopuste, najrazličnejše regrese, plačane prevoze na delo, močno javno zdravstvo in šolstvo ... in večino vseh teh pridobitev je smiselno ohraniti. A če ne postanemo racionalnejši in se kakšni stvari tudi odpovemo, znamo ogroziti vse.

Kaj pa višja obdavčitev najbogatejših?

Po mojem pri ureditvi javnih financ ne sme biti nobenih tabujev. Najbolj potrebna je temeljita racionalizacija in optimizacija državnega trošenja. V naslednjih korakih pa je treba premisliti tudi o morebitnih novih oziroma višjih davkih. Ob tem, da se je treba zavedati, da imamo v Sloveniji že tako eno najvišjih stopenj obdavčitve. Tako imajo na primer za samske zaposlene med državami OECD skupno davčno obremenitev plač višjo samo na Danskem, v Nemčiji in Belgiji. Prav tako po naših dohodninskih razredih izjemno hitro postaneš najbolj obdavčen; 41 odstotkov se začne plačevati že, če letna neto davčna osnova preseže 15.269 evrov. Zato menim, da je treba dvigniti sedanjo lestvico za najvišji dohodninski razred na na primer 50 tisoč evrov, za res najbogatejše, tiste z letno neto davčno osnovo več kot 150 tisoč evrov, pa se morda res lahko razmisli še o kakem davčnem razredu. Prav tako je potreben temeljit pogovor o razumni meji solidarnosti, ki se pričakuje od vsakega posameznika. Po mojem v družbi obstaja dokaj visoko soglasje o nujnosti uvedbe t. i. socialnih kapic. Le volje in moči za uvedbo tega, žal, ni. In najboljše in najbolj ambiciozne mlade kadre, žal, izgubljamo. Občutek imam, da gre pri pozivih k višji obdavčitvi najbogatejših tudi za precej cenenega populizma. Warrena Buffeta, ki je nedavno začel razpravo o višji obdavčitvi v ZDA, so pred leti vprašali, zakaj ne izroči svoje dobrodelne fundacije v upravljanje kar davčni službi oziroma ameriški vladi, pa je odgovoril, da meni, da bo sam s sodelavci verjetno bolje od državnih uradnikov poskrbel za uporabo svojega denarja za družbeno odgovorne in dobrodelne namene. Tako da govoriti je lahko, štejejo pa dejanja.

Evropska centralna banka pospešeno kupuje obveznice najbolj zadolženih evropskih držav, pri čemer je zelo blizu zgornje meje, ko si to še lahko privošči, ne da bi s tem zabredla v težave. Hkrati je vse več pozivov k uvedbi skupnih evroobveznic. Kje se bo to končalo - v vrtincu inflacije?

ECB ravna precej zmedeno. V prvi polovici leta je verjetno prehitro dvakrat zvišala temeljno obrestno mero, zatem pa pod pritiski politikov začela odkupovati državne obveznice nezadolženih držav. S prvim procesom je likvidnost jemala iz sistema, z drugim jo vrača. Ameriški FED deluje s svojim bolj jasnim komuniciranjem, na primer z napovedjo, da vsaj do konca leta 2012 ne bo zviševal obrestnih mer, preudarneje. Kako se bo končalo, ne vem, želel pa bi si stabilnejše politike ECB, saj bi bila to dobra protiutež neučinkovitim ministrskim zasedanjem v Bruslju, na katera smo se navadili v zadnjih dveh letih.

Bi Nemčija morala privoliti v skupne evroobveznice? Belgijski minister za evropske zadeve Olivier Chastel jo je pozval, naj neha nasprotovati evroobveznicam, češ da bi s tem kompenzirala prednosti, ki jih ima od skupnega trga.

Samo skupna evroobveznica, ki ne bi bila pospremljena s poenotenjem fiskalnih politik, ne bi rešila ničesar. Če bi posamične države še naprej neodgovorno zapravljale prek svojih zmožnosti, druge pa bile zelo skrbne in preudarne, bi barkača skupne evroobveznice kmalu postala pretesna za vse potnike. Odgovorni in varčni bi želeli hitro izstopiti. Zapravljivci, ki bi živeli na njihov račun, to je plačevali nižje obrestne mere, kot bi bilo ustrezno, pa bi jim skušali izstop na vsak način preprečiti. Zadržanost Nemcev je zato razumljiva. Najprej morajo videti, da so posamične države uredile svoje javne finance, tako kot so to storili sami.

Nemalo ekonomistov poziva centralne banke, naj zvišajo dolgoročne inflacijske cilje za kako odstotno točko ali dve. Težava s temi predlogi je, da se je z inflacijo nevarno igrati.

Nemčijo je združitev stala tisoč milijard evrov javnih in zasebnih sredstev. To je veliko več, kot bi jo stala uvedba skupnih evroobveznic, in nedvomno več, kot bi nemške banke stal odpis dolgov Grčiji in še kateri od prezadolženih držav. Zakaj Nemčija takrat ni omahovala, zdaj pa tako zavlačuje? Gre za taktiziranje, ker bi s polovičnim reševanjem monetarne unije brez zavez, kot je fiskalni federalizem, tvegala finančni zlom?

V združeni Nemčiji so zahodnjaki vzhodni del dejansko priključili na svoj sistem. Nova združena Nemčija je prevzela zahodne marke in zahodne ustanove so prevzele nadzor. Če bi Nemci imeli možnost podobno narediti z Grčijo, bi verjetno tudi manj omahovali. Samo odpis dolga, potem pa vse po starem, pa zagotovo ni jed, ki bi Nemcem ali tudi drugim racionalnim Evropejcem pretirano teknila. No, morda našemu Francetu, ki nam je obljubil, da bomo s pomočjo Grčiji celo krasno zaslužili.

Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy sta napovedala načrte za vzpostavitev »pravega gospodarskega upravljanja« v območju evra. Kako realno je, da se ti načrti uresničijo, zlasti dovolj hitro? Kriza je tu, izhod iz nje je treba najti takoj, ti načrti pa se zdijo precej oddaljena prihodnost.

Ne vem. Čas bo pokazal. Če se kriza še poglobi, bo pripravljenost držav za dogovor o poenotenem gospodarskem upravljanju večja. Zdi se, da zaradi napovedi o zniževanju ocen rasti svetovnih gospodarstev leta 2012, kar bo vodilo k manj pobranim davkom in s tem k poglobljeni dolžniški krizi, tak scenarij postaja vse verjetnejši.

Evropski politiki govorijo, da bo sedanji načrt reševanja Grčije uspešen, skupina svetovalcev grškega finančnega ministrstva pa trdi, da ne bo, saj se zadolženost države ne bo zmanjšala in tudi vsi dosedanji fiskalni ukrepi vlade niso bili dovolj. Sami Grki torej kritizirajo hišo iz kart, ki jim jo s sveže natisnjenimi evri gradijo evropski politiki. Kakšna je sploh rešitev za Grčijo, ki jo kapitalski trgi že povsem odkrito dojemajo kot bankrotirano državo?

Rešitev je tudi formalen začetek stečaja. To, da reševanje ni bilo uspešno niti ne dovolj korenito, se ve že nekaj časa. A politikom se iz različnih razlogov ni uspelo soočiti z realnostjo ali pa si tega ne želijo. Z vsemi kriznimi sestanki so predvsem kupovali čas do trenutka, ko si bodo lastniki grških obveznic lahko privoščili znaten odpis vrednosti v svojih bilancah. Banke, zavarovalnice in pokojninski skladi so grške obveznice v svojih bilancah vodili po nabavnih cenah, ki pa so bile bistveno višje od sedanjih tržnih cen. Prilagoditev, niti ne odpisi, na ustrezno tržno vrednost se bo zato odrazila v dodatnih izgubah teh finančnih ustanov. Zadnje mesece tako beremo, da so posamične nemške banke že začele prilagajanje, zato se je sedaj tudi laže resno pogovarjati o formalnem stečaju.

Svetovno gospodarstvo škriplje v vseh smereh. Podatki kažejo, da se močno ohlaja tudi gospodarska rast BRIC držav, t.j. Brazilije, Rusije, Indije in Kitajske, ki so med koncem leta 2007 in sredino leta 2009 prispevale kar 85 odstotkov rasti globalnega gospodarstva. Zdaj se rast v teh državah zaradi obvladovanja inflacije z višanjem obrestnih mer upočasnjuje. Kaj ta upočasnitev rasti v BRIC državah pomeni za prihodnost svetovnega gospodarstva? In kdo bo novi igralec globalnega kapitalizma?

Ohlajanje BRIC in ostalih razvijajočih gospodarstev pomembno vpliva na glavno evropsko izvozno lokomotivo, Nemčijo. V naslednjem koraku pa na vse, ki dostavljamo rezervne dele za to lokomotivo, na primer Slovenijo. Verjetno vse skupaj pelje v dolgo obdobje anemične gospodarske rasti in dokaj visoke brezposelnosti, ko se bo zdelo, da stopicamo na mestu. Podobno izkušnjo imajo za sabo Japonci v zadnjih dvajsetih letih. Zmagovalci se v tem trenutku zdijo Kitajci. So praktično nezadolženi, rastejo še vedno dokaj hitro - napoved rasti BDP za 2012 je 8,6 odstotka, za EU pa zgolj 1,6 odstotka, in v rokah držijo tako ameriške kot evropske obveznice.

Če trden dogovor z jasnimi sankcijami o poenotenju fiskalnih politik in pravil ne bo mogoč, evro verjetno res ne bo preživel.

Zaradi nevarnosti recesije se pojavljajo pozivi k nadaljnji ekspanzivni denarni in fiskalni politiki. Ekonomista dr. Dušana Mramorja ta pojav skrbi. Vzrok za krizo je bila prevelika količina denarja v obtoku, sedaj pa se znova želi povečevati likvidnost in zadolženost držav. Preprosto ne vidi, kako bi se lahko rešili iz tega začaranega kroga. Se tudi vam ti pozivi zdijo skrb zbujajoči?

Z dr. Mramorjem se pogosto strinjam. Kot sem omenil: reševanje zadolženosti z zvišano inflacijo vodi v nova alokacijska neravnovesja. Bistveno lažje je izvajati ekspanzivno denarno in fiskalno politiko kot pa proces obrniti. Prej ali slej pa ga je treba obrniti in prej ali slej je treba dolgove poplačati. Preprostih nebolečih rešitev ni.

Kaj smo se naučili iz te krize? Ali pa je lekcija še vedno premila, da bi se iz nje česa naučili, in bomo prisiljeni ponavljati napake, četudi za ceno socialnih pretresov?

Ljudje smo hecni. Iz zgodovine se naučimo bolj malo, smo pretirano optimistični in pri napovedih nismo zelo natančni. Na kratka obdobja povečane blaginje se hitro navadimo in pozabimo na nauke preteklih kriz, čeravno je nova že pred vrati. A morda je v tem čar življenja. Brez kriz in napak bi bilo dolgčas.