Poulični mačkoni

V petek okrog petih popoldne se je začela na Eipprovi ulici, ki se razteza vzdolž potoka Gradaščica v ljubljanski soseski Trnovo, zbirati pisana druščina kolesarjev. Nekateri so prišli s specialkami, drugi z legendarnim Rogovim kolesom Maraton, med dvokolesno druščino pa se je znašlo tudi kakšno predelano gorsko kolo. Potem so se kolesarji nagnetli v ozek prehod, ki ločuje dve tamkajšnji pisani hiški, digitalni studio Printam.si in Sax Pub, in Aleš in Jernej, ki sta zakrivila njihovo druženje, sta mednje razdelila zaprte bele ovojnice, označene z zaporednimi številkami. Zadnji je dobil številko šestnajst. »Še pet minut do štarta,« je v oranžni megafon zaklical Jernej.

Čeprav je bilo vzdušje sproščeno, se je zbranim torej obetala kolesarska dirka. Ta naj bi bila nekoliko drugačna od tistih, ki smo jih vajeni pri nas, že zato, ker tekmovalci pred štartom niso vedeli vseh podrobnosti o njej. Vedeli so sicer, da bodo morali v največ dveh urah prekolesariti približno 20 kilometrov, se pofočkati na nekaj točkah in tam opraviti tudi nepredvidljivo nalogo. Niso pa vedeli, kje so točke in kakšne naloge jih čakajo. Tako nikogar ni presenetilo, da je, potem ko smo ob pol šestih zaslišali znak za štart, najprej zašelestel papir. Kolesarji so raztrgali ovojnice, iz njih izvlekli lističe z navodili, nato pa začeli študirati zemljevide, ki so jih prinesli s seboj za lažjo orientacijo.

Lističi so razkrili, da bodo morali obiskati šest lokacij, in sicer Tesno ulico na Viču, Novinarsko ulico za Bežigradom, Rusjanov trg v Fužinah, ulico Na klančku v Mostah in Trdinovo ulico v centru Ljubljane ter nazadnje še lokal Bikofe pri ljubljanski univerzi, kjer bodo sklenili dirko. Odločitev, po kakšnem vrstnem redu in po katerih poteh bodo obiskali vse te lokacije, je bila prepuščena njihovi iznajdljivosti, a obisk vseh točk je bil nujen, saj so jih povsod čakali kontrolorji, ki so jim morali po opravljeni nalogi na tekmovalni list nalepiti novo nalepko - dokaz, da so bili res tam. Izjema je bila lokacija na Trdinovi. Ker tam domuje policijska postaja, so navodila napovedala, da bodo morali tekmovalci svoj prihod ovekovečiti kar sami, in sicer s fotoaparatom.

Po nekajminutnem tuhtanju so se kolesarji povzpeli na kolesa in se razkropili po vsej Ljubljani. In s tem se je pričela prva slovenska alleycat kolesarska dirka. Njenega imena, ki se spogleduje s pouličnimi mačko-ni, ni mogoče prevesti dobesedno, simbolizira pa tistega, ki se dobro znajde na mestnih ulicah. In kurirji na kolesih, ki so konec 80. let na drugi strani Atlantika prvi začeli prirejati takšne dirke, so se na njih še kako dobro znašli, saj so v gostem prometu preživeli po cele dneve, pri tem pa so venomer iskali bližnjice do novih in novih ciljnih destinacij. Prvo dirko so pripravili oktobra 1989 v Torontu, v 90. letih so se nato razširile po velemestih, zadnja leta pa se selijo tudi v manjša urbana okolja po vsem svetu.

Pred časom so takšno dirko pripravili v Milanu in med udeleženci sta bila tudi Aleš in Jernej, ki sta si prav zato želela takšen dogodek pripeljati tudi k nam. Aleš sicer končuje študij arhitekture in je član kreativne skupine ZEK Crew, Jernej pa je študiral industrijsko oblikovanje, a fantoma ni skupno le to, da sta vizualca. Povezuje ju tudi članstvo v ekipi Muslauf, ki združuje slovenske navdušence nad hitrimi kolesi, preprostih in čistih linij, za katera se je po vsem svetu uveljavil angleški izraz fixed gear kolesa ali fixiji. Takšna kolesa so najpogosteje podobna »običajnim« cestnim oziroma dirkalnim kolesom, le da so z njih odstranjene prestave in zavore ter jih je tako mogoče upravljati le s pedali oziroma z nogami. Seveda ni presenečenje, da sta prvo alleycat dirko pripravila prav zagnanca iz Muslaufa. Tudi kurirji, ki so »izumili« alley-cat dirke, namreč praviloma vozijo fixije.

Alleycat dirke so pogosto namenjene druženju in tako je bila zastavljena tudi ljubljanska. Obstajajo pa tudi takšne, ki so naravnane izrazito tekmovalno, in zlasti zaradi teh so bile alleycat dirke v zadnjih letih deležne očitkov, da tekmovalce spodbujajo k divji, neodgovorni vožnji in kršenju cestnoprometnih pravil. Nekateri jim očitajo tudi, da takšne tekme ne morejo biti povsem legalne, saj gre najpogosteje za spontane in zato neprijavljene dogodke. Organizatorja ljubljanske dirke pravita, da so takšne dirke največkrat res napol gverilske, saj potekajo le v krogu dobro obveščenih ljudi in mimoidoči ne vedo, da so priča kolesarski dirki, a za varnost na cesti naj bi bil odgovoren vsak posameznik. »Če nekdo zato, da bi izboljšal rezultat, krši cestnoprometna pravila, je to njegova osebna odločitev, za katero mora biti pripravljen odgovarjati. Sami jih k temu gotovo ne spodbujamo, pozvali pa smo jih tudi k nošnji čelad,« pravi Aleš.

Vedeli so, da bodo morali prekolesariti približno 20 kilometrov, se pofočkati na nekaj točkah in tam opraviti nalogo. Niso pa vedeli, kje so točke in kakšne naloge jih čakajo.

Tekmovalci so bili medtem že davno na poti. Andraž, Tone in Silvo so se odločili kolesariti skupaj in najprej so krenili proti Viču, kjer jih je v Tesni ulici pričakala dvočlanska ekipa kontrolork, ki jih je presenetila z nalogo, povezano z bobi palčkami in lakiranjem nohtov. Fantje so dokazali, da se je mogoče s kolesi med ljubljanskimi uličicami res gibati precej hitreje kot z avtomobilom, saj jih je Mladinina ekipa kljub sočasnemu štartu na kontrolni točki zgrešila le za kako minuto. V ulici Na klančku so morali tekmovalci medtem teči po klancu navzgor, na Novinarski ulici so igrali igro spomin, v Fužinah pa so morali stopiti s kolesa, ga zakleniti in odkleniti ter šele nato nadaljevati pot. Prav tam smo naleteli na največ tekmovalcev, saj so kmalu za Almo in Urošem prikolesarili še Tilen, drugi Andraž, Neža in Ajda. Kontrolor Pero jim je ob prihodu povedal, da za opravljeno nalogo zadošča, da kolo »le« zaklenejo, a ker se je mudilo in je bilo adrenalina na pretek, so vsi hiteli priklepati kolesa na okoliške drogove. S tem so si malce otežili nalogo, a ne bistveno, saj že kako minuto zatem na Rusjanovem trgu ni bilo nikogar več. Odpeljali smo se še na Trdinovo in tam prav tako po naključju ujeli Blaža, Klemna in Petra, ki so se ravno fotografirali in s tem dokazovali svoj postanek pred policijsko postajo.

Prvi tekmovalci so medtem že prispeli na cilj in najboljši rezultat je pripadel Urošu, ki je alleycat dirko na očetovem Rogu Maratonu prevozil v pičli uri in dveh minutah, čeprav pravi, da zadnja dva meseca zaradi počitniških aktivnosti sploh ni kaj dosti kolesaril. V odmerjenih dveh urah so do cilja prišli čisto vsi tekmovalci, smolo je imel le drugouvrščeni, ki je bil pozneje diskvalificiran, saj je v cilj prišel brez tekmovalnega lista. Ne glede na to so se na koncu vsi strinjali, da je bila dirka pozitivna izkušnja, ki jim je prinesla nova poznanstva in zlasti lekcijo iz ljubljanske geografije.

Kdaj lahko pričakujemo naslednjo alleycat dirko na naših tleh, za zdaj še ni znano, a vse kaže, da krstna preizkušnja gotovo ni bila zadnja. Že zato, ker je bil interes, če upoštevamo majhnost Ljubljane, kljub »le« šestnajstim prijavljenim tekmovalcem že zdaj v resnici bistveno večji kot v marsikaterem večjem tujem mestu. Prihodnjič se sicer obetajo nove kontrolne lokacije in težje naloge, najverjetneje pa tudi nova organizatorska ekipa. Seveda ne zato, ker bi Aleš in Jernej obupala, temveč zato, da bi lahko naslednjič na takšni tekmi nastopila tudi sama.