Strah pred dokazi

Odvetnik Janeza Janše v procesu Patria Franci Matoz je, kot bi rekla predsednica ljubljanskega okrajnega sodišča Vesna Pavlič Pivk, ponovno poskrbel za »veselico« na sodišču, ko je Finsko primerjal z Južnoafriško republiko iz časa apartheida. Po njegovem na Finskem sistematično kršijo človekove pravice, se požvižgajo na mednarodna opozorila in osumljence celo mučijo. Finska naj bi bila policijska država pod krinko. O tem je na zadnji obravnavi govoril odvetnik Dejan Markovič, ki zastopa direktorja Rotisa Ivana Črnkoviča. Finska policija naj bi na enega izmed osumljenih, Reija Niitynena denimo, psihično pritiskala z dolgotrajnim zasliševanjem, s ponavljanjem enega in istega sklopa 20 istih vprašanj, da je šele na 14. zaslišanju dejal, da naj bi podkupnina šla stranki SDS ... Po njegovem ni to nič drugega kot izsiljeno priznanje, ki ga Slovenija ne bi smela upoštevati.

Naj se stvar sliši še tako smešno, a zaradi tega je sedaj proces v zadevi Patria prekinjen. Šest odvetnikov zaradi kršitev človekovih pravic na Finskem zahteva izločitev praktično vseh dokazov, verjetno kar okrog 18 tisoč strani, ki so jih v Slovenijo poslali iz Finske ali ki so bili pridobljeni v Sloveniji na podlagi finskih dokumentov. In, ergo, ker verjetno slovensko sodišče dokazov iz držav sumljivega slovesa ne bi sprejelo, zahtevajo od sodnice Barbare Klajnšek, naj dokaze izloči in naj se na koncu izloči še sama, ker je imela priložnost dokaze videti in se z njimi okužiti. Odvetniki obtoženih imajo za sporne tako v hišnih preiskavah zasežena elektronska sporočila, zaslišanja na Finskem in v Sloveniji kot dokaze o klicih in hišne preiskave v Sloveniji. Tako bi seveda triletno delo skupine kriminalistov iz treh dežel, zaradi finske policijske represije, s katero se je okužila tudi slovenska preiskava, padlo v vodo.

Finska stran je nad očitki seveda presenečena, čeprav po drugi strani potezo razume kot normalni, odvetniški trik. Glavni finski inšpektor Kaj Erik Björqvist nam je dejal, da ga očitki ne zanimajo. »To me ne skrbi, naj igrajo kakršnokoli igro, kot si želijo. Vse, kar smo tukaj naredili, je bilo v skladu s finsko zakonodajo, ta je doslej brez težav sodelovala pri preiskavi z mnogimi drugimi državami,« komentira dogodke v Sloveniji. Podobno meni tudi finski tožilec v zadevi Patria Jukka Rappe. Pravi, da sam v teh očitkih iz Slovenije ne vidi posebne težave. Slovensko-finsko mednarodno sodelovanje je eno izmed mnogih, ki jih je kot tožilec že doživel, brez težav je sodeloval tako z državami iz EU kot zunaj nje. Na Finskem seveda ne mučijo prič ali osumljencev, in če bi bil finski režim v nasprotju z mednarodnimi standardi človekovih pravic, bi bil ilegalen tudi na Finskem, dodaja Rappe. Tako tudi Evropsko sodišče za človekove pravice ali druge institucije, kot je Svet Evrope, razen nekaterih pripomb, Finski niso namenile večje kritike, odgovarja na naša vprašanja.

Prvi manever v Janševi obrambi se ne razlikuje od potez odvetnikov v primeru Balkanski bojevnik, ki branijo narkokartelsko združbo, ali odvetnikov v primeru Čista lopata, ki branijo “tajkuna” Ivana Zidarja.

Argument obrambe obtoženih Janeza Janše in drugih je seveda malce bolj sofisticiran. Temelji na odločbi slovenskega vrhovnega sodišča, ki je leta 2007 odločilo, da so posamezna »procesna dejanja«, recimo zaslišanje, hišna ali osebna preiskava, ki jih je opravil »tuj organ« na drugačen način, sicer veljavna tudi v slovenskem kazenskem postopku. Prav tako se lahko na takšne, tuje dokaze opira slovenska sodna odločba, razen če - in tukaj pride odločilni stavek - so bili dokazi »pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic«. Konkretni problem je tale: V 37. členu slovenske ustave je zapisano, da lahko policija opravi hišno preiskavo le na podlagi utemeljenega suma in odločbe sodnika, hišna preiskava pa je mogoča le, če sta prisotni dve priči in še lastnik stanovanja. V drugem členu ustave piše, da morajo organi pregona zaslišanega poučiti, da ima pravico do molka. V Avstriji, predvsem pa na Finskem, takih standardov varovanja človekovih pravic nimajo. Policija lahko dokaze pridobiva brez odobritve sodnika ali tožilca, policistu osumljenega ni treba poučiti o pravici do molka.

Po splošnem prepričanju je Finska resda država, kjer je življenje idealno. Vsi indeksi, kakršnekoli si že zamislimo, življenje tam kažejo v najlepši luči. Je pa tudi res, da je zaradi širokih policijskih pooblastil na primer tam izredno veliko hišnih preiskav. V Sloveniji denimo policija na leto opravi v povprečju okrog 1500 hišnih preiskav, letos jih je v prvi polovici leta izvedla 761. Finska je sicer enkrat večja od Slovenije, a policija tam na leto opravi več kot 10 tisoč hišnih preiskav. Franci Matoz potem lahko reče, da »jaz na Finskem ne bi živel, zaradi nivoja varstva pravic, kakršnega imajo«, a podatek o 10 tisoč hišnih preiskavah je vendarle treba pokazati še v drugi luči. Videti je namreč, da se ta policijska hiperaktivnost kvečjemu pozna pri nizki stopnji korupcije, kot da bi bila vzrok za kršenje človekovih pravic. Kot so nam namreč pojasnili v uradu finskega ombudsmana, prejmejo v povprečju le med 20 in 30 pritožb zaradi hišnih preiskav, v veliko manjši Sloveniji pa je na primer ombudsman lani prejel kar 117 pritožb zaradi policijskih postopkov. Nekaj podobnega velja za postopke pred Sodiščem za človekove pravice v Strasbourgu. V zadnjih desetih letih je bila recimo Finska pred sodiščem obsojena 99-krat, Slovenija pa več kot 200-krat. Na drugi strani pa po podatkih Transparency International na Finskem skorajda ni korupcije. Imajo drugi najboljši rezultat na svetu, Slovenija pa je bila leta 2010 šele na 27. mestu.

Finski kazenskopravni strokovnjaki, med njimi je najbolj znan dr. Markku Fredman, kljub temu ostajajo kritični do finskih standardov policijske preiskave. Dr. Raimo Lasi, profesor na helsinški pravni fakulteti, nam je denimo priznal, da so mednarodne ustanove v finskem pravnem redu, ki je veljal v času preiskave primera Patria, zaznale določene pomanjkljivosti. V zadnjem primeru Heino proti Finski in Harju proti Finski s 15. februarja 2011 je strasbourško sodišče ugotovilo kršitev Evropske konvencije za človekove pravice, ker finska zakonodaja ni dopuščala, da se osumljenec po hišni preiskavi pritoži na sodišče. Pred dobrim mesecem, 1. avgusta, je zato finski parlament tudi spremenil kazenski postopek, spremenili so policijski zakon ter zakon o kazenski preiskavi in zakon o prisilnih sredstvih. Po tej reformi bo sicer kazensko preiskavo še zmeraj vodil policist in ne tožilec ali sodnik, ostaja kritičen Lasi. Ključno vprašanje za slovensko sojenje v primeru Patria tako sedaj je, ali je bilo zaradi teh pomanjkljivosti zbiranje dokazov z vidika Slovenije nedopustno in v nasprotju »z ustavno zajamčenimi človekovimi pravicami«.

Od sklicevanja na človekove pravice v Sloveniji danes žal nimajo koristi “tisti revčki, ki bi morali profitirati ... ampak tiste barabe, ki so za to odlično plačale dobre advokate”. - Boštjan M. Zupančič, slovenski sodnik na strasbourškem sodišču

Slovenski kazenskopravni strokovnjaki preprostega odgovora na to vprašanje nimajo, čeprav se vsi nagibajo k temu, da se v Evropi pridobljeni dokazi priznavajo. Dr. Katja Šugman z ljubljanske pravne fakultete recimo poudarja, da lahko slovensko sodišče prosto presoja, katere dokaze bo uporabilo. Čeprav imamo v Sloveniji razmeroma stroga pravila o izločanju dokazov, pa od drugih držav vendarle ne bi smeli pričakovati več kot to, da se držijo svoje zakonodaje, pravi, še posebej, če tuja država neko dejanje preiskuje na lastno pobudo in ne na zaprosilo Slovenije. Podobno tudi dr. Ljubo Bavcon opozarja, da so evropske države, članice Sveta Evrope, izpostavljene jurisdikciji Evropskega sodišča za človekove pravice, zaradi česar njihovi različni formalni postopki na koncu dajejo enako zadovoljujoče varstvo človekovih pravic. Bavcon navaja primer Anglije, kjer ima policija ogromno pristojnosti, imajo pa na drugi strani izredno stroga sodišča. Kljub vsemu temu pa priznavanje tujih dokazov nikoli ni avtomatsko. Slovensko sodišče je »suvereno« in mora o v tujini pridobljenih dokazih presojati od primera do primera.

Na to vprašanje bo torej 3. oktobra odgovorila sodnica Barbara Klajnšek. Če se bo odločila v prid obrambi, bo proces padel zaradi pomanjkanja dokazov. A takšna odločitev je manj verjetna, ne samo zato, ker potem Slovenija - teoretično - ne bi mogla mednarodnopravno sodelovati z nobeno drugo državo, ampak tudi zato, ker je slovenska sodna praksa doslej na podobna vprašanja odločala v prid mednarodnemu sodelovanju. Vrhovno sodišče je zadnjič o tem vprašanju odločalo leta 2010 (XI Ips 49/2010). V konkretnem primeru si je sodišče postavilo vprašanje, ali so v Slovenijo »uvoženi« dokazi, ki so jih v Srbiji zbrale obveščevalne organizacije in policija zgolj na podlagi suma in ne na podlagi utemeljenega suma in sodniške avtorizacije, dovoljeni. V svoji sodbi je vrhovno sodišče zapisalo, da ni problem v terminih. Ni torej pomembno, ali v tuji državi preiskavo dovoli sodišče ali tožilec na podlagi suma ali utemeljenega suma ipd. Vprašanje je, ali »dokazna podlaga, na kateri temeljijo tuji ukrepi, dosega standard utemeljenih razlogov za sum kot minimalnega praga, ki omogoča tovrsten poseg v temeljne človekove pravice«.

Slovenska sodnica je torej pred dilemo, ali domnevno »kavbojska« odločitev finske policije o hišnih preiskavah ter zaplembi računalnikov in telefonov temelji na ustrezno trdni dokazni podlagi. Tega vprašanja se očitno Janez Janša in skupina odvetnikov zavedata, zato so pretekli teden izvedli še en manever, »spin«, ko so poskušali javnost in sodišče prepričati, da je afero Patria na Finsko izvozil bivši vodja protikorupcijske komisije Drago Kos in ena od političnih strank, verjetno LDS, ki je vložila prijavo na komisijo. Če bi bil motiv političen, potem je podlaga za poznejša zaslišanja osumljencev in hišne preiskave na Finskem res šibka. Toda iz vseh treh obtožnih predlogov izhaja, kot je znano, da je bil temeljni razlog za preiskavo obvestilo banke Sparkasse iz Lipnice, ki je avstrijski urad za preprečevanje pranja denarja februarja 2007 obvestila o sumljivi transakciji. Mesec za tem so na Finskem že začeli preiskavo, Kos pa je na Finskem pričal šele leto dni kasneje, 10. aprila 2008. Res pa je, da so se hišne preiskave na Finskem začele mesec dni po Kosovem pričanju.

Sicer je bilo pričakovati, da bodo »Janševi« odvetniki v svoji obrambi na začetku poskušali proces spodkopati z očitki o proceduralnih kršitvah. Toda ta poteza vendarle preseneča, če se spomnimo, kolikokrat je Janez Janša poudaril željo, da se zadeva čim prej pripelje do konca. In kar je še pomembneje, sam je v preteklosti večkrat poudaril, da bi moralo tožilstvo ali sodišče »absurdno obtožnico« zoper njega umakniti, ker v njej ni dokazov zoper njega. Ničkolikokrat je ponovil, da mu očitajo, kako je »neugotovljenega dne, na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način« sprejel obljubo podkupnine, sedaj pa prav njegov odvetnik, podobno kot v ostalih kriminalnih zgodbah, kot sta Balkanski bojevnik ali Čista lopata, zahteva izključitev ključnih dokazov, češ da so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic. Zato se lahko samo strinjamo s komentarjem tožilca Andreja Ferlinca, ki je začuden nad trdovratnostjo obrambe »in količino dokazov, ki jih želijo izločiti, saj se ravno v tem vidi pomen posameznih dokazov. Če namreč obstaja takšna želja, potem so v dokaznem gradivu gotovo pomembni dokazi«, je dejal v odgovor na zahteve odvetnikov.

Slovenija ima v svoji ustavi zapisane razmeroma visoke standarde varstva človekovih pravic prav zaradi Janeza Janše. Slovenska pot v samostojnost se je začela s procesom »JBTZ« in »Bavčarjevim« odborom za varstvo človekovih pravic, skozi katerega se je ljudstvo organiziralo v obrambo četverice. Zgodovina se sedaj nekako ponavlja - seveda kot farsa. Odvetnik Janeza Janše ponovno legitimnost sodnemu procesu jemlje s sklicevanjem na človekove pravice. Pri svojih zahtevah omenja različne avtoritete, med drugim tudi slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjana M. Zupančiča. A ta je nedavno o takšnih odvetniških manevrih že dejal, da od dolgega, 20-letnega sklicevanja na človekove pravice v Sloveniji danes žal nimajo koristi »tisti revčki, ki bi morali profitirati, ker govorimo o pravicah človeka, ampak tiste barabe, ki so za to odlično plačale dobre advokate«. Prvi manever v Janševi obrambi se tako ne razlikuje od potez odvetnikov v primeru Balkanski bojevnik, ki branijo narkokartelsko združbo, ali odvetnikov v primeru Čista lopata, ki branijo »tajkuna« Ivana Zidarja.