Bo “stara in siva” obležala v predalu?

V torek, ko so bile oči celotne javnosti uprte v parlament, ki ga je čakalo glasovanje o zadnjem svežnju Pahorjevih novih ministrov, so se na posvetu na Brdu pri Kranju zbrali ravnatelji vrtcev in šol iz vse države. Na kup so jih sklicali zato, da bi spregovorili o aktualnih temah v šolstvu, in nobeno presenečenje ni, da so največ pozornosti posvetili beli knjigi s področja vzgoje in izobraževanja, temu več kot 500-stranskemu dokumentu, ki je nastajal zadnji dve leti.

Ker naj bi bela knjiga bolj ali manj temeljito reformirala celoten šolski sistem in ker gre za (šele) drugo tako celovito reformo pri nas, so bila pričakovanja ves čas nastajanja tega dokumenta seveda velika. In prav zato, ker so bila pričakovanja velika, smo lahko med udeleženci slišali nemalo kritičnih odzivov h končnemu besedilu.

Bela knjiga je sicer nastajala v krogu 80 strokovnjakov, ki jih je vodil dr. Janez Krek, ter na podlagi analiz in mednarodnih primerjav, zato ji ni mogoče očitati, da je bila narejena brez premisleka in strokovne podkovanosti. Kljub temu pa je Zavod za šolstvo opozoril, da so se reforme lotili, ne da bi prej natančno ugotovili, kaj je po prvi tovrstni reformi pred petnajstimi leti pravzaprav prinesla takrat uvedena devetletka. Ob nastajanju bele knjige prav tako ni bilo jasno, kakšni so dosedanji učinki nacionalnega preverjanja znanja v osnovni šoli, seveda zato, ker v vseh teh letih podatkov nihče ni primerno upravljal in analiziral. Nekateri so pogrešili več besed o starših, drugi o mladi generaciji, najostrejši pa je bil ravnatelj prulske osnovne šole Dušan Merc, ki je dejal, da je bela knjiga že zdaj »stara in siva«, saj naj bi jo realnost že prehitela.

Kljub nekaterim kritikam je prevladalo mnenje, da je bela knjiga potrebna, saj po številnih parcialnih in tudi neusklajenih rešitvah končno spet prinaša celovit šolski sistem. Prvi reformator Krek je spet opozoril tudi na njen ključni cilj: pri razvoju se ne bi smeli opirati le na naravne vire, temveč na znanje. Pred učence bi morali torej učence postaviti ustrezno visoka pričakovanja in slediti cilju, da se bomo v mednarodnih primerjavah dosežkov uvrščali v zgornjo tretjino najboljših. Kljub vsemu je bela knjiga sama po sebi le šop papirja. Reforme lahko zaživijo šele z vključitvijo novih določil v zakonodajo in nato še v prakso. Šolsko ministrstvo je nekaj novosti že vključilo v zakon o osnovni šoli. Za kakšne večje spremembe pa naj bi, kot pravijo, zmanjkalo denarja.

Še isti večer so poslanci Pahorju izglasovali nezaupnico. S tem je padla vlada, padel pa je tudi šolski minister Lukšič, ki si je belo knjigo zastavil kot ključno nalogo svojega mandata. Lukšič se je sicer že v štartu zavedal, da mu reforme ne bo uspelo izpeljati do konca in da bo moral njegovo delo nadaljevati naslednji minister, a ob sedanjih političnih manevrih je še kako na mestu vprašanje, ali bo naslednja vladna ekipa res nadaljevala zarisano pot, ki je nastala v sodelovanju s stroko, ali pa bo reformo še pred njeno uvedbo spremenila po svoje.

Ne pozabimo, največja opozicijska stranka SDS je do bele knjige izrazito kritična. In prav v obdobju njene vladavine smo na področju šolstva dobili največ hitrih sprememb, ki so bile sprejete mimo stroke ali celo kljub njenemu nasprotovanju.