Poenostavitev ali izumrtje

Francoščina, tako kot drugi jeziki, ni ena, francoščin je več, in ne razumejo vsi Francozi vsake francoščine. Neka raziskava je ugotovila, da rahlo vzvišen jezik, kakršnega, denimo, uporablja Le Monde, stoodstotno razume manj kot pol državljanov. A ker gre za besedni zaklad, ki ga ustvarjajo razlike v socialnem položaju in izobrazbi, v tem ni nič nenavadnega. Bolj skrb zbujajoče je, da Francozi vse slabše pišejo, ker se zdi mladini pravopis nepotrebna navlaka.

Vsakih nekaj let se zato pojavljajo pozivi, da bi morali pravopis poenostaviti, saj naj bi mlajši sicer svoj jezik preprosto - »pozabili«. Zagovorniki poenostavitve se sklicujejo na podatek, da naj bi dandanes 95 odstotkov pisne komunikacije potekalo po elektronski pošti, chatu, Facebooku in prek SMS-sporočil, le 5 odstotkov državljanov naj bi še pisalo klasična pisma. Po drugi strani še nobena družba do današnje ni toliko pisala; le da današnja piše drugače.

Novinar in pisatelj François de Closets, ki je predlani izdal knjigo Brez napak - pravopis, francoska strast (Zéro faute, L'orthographe, une passion française, založba Mille et une nuits, 2009), je prepričan, da osnovnošolsko izobraževanje do starosti 15 let ni nič drugega kot dril pravopisa, pravi fetiš starogardnih učiteljev. Čeprav je zaljubljen v francoščino, ima že vse življenje težave s pravilnim pisanjem. Enake težave naj bi imela vsaj polovica rojakov. Čeprav so Francozi v svetovnem vrhu po številu prebranih knjig, naj bi imeli delodajalci marsikoga zaradi pravopisnih napak kljub njegovi uradni izobrazbi za neumnega. Učitelji bi morali učence, tako de Closets, naučiti uporabljati računalniške pregledovalnike besedil, da jim med nareki ne bi bilo treba več misliti (!), zakaj izraz imbecil (imbécile) pridobi še en l, če se spremeni v imbecilnost (imbécillité), in zakaj pridevnik racionalen (rationnel) en n izgubi, če se spremeni v racionalista (rationaliste). Res je, da francoščina poleg cele vrste razmeroma zahtevnih pravil pozna ogromno izjem, ki se pišejo na prav nič razumen način, nekaterih se je treba naučiti na pamet: naglasi pa razlika med latinskim ali germanskim izvorom besed, ki se začenjajo s črko h, skrivnostno podvajanje soglasnikov, zmeda pri rabi vezaja v sestavljenih besedah, ne vedno jasna uporaba črke s in še bi lahko naštevali. De Closets je med predstavitvami svoje knjige leta 2009 za prvega med absurdi označil že spol samostalnika pravopis (francosko orthographe), saj bi moral biti, tako kot geograf, moškega spola, pa je ženskega.

Leta 1990 je Francoska akademija, najuglednejša in krovna ustanova za francoski jezik, ki jo je že leta 1635 ustanovil premier Ludvika XIII., vojvoda Armand de Richelieu, danes pa pod njeno kupolo sedi 40 starost, najzaslužnejših umetnikov, humanistov in znanstvenikov, priporočala poenostavitev pravopisa, vendar se zanjo celih 15 let niso zmenili.

Statistike kažejo, da 15 odstotkov otrok ob koncu obveznega šolanja ne pridobi osnovnih znanj, kar 150 tisoč otrok pa vsako leto opusti šolanje brez formalne izobrazbe. Te številke so vse bolj skrb zbujajoče, saj se ti otroci najpogosteje znajdejo med brezposelnimi. Neka raziskava je pokazala, da ima pri 17 letih 9,4 odstotka deklic težave z bralno pismenostjo, od tega 4 odstotke hude težave, pri dečkih je takšnih s težavami 15,5, s hudimi težavami pa kar 8,5 odstotka. Vse to, čeprav v Franciji javnemu šolstvu namenijo več denarja kot v drugih članicah EU, 6,5 odstotka BDP, v primerjavi z evropskim povprečjem 5,9 odstotka. Vendar pa več denarja zapravijo tudi zato, ker so po številu ponavljanj letnikov daleč na prvem mestu; v petih evropskih državah z najvišjim odstotkom ponavljanj znaša ta od 15 do 38 odstotkov, v Franciji je enega od razredov ponavljalo kar 44 odstotkov otrok, rojenih leta 1984. Pomenljiv je tudi podatek, da francoski otroci od 7. do 14. leta pri pouku preživijo 7500 ur, otroci v drugih državah OECD pa v povprečju okrog 6000 ur. Najboljše uspehe vseeno žanjejo Finci, pri bralni pismenosti so na prvem mestu (ob finskem pravopisu bi si Francozi šele polomili zobe), pri matematiki pa na drugem, čeprav v istem obdobju v šolskih klopeh ne preživijo več kot 5000 ur.

Ker ima kar 15 odstotkov Francozov, starih od 18 do 65 let, težave s pravilnim pisanjem, se zagovorniki poenostavitve pravopisa zavzemajo za približevanje fonetiki: po spremembi bi slon, ki se sedaj piše éléphant, postal éléfan. Zagovorniki trdijo, da ni mogoče krčevito vztrajati pri guljenju pravopisa.

Francoščina naj bi bila nastala kot govorjena mešanica jezikov, ki so obstajali prej, latinščine, nemščine in drugih, v času, ko je bil edini pisni jezik naših krajev latinščina. To so uporabljali dvori, kler in sodišča. V latinščini je vsaka črka ustrezala nekemu izgovorjenemu glasu, ko pa je francoščina postala pisni jezik, zasnovan na latinski abecedi, so si takratni pisci ob pojavu novih glasov zanjo zamislili novo fonetsko podlago. Da bi ji dodali nekaj pomembnosti, naj bi ji bili začeli dodajati soglasnike, s pojavom tiska se je pokazala še potreba po vpeljavi naglaševanja. Že Corneille in Voltaire naj bi si bila v 17. in 18. stoletju pravopis razlagala precej po svoje, v 19. stoletju pa je prevladalo prepričanje, da je treba ljudstvo pospešeno opismenjevati. Nastala je dilema, ali naj se pravopis prilagodi govorjeni besedi ali naj se ljudstvo ukloni pravopisu, a ker se je zgodilo slednje, se menda Francozi že od takrat mučijo s pisanjem.

De Closets ugotavlja, da se je začel uveljavljeni sistem v zadnjih 20 letih podirati, prepričan je, da bo treba najti rešitve, saj naj bi bila, če jih ne bo, poleg pravopisa, ki naj bi bil že mrtev, kmalu mrtva tudi francoščina. A številni državljani menijo, da bi bila poenostavitev pravopisa hud udarec za dediščino jezika, ki ni nastal čez noč. Politični komentator, kritik in publicist Éric Zemmour je prepričan, da je nepoznavanje pravopisa pri današnji mladini posledica izrazito permisivnega izobraževalnega sistema, Alain Bentolila, jezikoslovec in profesor na pariški univerzi Descartes, s prstom kaže na pedagoge, češ da so zanemarili svoje poslanstvo, in na demagoge, ki menda neutemeljeno poveličujejo domnevno psevdokulturo predmestnih sosesk: »Bolj ko je beseda zapletena, izvirnejša je, bolj nas očara, in zgolj zato, ker je tako posebna, si jo lažje zapomnimo,« je dejal v nekem intervjuju.