Kitajce privlači Islandija

Na kmetijskem veleposestvu Grímsstadir á Fjöllum, ki ga spletne strani za zdaj še oglašujejo kot raj za nekajdnevni počitek, kjer je v dolgih zimskih nočeh, daleč od svetlobnega onesnaženja, še mogoče opazovati zvezde severnega neba, bo najbrž kmalu vse drugače. Na tem prostranstvu je pred pol stoletja še živelo kakih 50 razseljenih prebivalcev, tu in tam so se oglašale tudi ovce, zdaj tam vztrajata le še domačija in gospodarsko poslopje. V prvi lahko v treh sobah za nekaj manj kot 100 evrov na noč za sobo prenoči šest gostov, v drugem jih lahko za 22 evrov v spalnih vrečah prespi 10, v kampu ob njem pa za 3 evre še kakih 20 popotnikov. Zjutraj so deležni svežega kruha in dobrot iz gospodaričine kuhinje, čez dan pa se lahko odpravijo občudovat najmogočnejši slap v Evropi Dettifoss, jezero in mokrišče Mývatn pa slikoviti stratovulkan Askja ...

Več nezaupljivih Islandcev je prepričanih, da ga bolj kot turizem zanima geostrateški položaj v bližini Arktike.

A nedavnega 25. avgusta je usodo teh krajev na severu Islandije najbrž za vekomaj zapečatil podpis listine, s katero bo, če jo potrdi vlada, njihov lastnik postal 161. najbogatejši človek na svetu, kitajski nepremičninski mogul Huang Nobu. Na posestvu želi njegova pekinška investicijska družba zgraditi razkošen turistični kompleks z 20 tisoč kvadratnimi metri površin, hotel z več kot 100 sobami, golfišče z 18 luknjami in dirkališče za konje, ki naj bi jih že kmalu obiskalo 300 tisoč obiskovalcev na leto, od teh polovica Kitajcev. Državica s 320 tisoč prebivalci, ki se je zaradi bančnega zloma leta 2008 za las izognila bankrotu, je Azijcu primorana prodati 0,3 odstotka svojega ozemlja za ponujenih 7 milijonov evrov. Nobu je že obiskal predsednika in ministre, za zdaj skoraj 100 milijonov evrov vrednemu projektu ne nasprotuje nihče, premierka Jóhanna Sigurdardóttir ga podpira, saj naj bi država krvavo potrebovala tuja vlaganja. Ker gre, po nekaj kitajskih, ameriških in afriških, za prvi Nobujev projekt v Evropi, je več nezaupljivih Islandcev prepričanih, da ga bolj kot turizem zanima geostrateški položaj v bližini Arktike, kjer se zaradi taljenja ledenikov odpirajo nove plovne poti med Evropo in Azijo; za vsem vidijo politično intrigo Pekinga, ki naj bi zagotovila kitajsko prisotnost v tej vse pomembnejši regiji. Res je, da je posestvo Grímsstadir sedem ur vožnje oddaljeno od prestolnice Reykjavik, v katere zaledju živi 75 odstotkov državljanov, a res je tudi, da je blizu načrtovanega pristanišča v zalivu Gunnólfsvík, ki naj bi v prihodnosti servisiralo naftno industrijo.

Večji izziv kot za Kitajce naj bi Nobujev načrt pomenil za islandsko državo, to naj bi poleg tujih vlaganj v turizem zanimala zlasti razvoj obnovljivih virov energije in ribištva: ali bi nakup zemljišča pomenil tudi pravico do neomejenega izkoriščanja vročevodnih in drugih energetskih potencialov teh krajev? Številni Islandci niso prepričani, da je njihova javna uprava projektu sposobna izdati takšno dovoljenje, ki bi trajno varovalo nacionalne interese.