»To, kar smo v ozračje spravili v zadnjih 200 letih, bo tam ostalo še vsaj 200 let«

Lučka Kajfež Bogataj je najbolj znana klimatologinja pri nas. Že leta, desetletja opozarja na prihajajoči podnebni zlom, a se ni spremenilo veliko. Z leti je postala še ostrejša, natančnejša v svojih napovedih, noče pa strašiti ljudi. Vendar je nekaj jasno. Podnebnih sprememb ne moremo več ustaviti, veliko bo že, če bomo ustavili povečevanje deleža toplogrednih plinov v ozračju. Za kaj takega bo treba spremeniti življenjske navade in gospodarskopolitično ureditev. To pa ne bo lahko.

»Ne smemo ponoviti napak Rima« 

John Rapley je politični ekonomist in od leta 2015 raziskuje na Univerzi v Cambridgeu. Skupaj z zgodovinarjem Petrom Heatherjem je pred kratkim izdal knjigo Why Empires Fall: Rome, America and the Future of the West (Zakaj propadejo imperiji: Rim, Amerika in prihodnost Zahoda).

»Trump je še radikalnejši, kot je bil na prejšnjih volitvah. Pa se je takrat hvalil, kako lahko ubije nekoga na Peti aveniji, pa se mu ne bo nič zgodilo.«

Platon je verjel, da bi državo morali voditi filozofi ali »ljubitelji modrosti«, skratka tisti, ki se zavzemajo za spoznanje resnice. Ko se zdi, da gre svet k vragu, resnica pa je zmeraj bolj izmuzljiv pojem, se po odgovore obračamo na modrece. O tem, kakšen je utrip časa, v katerem živimo, o populistih, ki se hranijo z jezo in skrbmi ljudi, o Donaldu Trumpu in ameriških volitvah prihodnji mesec, pa tudi o sofistih, ki nas prepričujejo, da se vse rešitve skrivajo v sodelovanju – natančneje: v Platformi sodelovanja –, smo se pogovarjali z mednarodno uveljavljeno filozofinjo in sociologinjo dr. Renato Salecl, ki je zaposlena na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, predava pa tudi v New Yorku in Londonu.

»O mojem življenju ne veste ničesar«

Pred poletjem sta v slovenščini izšla dva romana francoske pisateljice Constance Debré, ene najzanimivejših sodobnih avtoric, ki za gradivo za pisanje jemlje lastno življenje. Roman Play boy (prevedel Iztok Ilc) govori o Constance, ki se je po 20 letih zveze ločila od moža in začela živeti kot lezbijka. Poklic odvetnice, ki ga je vsa ta leta opravljala, jo je zanimal čedalje manj, življenje, ki se je odpiralo pred njo, pa čedalje bolj. V romanu Love Me Tender (prevedla Eva Mahkovic) pa se Constance spusti v bitko za sina, s katerim ji nekdanji mož skuša preprečiti stike, saj naj bi bilo njeno življenje lezbijke in pisateljice neprimerno za materinstvo.

»Moški se imajo zlahka za rimske cesarje«

Devetinšestdesetletna zgodovinarka je verjetno najslavnejša strokovnjakinja za stari vek na svetu in se je ravnokar iz Cambridgea preselila v Washington, še prej pa se je s Spieglovimi novinarji pogovarjala o svoji zadnji knjigi Emperor of Rome (Rimski cesar). Desetletja je predavala v Cambridgeu, kjer je tudi študirala, zdaj pa začenja enoletno profesuro v narodni umetnostni galeriji v ameriški prestolnici. Kot feministka redno sodeluje v razpravah na omrežju X. »Odrezali ti bomo jezik,« so ji na družbenih omrežjih moški že zagrozili. Napadli so jo tudi, ker je kritizirala teze lastnika omrežja Elona Muska o rimskem cesarstvu.

»Cilj Izraela nista varnost in mir, ampak osvajanje ozemelj, vode in pa hegemonija na Bližnjem vzhodu«

Posledice povračilnih ukrepov Izraela leto dni po 7. oktobru, ko je Hamas napadel Izrael, so okoli 70 odstotkov porušene ključne infrastrukture v Gazi, tudi vse univerze, in več kot 40 tisoč mrtvih. Eskalacija na Bližnjem vzhodu je dosegla novo vrelišče v zadnjih tednih, ko je Izrael vdrl v Libanon, ko je bil ubit vodja Hezbolaha, Hasan Nasrala, in ko so se zgodili napadi na Bejrut, Sirijo in Jemen, tudi na mirovniške sile Združenih narodov v Libanonu. Vse bolj napet je odnos med Izraelom in Iranom; slednji je na začetku meseca na Izrael izstrelil okoli 200 raket. Bližnji vzhod je v plamenih. O tem, kaj se pravzaprav dogaja, smo se pogovarjali s sociologom in politologom dr. Primožem Šterbencem, docentom na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, ki velja za enega največjih poznavalcev političnih razmer na Bližnjem vzhodu pri nas.

»Volivci pri nas nikoli niso bili bolj zlorabljeni, kot bodo z referendumom o JEK 2«

Gregor Golobič je bivši politik, ki je kot minister v vladi Boruta Pahorja in predsednik stranke Zares najglasneje in pravočasno opozarjal na problematičnost izgradnje šestega bloka termoelektrarne Šoštanj TEŠ 6. Slednji je stal 1,4 milijarde evrov, z naslednjim letom pa bo predčasno, po manj kot desetletju delovanja in stalnega ustvarjanja visokih izgub (od leta 2016 do lani 431 milijonov evrov neto) postal občinsko komunalno podjetje za oskrbo s toploto; z nadaljevanjem poslovanja mu sicer grozi bankrot, ogrožena je matična družba HSE. Z Golobičem smo se pogovarjali o vzporednicah med TEŠ 6 in aktualnim projektom JEK 2, zlasti pa o posvetovalnem referendumu, ki je sklican za 24. november in na katerem bomo odgovarjali na vprašanje: Ali podpirate izvedbo projekta JEK 2, ki bo skupaj z nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo?

Boj ali pogajanja?

Skoraj ni vprašanja, ki bi svetovno javnost vznemirjalo tako kot to, ali bi vojno v Ukrajini lahko končali za pogajalsko mizo. Ukrajinski predsednik Vladimir Zelenski je pred kratkim v Združenih narodih poudaril, da je Rusijo mogoče k miru prisiliti le z nasiljem. Sabine Fischer in Sam Charap spadata med najbolj znane svetovne strokovnjake za Rusijo in Ukrajino. Fischerjeva dela v berlinski fundaciji Stiftung Wissenschaft und Politik in kritizira Zahod, ker po njenem mnenju Ukrajino vojaško podpira preveč mlačno, Charap pa dela za možganski trust RAND, ki ga med drugim financira ameriško obrambno ministrstvo. V nasprotju s Fischerjevo zagovarja diplomatsko rešitev konflikta in Združenim državam Amerike glede tega očita medlost.

»K nikomur ne sodim in nisem nikomur nič dolžan. Odgovarjam kvečjemu civilni družbi.«

Jure Novak je bil zadnja tri leta direktor Prešernovega gledališča Kranj, pred tem je med drugim deloval kot umetniški vodja Gledališča Glej, sicer pa je gledališki režiser, performer, glasbenik, pesnik, na začetku poklicne poti je v Mladini objavljal reportaže, bil je računalniški programer. Cankarjev dom je januarja lani gostil njegovo odlično sprejeto predstavo Pasja procesija, ki jo je zasnoval na zgodnejših pesmih Svetlane Makarovič, v njej pa je otrokom pojasnil, kdo so begunci in zakaj prihajajo v Evropo. S 15. oktobrom bo Jure Novak v Cankarjev dom, našo največjo kulturno-kongresno ustanovo po površini in po številu in zasedenosti dvoran, pa tudi po zahtevnosti in pestrosti izvedenih programov, vstopil kot novi generalni direktor. Položaj prevzema v času, ko je ustanova pod drobnogledom kriminalistov in drugih nadzornih organov.

»Čas je, da se odločevalci prebudijo«

Začelo se je novo šolsko leto in Srednja šola za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) še vedno domuje v Križankah, pa četudi jo že kar nekaj let želijo izseliti, a ne vedo prav dobro, kam. Je že res, da bi glede na nove učne programe potrebovala več delovnih prostorov in učilnic, kot jih ponuja tisti del Križank, ki SŠOF pripada že od ustanovitve. Vendar je za šolo, kakor je povedala ravnateljica Apolonija Simon, izrednega pomena, da ostane v Križankah in pridobi ustrezne dodatne prostore le na eni dodatni lokaciji. Bi bila to za ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in za Mestno občino Ljubljana (MOL) res tako nemogoča naloga?

»Nekateri raziskovalci se sprašujejo, ali ni zasnova družabnih omrežij katalizator fašizma. Ali mehanika všečkanja res nagrajuje in promovira zgražanje ter ekstremna stališča, ki vodijo v nasilje?«

Ko je razneslo pozivnik pripadnikov Hezbolaha v Libanonu, se je za hip zdelo, da lahko raznese še kaj drugega. Na primer naše telefone ali prenosne računalnike. V svetu, ki je povezan in prepleten, kjer na eni strani vladajo neobvladljiva tehnološka podjetja, z veliko močjo in brez nadzora, na drugi strani pa tehnologijo in umetno inteligenco uporabljajo obveščevalne službe in drugi represivni organi, je mogoče vse. Tudi to, da z vohunskimi programi sledijo Slovencem in Slovenkam. Tadej Štrok sodeluje z inštitutom Danes je nov dan, razmišlja o internetu, družbi nadzora in tehnologiji, ki nas obdaja in zasvaja. Ni zadovoljen, pravi, da družba razpada, da se ruši koncept objektivne realnosti. Kljub vsemu pa še vedno verjame v internet, v priložnosti, ki jih ponuja. Internet ni samo nadzor, rudarjenje za podatke, sovraštvo in rasizem, internet je lahko veliko več.

»Urednica me je k pisanju za Guardian povabila, potem ko sem na nekem panelu žalila britanske in siceršnje neoliberalce«

Ana Schnabl je tista slovenska pisateljica, publicistka in literarna kritičarka, ki piše redno kolumno za britanski dnevnik The Guardian, enega najpomembnejših tiskanih medijev na Zahodu. Od izida kratkoproznega prvenca Razvezani leta 2017, za katerega je prejela nagrado za najboljši prvenec Slovenskega knjižnega sejma, se je potrdila kot globok in izviren avtorski glas ter pomembna prezenca na slovenskem literarnem prizorišču. Uvodnemu dejanju sta sledila dva odmevna romana, Mojstrovina (2020) in Plima (2022), ki ponujata natančne in brezkompromisne uvide v človeško materijo ter medčloveške in družbene odnose. To ni ušlo žiriji za nagrado kresnik in lani je Plimo uvrstila v širši nabor nominiranih romanov. Ana Schnabl je redna gostja literarnih festivalov in rezidenc v tujini, njene knjige so prevedene v srbščino, nemščino in angleščino. Avtorica z novim romanom September, ki je ravnokar izšel pri založbi Beletrina, suvereno vstopa v polje problematike patriarhalnega nasilja s poudarkom na družinskem nasilju, konkretno na nasilju moža in očeta nad ženo in hčerjo.

»Del večinskega prebivalstva ne bo Romov nikoli sprejel«

Franci Kek je delu javnosti najbolj znan po organizaciji nekdaj enega največjih glasbenih festivalov na ozemlju nekdanje Jugoslavije, Rocka Otočec. Drugemu delu po skriti kameri, spet tretjemu po tem, da je bil poslanec državnega zbora. Zdaj je že nekaj let predvsem sobodajalec. V državni zbor je bil leta 2008 izvoljen kot član stranke Zares in tudi nasploh se prišteva k političnemu polu, ki se razteza levo od sredine. Pred leti je sodeloval pri komunalnem urejanju največjega romskega naselja v jugovzhodni Sloveniji Brezje-Žabjak in vsaj odtlej ne skriva svojih mnenj o romski skupnosti, ki bi morda sodila v svetovni nazor na drugi strani politične daljice, čeprav vsaj na Dolenjskem glede vprašanj, povezanih z Romi, nič ni tako enostavno.

»Pred 30 leti ni bilo nič zelo nenavadnega, če sta se v šoli stepla mladoletnika. Danes je drugače.« 

Odziv lokalnih oblasti in državne politike na domnevno povečanje kriminalitete (in vse druge težave) v romski skupnosti je bolj ali manj represiven. Predvsem bolj. Pravosodju se očita, da je do Romov preveč popustljivo, zapori pa so jih hkrati polni. In bodo le še bolj. Strožji bo nadomestni zapor, mladoletne Rome bi pošiljali v zapor že s 14 leti. O kazenskopravnem reševanju vprašanj, povezanih z romsko skupnostjo, smo se pogovarjali z Mojco Mihelj Plesničar, ki raziskuje področje kaznovanja v kazenskem pravu, predvsem v povezavi z marginaliziranimi skupinami, med katere sodijo mladostniki, ženske, tujci in seveda Romi.

»Nepremičninski davek je najpravičnejši davek, ker ga plača tisti, ki nekaj ima, tisti, ki nima nič, pa ne«

Alenka Bratušek je bila prva predsednica slovenske vlade, in ko je leta 2013 prevzela to funkcijo, je Slovenija doživljala najhujšo gospodarsko in politično krizo. Potem je imela svojo stranko, en mandat je že bila ministrica za infrastrukturo, zdaj isto ministrstvo vodi drugič. Konkretno to pomeni, da je v vladi odgovorna predvsem za razvoj cestnega, železniškega in kolesarskega omrežja. Objektivno je odgovorna za vse cestne zastoje in redne kolapse v železniškem prometu – a kmalu bo bolje, pravi, nismo še tam, smo pa že blizu.

»Človek je bil ubit pred našimi očmi. Nobenega usmiljenja ni. Nenehno nas pobijajo.«

Ahmed Al Masri je profesor francoščine na Univerzi Al Aksa. Odraščal je v družinski hiši v kraju Bejt Hanun na severu Gaze. Po izraelskem vojaškem vdoru leta 2014 se je preselil v mesto Gaza, ker je menil, da bo tam življenje varnejše. Univerze Al Aksa, Bejt Hanuna in njegovega stanovanja v mestu Gaza ni več. Marsičesa ni več. Ahmed zdaj živi v šotoru skupaj z ženo in delom njene družine: starši in sestro s tremi otroki, starimi 18, 14 in 12 let. Trenutno so nastanjeni ob cesti blizu kraja Derbala na jugu Gaze. Intervju je bil opravljen prek aplikacije WhatsApp, ker ima Ahmed v telefonu nameščeno virtualno kartico eSIM, ki mu omogoča dostop do interneta prek izraelskega telekomunikacijskega omrežja.

»Letos in lani smo imeli v Sloveniji srečo, ker nismo imeli smrtnih žrtev«

Rok Fazarinc ima več kot 40 let delovnih izkušenj, pridobljenih pri vseh najpomembnejših projektih zagotavljanja protipoplavne varnosti ob slovenskih vodotokih. Zadnja desetletja je v živo spremljal in analiziral učinke vseh velikih poplav in drugih sorodnih dogodkov, kot so plazovi. Po lanskih poplavah je postal vodja sveta za vode pri ministrstvu za naravne vire, nato pa tudi član vladnega sveta za obnovo, to pomeni, da je vsak dan vpet v sprejemanje sanacijskih odločitev in tudi snovanje vizije, kako naprej.

»Socializem ljudi sili, da so najboljša različica samih sebe, da se samoomejujejo in tudi žrtvujejo v dobro skupnosti, to pa je izjemno težko«

Mojca Pišek je tista Delova kolumnistka, katere besedila že zadnjih šest let prebirate vsak drugi petek, in tista nekdanja novinarka Dnevnika, ki je postala izvedenka za slovensko kulturno politiko. Uveljavila se je tudi kot literarna kritičarka – za svoje kritiško delo je prejela Stritarjevo nagrado – in esejistka; njena prva esejistična zbirka Knjiga, ki smo jo vendar vsi prebrali je bila nominirana za Rožančevo nagrado, za besedilo Konec zgodovine, komajda začetek pa je (lani) prejela nagrado za najboljši esej revije Sodobnost.

»Pregovori, ki jih uporabljamo v sodobnosti, pričajo o zgodovini in tudi o današnjem duhu časa«

Matej Meterc (rojen leta 1984) je jezikoslovec in slovaropisec, ki raziskovalno delo posveča predvsem frazeologiji in paremiologiji, jezikoslovni in folkloristični disciplini, ki proučuje pregovore in sorodne žanre, kot so vremenski pregovori, reki, verovanja oziroma vraže, slogani, antipregovori in velerizmi. Meterc je znanstveni sodelavec na Oddelku za leksikologijo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU, kjer med drugim kot frazeolog in paremiolog sodeluje pri izdelavi tretje izdaje Slovarja slovenskega knjižnega jezika, od leta 2020 pa na portalu Fran.si kot glavni urednik objavlja tudi Slovar pregovorov in sorodnih paremioloških izrazov, prvi slovar slovenskih pregovorov, ki je letos z naborom gesel od leta 2020 do 2023 v podobi e-knjige izšel tudi v zbirki Rastoči slovarji.

»Nekatere občine celo umetno ohranjajo težave v romski skupnosti«

Negativen odnos do romske skupnosti se krepi, celo najvišji predstavniki države uporabljajo težke besede. Zdi se, da se bliža čas obračuna in discipliniranja etnične manjšine, ki je – če poslušamo njene najglasnejše kritike – desetletja brezskrbno uživala privilegije in popolnoma zanemarila svoje dolžnosti. O tem in drugih stereotipih in predsodkih ter tudi o povsem resničnih težavah Romov smo se pogovarjali s predsednikom Romskega akademskega kluba, organizacije, ki združuje dobršen del višješolsko izobraženih slovenskih Romov.

»Ni treba nekih hudih znanstvenih dokazov za to, da se populacija žuželk zmanjšuje«

Dušan Klenovšek (1962) je po izobrazbi učitelj biologije in kemije, zadnje desetletje zaposlen v Kozjanskem parku, prej leta na novomeški enoti zavoda za varstvo narave. Spremlja naravo zlasti v okolici Spodnje Save, s fotografskim objektivom beleži živali, rastline, pa tudi redne stranpoti človeka. Je avtor več knjig in prispevkov o naravi, s številnimi nagovarja tudi mlajše, o naravi in vrstah pogosto predava ter redno ozavešča tudi na družbenem omrežju.

»Nenehno iščemo neke vrste odrešitev«

Sonja Prosenc (rojena leta 1977 v Slovenj Gradcu) je filmska ustvarjalka, ki se iz filma v film vse bolj uveljavlja tudi v mednarodnem prostoru, o čemer med drugim pričajo nedavni uspehi njenega najnovejšega celovečerca Odrešitev za začetnike, nabrite satirične drame o disfunkcionalni družini sodobnih aristokratov, ki se ji je pod težo bajnega premoženja pokvaril moralni kompas. Slovensko-italijansko-hrvaško-norveško-srbska koprodukcija, ki se predstavlja kot »tragikomična reimaginacija Pasolinijeve Teoreme«, je premiero nedavno doživela na slovitem newyorškem festivalu Tribeca, ki ga je pred dobrimi 20 leti ustanovil igralec Robert De Niro, med deseterico v njegovem glavnem mednarodnem tekmovalnem programu pa je bila izbrana izmed kar 13 tisoč prijavljenih celovečercev z vseh koncev sveta.

»Okoli 15 odstotkov delavcev pri nas je prejemnikov minimalne plače«

Širša Slovenija jo pozna kot tisto, ki je »okregala« Janeza Janšo na Kredarici, bila je eden najvidnejših obrazov petkovih protestov. A Tea Jarc je v prvi vrsti sindikalistka. Bila je predsednica sindikata Mladi plus, maja lani pa je bila – kot prva Slovenka in tudi prva oseba iz balkanske regije – izvoljena v vodstvo Evropske konfederacije sindikatov (ETUC). Dejansko je Slovenka na eni najvišjih mednarodnih funkcij. Postala je namreč konfederalna sekretarka te krovne sindikalne organizacije v Evropi, ki zastopa kar 43 milijonov delavcev iz vse Evrope. S Teo Jarc smo se pogovarjali o prihodnosti dela in sindikalnega organiziranja, pa tudi o tem, ali v Sloveniji res, če gre verjeti nekaterim gospodarstvenikom, še zmeraj vlada komunizem.

»Podobe seksualiziranih, botoksiranih žensk v pesmih in videih, v katerih se reproducira testosteronska moškost, govorijo same zase«

Nedavni raperski beef oziroma spopad med glasbenikoma Zlatkom in Challetom Salletom je na dan prinesel obtožbe, ki slednjega bremenijo spolnega nadlegovanja mladoletnic. Javno je spregovorila Ana Vida Resnik, ki naj bi jo glasbenik pred desetletjem, ko je imela komaj 15 let, spodbujal k pitju alkohola in jo spolno nadlegoval. Zadevo je ob vloženi prijavi pod drobnogled vzela policija. Vendar je ta že sporočila, da »dejanje (po takrat veljavni zakonodaji) nima elementov kaznivega dejanja«, prav tako, da v zadevi ni bilo ugotovljenih znakov katerih drugih kaznivih dejanj, so pa bili ugotovljeni nekateri znaki prekrška, »katerega pregon je že zastaral«. Zgodba je odjeknila dve leti zatem, ko je v javnost prišla »afera Fotopub«. Tedaj so se zoper organizatorja kulturnih dogodkov Dušana Smodeja pojavile obtožbe in pričevanja, da naj bi ta omamljal ženske in nad njimi vršil spolno nasilje. Dve leti po razkritjih je ta primer še vedno v postopku sodne preiskave, ki se je začela maja lani.

»Kako boš sodeloval z nekom, ki zagovarja rasizem?«

Na splošno podatki kažejo, da danes v Sloveniji živimo bolje kot nekoč, več si lahko privoščimo in srečnejši smo. Dohodkovna neenakost v Sloveniji ostaja med najnižjimi v Evropi, prav tako stopnja revščine. Vendar revščina ostaja, vedno globlja je in vse daljša, na udaru pa so bolj in bolj tudi tisti, ki so tik nad njenim pragom – medtem pa najbogatejši ves čas bogatijo. Ljudi vedno bolj preveva občutek ekonomske negotovosti. In to vodi v številne frustracije. V jezo, iskanje krivcev in razraščanje populizmov. O tem, kakšne posledice lahko to ima, predvsem pa o tem, kako preprečiti črni scenarij, kot so to minuli vikend uspešno storili Francozi, smo se pogovarjali z dr. Srečem Dragošem, sociologom in predavateljem na ljubljanski Fakulteti za socialno delo.

»Si res želimo živeti v družbi, v kateri moramo za sočuten pogovor plačati?«

Konec prejšnjega tedna je v javno obravnavo prišel predlog zakona o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti: poklica psihoterapevta v Sloveniji namreč – vsaj uradno – nimamo. To področje je neregulirano in na njem najdemo tako rekoč vse (od ljudi z vprašljivo izobrazbo do šarlatanov), tržno nišo pa so tu našli predvsem zasebni visokošolski zavodi. O duševnem zdravju in novem zakonu, o »vseznalcih« in novodobnih gurujih, o tem, kdo sme in kdo ne sme šariti po glavah ljudi, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Mikuž, klinično psihologinjo in vodjo Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana.

»Zame so bili protivladni protesti zakoniti in policija je bila politično zlorabljena, da jih je preprečevala in razganjala«

Za sedanjega notranjega ministra se zdi, kot da nekako ni človek, ki bi bil prva izbira vsakokratnega mandatarja za vodenje tega državotvornega resorja, in tokrat res ni bil. A ko enkrat zasede mesto v vladi, si je pravzaprav težko predstavljati, da bi ga odnesla kaka kaprica, politična naivnost, kaj šele resnejša afera. Še vedno vztraja, da se za notranjega ministra ne spodobi, da bi po nepotrebnem nastopal v javnosti, zato pa se nabere toliko več neprijetnih vprašanj, ko vendarle privoli v pogovor. Tokrat smo se pogovarjali o migracijah in razlogih zanje, varnosti in solidarnosti, (de)politizaciji policije, različnosti in podobnosti notranje politike prejšnje in sedanje vlade, rezilni žici in (ne)humani obravnavi tujcev.

»Stroški so vse večji, velik problem je tudi dostopnost do stanovanj«

Sabina Lange je znanstvena sodelavka na Centru za mednarodne odnose, na Fakulteti za družbene vede, zadnjih 15 let pa je delala tudi na Evropskem inštitutu za javno administracijo (EIPA) v Maastrichtu. Tam je diplomate in uradnike držav članic EU usposabljala za predsedovanje EU, uradnike in diplomate, zaposlene v EU-institucijah, pa je učila o delovanju unije. Je torej ena naših najboljših poznavalk notranjega ustroja Evropske unije v vseh njenih odtenkih.

»Živimo v svetu, ki od nas zahteva, da moramo poraženca, ko je že na tleh, tepsti še malo«

Na začetku leta so Italijane razburili videoposnetki s shoda v Rimu, na katerem je več sto ljudi dvignilo desnico v fašistični pozdrav. Nemčijo so, po drugi strani, pred evropskimi volitvami preplavili videoposnetki z letovišča na otoku Sylt, kjer nemška mladina prepeva rasistično parolo »Deutschland den Deutscher, Ausländer Raus« (Nemčijo Nemcem, tujci ven). Nezamisljivo, bi rekli, a podobno se je dogajalo prejšnji teden pri nas, v slovenski prestolnici, na shodu tako imenovane Slovenske obrambne straže. Ti primeri se morda zdijo nepomembni, obrobni izbruhi skrajnosti. A žal je prav takšna skrajnost našla zatočišče pri nekaterih uveljavljenih političnih strankah po Evropi. Pri postfašističnih Bratih Italije Giorgie Meloni, pri francoski skrajno desni stranki Nacionalni zbor, pri skrajno desni nemški Alternativi za Nemčijo, ne nazadnje pa pri domači SDS. In zdaj, z utrditvijo položaja teh strank po evropskih volitvah, tudi v evropskem parlamentu. O tem, kako različne skrajnosti pronicajo skozi družbene pore ter kako podpihujejo in izkoriščajo nekatere politike, smo se pogovarjali s priznanim britanskim sociologom in političnim komentatorjem dr. Richardom Seymourjem.

»Želela bi si, da bi bilo drugače, a pot do dobre obrambe je lažja za tiste, ki si jo lahko privoščijo«

Nova generalna državna tožilka dr. Katarina Bergant je celotno poklicno pot posvetila tožilstvu, na njem je zaposlena že skoraj tri desetletja. Preden je prevzela vodenje državnega tožilstva, je vodila ljubljansko, daleč največje tožilstvo v državi. Meni, da bi se že zdavnaj morali odreči pregonu blažjih kaznivih dejanj, kraj sendvičev in podobno, in energijo usmeriti v pregon gospodarskega kriminala. Pri tem opozarja, da pomembno vlogo igrajo pravni in drugi svetovalci, ki menedžerjem svetujejo že, kako storiti kaznivo dejanje, in potem tudi, kako se izogniti kazni v morebitnih kazenskih postopkih. Sovražni govor in s tem povezano poveličevanje nacizma in fašizma, pravi, tožilstvo zdaj jemlje resno.