»Vsak od nas ima svojo Grenlandijo, torej šibko točko, na katero lahko velesile pritiskajo«

Veleposlanik Samuel Žbogar ima za seboj tri desetletja diplomatskih izkušenj, tudi z velesilami. Po osamosvojitvi je kot začasni odpravnik poslov delal na Kitajskem, med letoma 2004 in 2008 je že bil slovenski veleposlanik v ZDA, nato je bil minister za zunanje zadeve v vladi Boruta Pahorja in kasneje posebni predstavnik EU na Kosovu. Vlada Roberta Goloba je Žbogarja sprva leta 2023 imenovala za vodjo posebne misije za članstvo Slovenije v varnostnem svetu, nato pa je postal vodja celotnega stalnega predstavništva Slovenije v OZN, kar pomeni, da je Žbogar tisti diplomat, ki dandanes na terenu z najbližje točke opazuje razpadanje starega sistema mednarodnih odnosov.

Zakaj so prašni delci PM2,5 »ubijalci«?

Dr. Metoda Dodič Fikfak je zdravnica, raziskovalka in univerzitetna profesorica. Ukvarja se z boleznimi, kot so mezoteliom, pljučni rak in druge vrste raka, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Je tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

»Bolj ko grejo stvari slabo, več bo v družbi jeze in frustracij«

Že drži, da je Matjaž Gruden direktor direktorata Sveta Evrope za demokracijo, gre za visoko mednarodno funkcijo, vendar ni znan po tem, da bi govoril kot tipičen evropski birokrat, nejasno in zapleteno. Nasprotno, Gruden je v kolumnah, ki jih piše za Večer, in v ocenah, kaj se dogaja z družbo, Evropo, z demokracijo in njenimi vrednotami, zelo oster. Ne olepšuje. V resnici je zaskrbljen, svet, kot smo ga poznali doslej, izginja. Izginja svet, v katerem so države vsaj nominalno govorile o pomenu človekovih pravic, pravne države, mednarodnega prava, v katerem so iskale dogovore in medsebojne interese. Vračamo se v 19. stoletje, v čas imperializma, v čas, ko je grobost cenjena, pogovor pa odraz šibkosti. Grudnova razmišljanja so njegova in ne predstavljajo uradna stališča Sveta Evrope, institucije, v kateri je zaposlen.

»Zakaj se na levem polu vseeno pogosto pojavljajo novi politični akterji?«

Prvak opozicije Janez Janša že napoveduje zmago na naslednjih volitvah v državni zbor, ustoličil bi rad ustavno večino razuma in uresničil svoje načrte o drugi republiki. Na shodu pred celjskim sodiščem, kjer poteka sojenje Janši v primeru Trenta, je za pravosodje – ali raje »krivosodje«, kot mu pravi – že povedal, da je to hiša, ki jo bo treba postaviti na novo, nevladnim organizacijam, ki mu niso po godu, napoveduje vojno, nedavno pa je tudi zapisal, da bodo z naslednjo vlado »brutalno odpravljeni dvojni vatli, nepotrebna ministrstva in birokratske ovire«. O Janševih zloveščih napovedih in politični aritmetiki leto pred volitvami smo se pogovarjali z dr. Marinkom Banjacem, politologom in izrednim profesorjem na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

»To, da na majhno območje znotraj obvoznice v Ljubljani pride na dan 120 tisoč vozil, je okoljska katastrofa«

Griša Močnik je doktor fizike, vodja Centra za raziskave atmosfere, ki deluje pri Univerzi v Novi Gorici, dekan Fakultete za znanosti o okolju te univerze in član Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega organa. V sodelovanju s tujimi ustanovami je vključen v razvoj najnaprednejših metod za merjenje absorpcije svetlobe v aerosoliziranih delcih v zraku in meritev onesnaženosti zraka, s katerimi je mogoče določiti izvor posameznih onesnaževal, kemijske »prstne odtise« posameznih virov in njihovo povezanost z vplivi na zdravje. Močnikova mednarodna ekipa je ravno z rabo najsodobnejših metod nedavno potrdila pomemben vpliv cementarne-sosežigalnice odpadkov Alpacem, bivšega Salonita, na onesnaženost zraka in s tem na zdravje ljudi v Anhovem. S tem je postavila na laž dolgoletne trditve avstrijsko-italijanskih lastnikov o neškodljivosti dejavnosti.

»Očitno smo se vsi med epidemijo morda malce preveč navadili na delo od doma«

Zdravstvena reforma je bila najpomembnejša obljuba vladajoče koalicije. Ta je reformo začela nespodbudno, s tako imenovanimi stresnimi testi zdravstva, prek katerih je prvi minister, Danijel Bešič Loredan, v zdravstvo na grob način investiral na desetine milijonov evrov, posledice pa so bile prav nasprotne od pričakovanih. Bili smo priča pospešenim trendom privatizacije in podaljševanju čakalnih dob. Njegova naslednica Valentina Prevolnik Rupel (1971) se je z ekipo odločila za drugačno pot: za mučno in natančno nastavljanje koleščkov zdravstvenega sistema. V pisarni ima na steni tablo z dolgim seznamom zdravstvenih zakonov, ki jih je že spremenila ali so v zadnjih fazah spremembe. In po letu in pol dela se nekatere izboljšave kažejo tudi v statističnih zdravstvenih podatkih.

»Če bi se Evropa odločila zagnati svojo vojaško industrijo, bi zlahka izdelala več kot 300 najsodobnejših tankov na mesec«

Klemen Grošelj je nekdanji evropski poslanec, nesojeni veleposlanik v Moskvi, avtor zadnjega krovnega strateškega obrambnega dokumenta, leta 2019 napisane Bele knjige o obrambi, ki je določila mogoče smernice razvoja slovenskega obrambnega sistema, v vladi Marjana Šarca je bil državni sekretar na ministrstvu za obrambo, leta 2000 pa je na Fakulteti za družbene vede diplomiral na temo Analiza nacionalnovarnostnega sistema Ruske federacije.

»Kulturni delavci niso elita, kot jim očitajo«

Zdenka Badovinac je nekdanja dolgoletna direktorica Moderne galerije in zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti, zdaj pa deluje kot neodvisna kuratorka, polno vpeta v svet sodobne vizualne umetnosti na mednarodni ravni. V zadnjem času je (so)kurirala skupinski mednarodni razstavi v Čačku in Zagrebu, najnovejša v graškem Kunsthausu vrata odpira na dan izida te številke Mladine, naslednja bo jeseni v ljubljanski Moderni galeriji. Od oktobra je tudi predsednica upravnega odbora Prešernovega sklada in nedavno je na proslavi ob kulturnem prazniku prvič nagovorila najširšo javnost. Njen družbenokritični govor, ki je postregel z drzno tezo, da bi Slovenija lahko postala »avantgarda na velikem odru svetovne zgodovine«, je zbudil precej pozornosti. A še skoraj več pozornosti so zbudili objemi. Prejemnike Prešernovih nagrad je namreč objela, namesto da bi se z njimi rokovala.

Kakšne posledice ima novi ekonomski svet Amerike za Slovenijo?

Z makroekonomistom dr. Mojmirjem Mrakom, profesorjem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in enim največjih poznavalcev globalnih finančnih politik, smo govorili o sedanjem stanju, o potezah nove ameriške administracije predsednika Donalda Trumpa, najprej o carinah, seveda tudi o posledicah, ki jih ima novi ekonomski svet Amerike za Slovenijo.

»V nekem trenutku mi je Zidar pokazal črno knjižico, kjer naj bi imel zapisane vse usluge, ki jih je SCT naredil, kot je rekel, ’slovenskim veljakom, politikom, strankam, cerkvi, gospodarstvenikom’«

Sibil Svilan (1958) je ob osamosvojitvi sodeloval pri gradnji finančnega sistema in njegovih prvih institucij, kot državni sekretar v vladi Janeza Drnovška je sopredsedoval skupini, ki je državo pripravljala na prevzem evra, nato je postal dolgoletni predsednik uprave SID banke, ki jo je vodil 15 let. Ta danes edina res državna banka je pod njim postala tako imenovana razvojna banka, katere vodilo naj ne bi bili dobički in pohlep, ampak dobrobit skupnosti, trajnostni razvoj ter napredek. S temi načeli SID banka ni le preživela finančne krize, ampak je tudi blažila njene posledice. Po krizi je država resda sanirala bančni sistem, a nove tuje banke so danes veliko manj zainteresirane za gospodarski razvoj. Kako torej naprej?

»Med nami so še vedno ljudje, ki bi pljučnico rajši zdravili s čajem in oblogami na prsih, kot da bi šli po antibiotik«

Kadar hodimo mimo izložb velikih knjigarn v državi, nas s platnic knjig v njih gledajo pretežno možakarji, ki delijo nasvete, kako postati »najboljša različica samega sebe«. Na vrhuncu velnes in fitnes kulture je veljalo, da šteje samo »fit« telo – danes je pomembno, da imamo tudi »fit« um! Veliki oglasni panoji kričijo podobno. Sreča je postala tržno blago. A v resnici je, pravi dr. Polona Matjan Štuhec, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka, še kar banalna stvar.

Zakaj je Trump navkljub nedoslednostim uspešen?

Dr. Matjaž Nahtigal je predstojnik katedre za mednarodne odnose na Fakulteti za družbene vede. Preden je postal visokošolski profesor, je počel marsikaj. Delal je v različnih slovenskih vladah (1999–2005), med drugim je bil vodja kabineta predsednika vlade Janeza Drnovška, direktor službe vlade za zakonodajo in generalni sekretar urada predsednika republike. Ukvarjal se je predvsem s področji ustavnega, evropskega in mednarodnega prava, doktoriral pa je na prestižni Harvard Law School.

»Naš način življenja se vrača kot bumerang«

Rekordno vroča poletja iz leta v leto, nedavni požari v Kaliforniji in predlanske katastrofalne poplave v Sloveniji – človekov vpliv na okolje je neverjeten in zavedanje, da s tako rekoč vsakim korakom odžiramo košček planeta, nas lahko spravlja v obup. Prav te občutke, grozo, strah in celo bes, v knjigi Land Sickness (Kopenska bolezen) popisuje danski sociolog Nikolaj Schultz, raziskovalec in predavatelj na Aarhuški fakulteti za arhitekturo ter nekdanji tesni sodelavec cenjenega francoskega misleca Bruna Latourja. Za to knjigo je Slavoj Žižek zapisal, da je ena redkih, ki nas lahko mobilizirajo za nujno ekološko delovanje.

»Janši z nenehnim proizvajanjem škandalov uspeva ostati središče političnega prostora«

Svet postaja vse bolj nevaren in nepredvidljiv. »Soočamo se s podnebno krizo, ekspanzionizem postaja norma, mednarodne odnose pa krojijo ljudje brez volje za preprečevanje strateških kriz,« opozarja sociolog dr. Gorazd Kovačič, predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času, ko bi najbolj potrebovali modre politike, prevladuje argument moči nad močjo argumenta. Politično prizorišče obvladujejo ekscesi in avtoritarni voditelji, kot sta Donald Trump in Vladimir Putin, pri čemer takšnim politikam dodaten zagon dajejo vplivni plutokrati. Med njimi je tudi najbogatejši človek na svetu Elon Musk, ki bi lahko postal del nove Trumpove administracije, hkrati pa že deluje kot mecen skrajne desnice v Evropi.

»Smo edina država na svetu, ki je poročala o primerih smrti zaradi predoziranja s konopljo«

Mikrobiologinja in doktorica biomedicine Tanja Bagar je strokovnjakinja za medicinsko rabo konoplje in kanabinoidov. Ukvarja se s številnimi raziskovalnimi projekti (tudi onkraj raziskovanja kanabinoidov) in pedagoškim delom na univerzi Alma Mater Europaea, kjer predava mikrobiologijo, biokemijo in rabo konoplje in kanabinoidov v medicini, deluje pa tudi kot direktorica in soustanoviteljica mednarodnega inštituta za kanabinoide Icanna. Ta si med drugim prizadeva za omogočanje dostopa do preverjenih, utemeljenih in znanstvenih informacij o konoplji, njenih učinkovinah in zdravilnih potencialih. Znanstvenica, ki je podpisala tudi obsežno poljudnoznanstveno študijo Konoplja v medicini, se lahko sicer pobaha z izjemnimi akademskimi dosežki in kopico referenčnih priznanj. Ker se ukvarja z raziskovanjem zdravilnih potencialov snovi, ki je pri nas izredno stigmatizirana, njeno povsem strokovno delo, usmerjeno v dobrobit pacientov, vztrajno napadajo zagovorniki prohibicije. Napadalnost teh se je v času referenduma o legalizaciji konoplje tako okrepila, da se znanstvenica vedno bolj boji, da ta boj izgublja.

Robert Golob / »Slovenija je danes država, ki Evropi vliva upanje«

Predsednik vlade – kdorkoli to že je – je politično najmočnejša figura v državi in intervju z vsakim izmed njih je nekaj posebnega. Takšne priložnosti so redke, priprave trajajo dlje časa, pogovornih tem je veliko, skomin novinarja po podvprašanjih ali izpostavljanju samega sebe je ogromno, a čas, na katerega so pozorni predsednikovi svetovalci, ki pri intervjuju sodelujejo v ozadju, je strogo omejen. Ta pogovor je začel predsednik vlade. Še preden smo vključili mikrofon, ga je zanimalo, kako se počutimo ob koncu leta, kako smo dojemali njegovo vladavino. Nato nam je povedal, do katerih spoznanj je prišel letos sam in zakaj je danes bolj pomirjen sam s seboj, kot je bil v prvem mandatnem letu. Zato se nismo mogli upreti skušnjavi, da bi premieru za uvod postavili nekaj splošnejših, večnih, morda celo antropoloških vprašanj o tem, kako je biti slovenski premier, kako je spreminjati in voditi Slovenijo.

»Zelo težko sprejmem, kar dela Izrael palestinskemu narodu, to je grozljivo, to so vsi zametki genocida«

Pred natančno dvema letoma je Nataša Pirc Musar stisnila roko Borutu Pahorju in stopila v predsedniško palačo. Dve leti je dovolj dolga doba tudi za novega politika, čas uvajanja in negotovosti je minil. In v dveh letih je postalo jasno, da je Nataša Pirc Musar res drugačna od svojega predhodnika. Kritizira vlado, kritizira tudi opozicijo, zagovarja tisto politiko, tiste vrednote, za katere je prepričana, da so prave. Zdi se, da bi imela rada več politične moči, a kot pravnica ve, kakšne so njene ustavne omejitve.

»Želeli so vplivati na to, kako javna zavarovalnica deli denar«

Erik Brecelj je abdominalni kirurg z Onkološkega inštituta v Ljubljani, ki je v javnosti zaslovel s svojim neposrednim pristopom: ne izbira pridevnikov, ne zna govoriti med vrsticami in ne taktizira. Če meni, da kdo laže in krade, potem to pove, če meni, da je treba koga brcniti na cesto, pa četudi je to kak njegov kolega, minister ali šef, reče, da ga je treba brcniti na cesto. Če bi Erik Brecelj delal v diplomaciji, bi vsak mesec zakuhal nov konflikt, a na področje zdravstva, kjer so akterji interesno prepleteni in navadno drug drugemu ščitijo hrbet, je prinesel sproščujočo svežino.

»Za čustveno resnico velja, da dejstva niso pomembna«

Na desnici že dolgo gradijo vzporedno državo, prvak SDS Janez Janša je to nekoč poimenoval »druga republika« – imajo lastno civilno družbo, medije, možganske truste in visokošolske zavode –, zadnja leta pa so, po zgledu iz tujine, predvsem ameriških republikancev, začeli sprevračati tudi jezik. »Kulturni marksizem«, »teorija spola«, »woke« ali »prebujenska ideologija« ... To je samo nekaj izrazov, ki jih uporabljajo. A za kaj v resnici sploh gre? In kdo dejansko govori o tem? O teh vprašanjih smo se pogovarjali z dr. Romanom Kuharjem, sociologom in profesorjem na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Revnim je treba subvencionirati elektriko

Onesnaženje zraka, ki ga povzroča ogrevanje (individualnih) bivališč z biomaso, je globalen problem. V okolici Alp, kamor spada Slovenija, je ta težava še posebej očitna, saj nas večina živi v dolinah in kotlinah, kjer se onesnaženje ne razredči. Ljubljanska kotlina je odličen primer tega: vse, kar spustimo v zrak, ostane zaradi geografije in vremenskih razmer pozimi dalj časa v kotlini, zato so obdobja onesnaženosti zraka tako dolga. Težava ni samo gorivo, pač pa način zgorevanja: če je zgorevanje neučinkovito, naprava spušča v zrak velike količine delcev in organskih plinov. V starih kurilnih napravah je zgorevanje neučinkovito, peči na drva so tako lahko resna težava.

»Ljudje zmeraj bolj postajajo posamezniki, ki živijo na omejenih zasebnih parcelah«

Po zadnji raziskavi Urbanističnega inštituta okoli 80 odstotkov Slovencev živi v nepremičnini, v kateri je vsaj eden od članov gospodinjstva lastnik ali solastnik nepremičnine, in zmeraj več jih biva v družinskih hišah, ne stanovanjih (leta 2005 je v hišah živelo 55,4 odstotka vprašanih, leta 2024 pa 66,6 odstotka). Zdi se kot paradoks: v Sloveniji imamo eno največjih stopenj lastništva stanovanj v Evropi, vendar se stiske tistih, ki stanovanjskega problema še niso rešili, radikalno stopnjujejo, nepremičninski balon pa kljub napovedim nikoli zares ne poči. Raziskavo smo vzeli kot izhodišče za pogovor z dr. Milošem Koscem, arhitektom in docentom na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.

»Marsikatera zamisel Trumpovih sodelavcev je popolnoma nora«

Barry Eichengreen predava ekonomijo in politologijo na kalifornijski univerzi v Berkeleyju.

»Zeleni prehod s kavča, iz cone udobja, v kateri smo danes, ne bo izvedljiv«

Malokdo pozna podrobnosti z računa za električno energijo, na njem je veliko različnih postavk, prispevkov, različni so načini izračuna porabe energije, tu pa je tudi omrežnina, beseda, ki je zaradi gospodarstva in kimajoče politike postala simbol zablod zelenega prehoda. Gre za izkrivljen pogled. Nov način izračuna omrežnine je pravičnejši, drugače povedano, doslej so tisti, ki so uporabljali več omrežja, plačevali premalo, gospodinjstva in mali poslovni porabniki pa preveč. To dejstvo se je v hrupu demagogije in interesov izgubilo.

»Janševe obtožbe o krivosodju pomenijo napad na pravno državo«

Andreja Katič položaj pravosodne ministrice zaseda že drugič, tokrat ga je prevzela med mandatom, ko je nasledila strankarsko kolegico Dominiko Švarc Pipan, ki je morala oditi po razkritju afere nakupa sodne stavbe na Litijski v Ljubljani. Gre za političarko z dolgoletnimi izkušnjami, ki bi se raje kot z omenjeno afero ukvarjala s številnimi zahtevnimi vprašanji, ki spadajo v njen resor. Na primer z neznosnim stanjem v zaporih, povečanjem učinkovitosti sodišč ali pa, ne nazadnje, z izvrševanjem kupa neizvršenih odločb ustavnega sodišča.

»V času prejšnjega režima sta bili vloga posameznika in njegova odgovornost večji, pomembnejši«

Dr. Goran Vranešević je filozof in prevajalec. Delal je na Fakulteti za družbene vede in ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je predaval sodobno politično filozofijo. Zanimata ga politična teorija in lingvistika; med drugim je raziskoval v okviru evropskega raziskovalnega projekta in projekta Heglova politična metafizika. Je poznavalec nemške klasične in sodobne politične filozofije. Samo v letu 2024 ima šest vidnih znanstvenih objav, letos pa sta predvideni še dve, ki bosta izšli pri slovenskih, nemških, italijanskih in angleških založnikih. Vranešević je v času zmage Donalda Trumpa, v obdobju, ko volivci podpirajo nasilje in laži, odličen sogovornik za razmislek o tem, kaj se dogaja z našo družbo in ali se bo vsa jeza, ki se kopiči na oni strani Atlantika, prelila tudi k nam. Ali je ta jeza res vedno slaba ali pa se iz nje lahko kaj naučimo?

»Začeti bi morali tudi razpravo o davku na dedovanje, saj dedovanje močno prispeva k reprodukciji neenakosti«

Igor Feketija je v trenutnem vladnem ustroju na položaju državnega sekretarja na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ga vodi Luka Mesec, odgovoren za izvedbo pokojninske reforme. A Feketija je dejansko eden redkih slovenskih makroekonomistov, ki v nasprotju z uradno ekonomsko doktrino na svet financ gleda zelo široko. Ne samo to: je tudi edini makroekonomist na visokem položaju v tej vladi. V letih, preden je postal državni sekretar, je med drugim 18 let na ljubljanski Ekonomski fakulteti kot zunanji sodelavec poučeval politično ekonomijo. Zaradi tega se z njim nismo pogovarjali o pokojninski reformi ali evidentiranju delovnega časa, ampak o tem, kam gre svet in kakšna bo Slovenija po krizi, ki prihaja.

»To, kar smo v ozračje spravili v zadnjih 200 letih, bo tam ostalo še vsaj 200 let«

Lučka Kajfež Bogataj je najbolj znana klimatologinja pri nas. Že leta, desetletja opozarja na prihajajoči podnebni zlom, a se ni spremenilo veliko. Z leti je postala še ostrejša, natančnejša v svojih napovedih, noče pa strašiti ljudi. Vendar je nekaj jasno. Podnebnih sprememb ne moremo več ustaviti, veliko bo že, če bomo ustavili povečevanje deleža toplogrednih plinov v ozračju. Za kaj takega bo treba spremeniti življenjske navade in gospodarskopolitično ureditev. To pa ne bo lahko.

»Trump je še radikalnejši, kot je bil na prejšnjih volitvah. Pa se je takrat hvalil, kako lahko ubije nekoga na Peti aveniji, pa se mu ne bo nič zgodilo.«

Platon je verjel, da bi državo morali voditi filozofi ali »ljubitelji modrosti«, skratka tisti, ki se zavzemajo za spoznanje resnice. Ko se zdi, da gre svet k vragu, resnica pa je zmeraj bolj izmuzljiv pojem, se po odgovore obračamo na modrece. O tem, kakšen je utrip časa, v katerem živimo, o populistih, ki se hranijo z jezo in skrbmi ljudi, o Donaldu Trumpu in ameriških volitvah prihodnji mesec, pa tudi o sofistih, ki nas prepričujejo, da se vse rešitve skrivajo v sodelovanju – natančneje: v Platformi sodelovanja –, smo se pogovarjali z mednarodno uveljavljeno filozofinjo in sociologinjo dr. Renato Salecl, ki je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, predava pa tudi v New Yorku in Londonu.

»O mojem življenju ne veste ničesar«

Pred poletjem sta v slovenščini izšla dva romana francoske pisateljice Constance Debré, ene najzanimivejših sodobnih avtoric, ki za gradivo za pisanje jemlje lastno življenje. Roman Play boy (prevedel Iztok Ilc) govori o Constance, ki se je po 20 letih zveze ločila od moža in začela živeti kot lezbijka. Poklic odvetnice, ki ga je vsa ta leta opravljala, jo je zanimal čedalje manj, življenje, ki se je odpiralo pred njo, pa čedalje bolj. V romanu Love Me Tender (prevedla Eva Mahkovic) pa se Constance spusti v bitko za sina, s katerim ji nekdanji mož skuša preprečiti stike, saj naj bi bilo njeno življenje lezbijke in pisateljice neprimerno za materinstvo.

»Cilj Izraela nista varnost in mir, ampak osvajanje ozemelj, vode in pa hegemonija na Bližnjem vzhodu«

Posledice povračilnih ukrepov Izraela leto dni po 7. oktobru, ko je Hamas napadel Izrael, so okoli 70 odstotkov porušene ključne infrastrukture v Gazi, tudi vse univerze, in več kot 40 tisoč mrtvih. Eskalacija na Bližnjem vzhodu je dosegla novo vrelišče v zadnjih tednih, ko je Izrael vdrl v Libanon, ko je bil ubit vodja Hezbolaha, Hasan Nasrala, in ko so se zgodili napadi na Bejrut, Sirijo in Jemen, tudi na mirovniške sile Združenih narodov v Libanonu. Vse bolj napet je odnos med Izraelom in Iranom; slednji je na začetku meseca na Izrael izstrelil okoli 200 raket. Bližnji vzhod je v plamenih. O tem, kaj se pravzaprav dogaja, smo se pogovarjali s sociologom in politologom dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, ki velja za enega največjih poznavalcev političnih razmer na Bližnjem vzhodu pri nas.