Božo Jašovič: "Do tega, kdo bo dokapitaliziral NLB, sem nevtralen"

Do tega, kdo bo dokapitaliziral NLB, sem nevtralen. To je stvar lastnikov. Menim pa, da dokapitalizacija z davkoplačevalskim denarjem ni najbolj optimalna. Posledica tega je namreč, da se zavest javnosti o dogajanju v banki okrepi in da se preveč kritično spremljajo vse poteze banke.

Največja banka v državi je v letu dni že pred drugo dokapitalizacijo. Po spomladanski 250-milijonski injekciji zdaj uprava Nove Ljubljanske banke pričakuje še dodatnih 400 milijonov evrov. Čeprav naj bi se NLB na zahtevo centralne banke kapitalsko okrepila do konca letošnjega leta, za zdaj še ni jasno, kdo naj bi ta denar zagotovil. Po padcu vlade je situacija le še bolj negotova kot sicer. Zakaj NLB potrebuje svež kapital in kakšne so realne možnosti - o tem predsednik uprave NLB mag. Božo Jašovič.

Napovedovali ste, da bo NLB letošnje leto zaključila z dobičkom, toda zdaj je že jasno, da ga bo končala z izgubo. Kako je to mogoče, če je bila NLB spomladi dokapitalizirana z 250 milijoni?

Sama dokapitalizacija nima neposrednega vpliva na rezultat poslovanja. Pomeni le, da si kapitalsko okrepljen, da si stabilen in močan in se lahko upiraš šokom iz okolja. Tekoči rezultat poslovanja pa odraža sposobnost ustvarjanja dohodka, v našem primeru razliko med obrestnimi merami, ki jih plačujemo in zaračunavamo. Pri tem moramo pokriti tudi morebitne izgube iz kreditnega tveganja in te so tiste, ki najbolj obremenjujejo naš rezultat. Ustvarjamo solidno razliko, približno takšno kot ostale banke, celo nekoliko večjo kot v lanskem in predlanskem letu. Nas pa obremenjujejo rezervacije na račun kreditnih tveganj, kar je najpomembnejši razlog za ponovno dokapitalizacijo. Podjetja svojih dolgov ne servisirajo redno, zato moramo tam, kjer mislimo, da bo nastala izguba, stalno delati rezervacije. Pozitiven rezultat sem na začetku leta res napovedal, in če bi zavrteli čas nazaj, bi ravnal enako. Nisem želel že na začetku leta sejati pesimizma. Napovedoval sem dobiček, pri čemer pa sem vedno opozarjal, da obstajajo tveganja za materializacijo negativnih dejavnikov. Seveda tudi sam rajši slišim pozitivno plat in pozabim na vse ostalo, kar spada zraven. V upravi smo opozarjali, da je načrt za letošnje leto v pretežni meri odvisen od enkratnih dogodkov, ki se niso zgodili. Eden takšnih dogodkov je prodaja Banke Celje. Ta proces smo morali začasno ustaviti, ker nismo dobili zadovoljivih ponudb. Drug tak dogodek je odprodaja zaseženih delnic, ki jih imamo v portfelju, in se bo zgodila kvartal ali dva kasneje, kot smo pričakovali.

Je prodaja Banke Celje padla v vodo predvsem zato, ker je bila cena postavljena previsoko, ali bolj zaradi slabega kreditnega porfelja te banke?

Cena sploh ni bila nastavljena. Ponudnike smo prosili, naj oddajo ponudbe. In glede na situacijo - s procesom prodaje smo začeli ravno, ko so se razmere na finančnih trgih začele znova zaostrovati - je bila reakcija ponudnikov, da so se umaknili ali pa so nakazali, da bi ponudili nekaj, kar bi bilo za nas popolnoma nesprejemljivo.

Ste lahko bolj konkretni - za kakšno ceno so bili pripravljeni kupiti banko?

Podatka vam ne morem zaupati, ne nazadnje tudi zato, ker nismo dobili formalnih zavezujočih ponudb, ampak zgolj indikacije glede cene. Če bi sklenili posel po takih pogojih, bi banka naredila še nadaljnjo izgubo.

Ali ni absurdno vztrajati pri knjigovodski vrednosti, ko vendar vemo, da se danes delnice drugih bank po svetu prodajajo samo za polovico knjigovodske vrednosti? Tudi minister Križanič ves čas sanja o knjigovodski vrednosti ...

Imate prav. Eno je gibanje cen delnic evropskih oziroma globalnih bank - to so cene za razpršeno lastništvo za tiste, ki trgujejo na borzah. Drugo pa je, če govorimo o prodaji banke kot celote, se pravi, da prodaš kontrolni, večinski delež, še več, da prodaš paket, ki obsega tri četrtine lastništva in investitorju daš absoluten nadzor nad tem, kaj bo počel v banki - v tem primeru pa vendarle pričakuješ kakšno premijo na to ceno. Ker gre pri Banki Celje za prodajo kontrolnega deleža, so naša pričakovanja vendarle nekoliko višja od ravni trenutnih tržnih cen. Treba se je soočiti z dejstvom, da razmere za prodajo ta trenutek niso dobre, pravzaprav so najslabše v zadnjih desetih letih. Procesa prodaje torej nismo končali, bomo pa z njim nadaljevali ob prvem izboljšanju razmer.

Tudi v primeru uspešne prodaje Banke Celje se dokapitalizaciji verjetno ne bi mogli izogniti.

Seveda ne. Dokapitalizacija bi bila potrebna v vsakem primeru. Prodaja Banke Celje bi bil zgolj eden od kamenčkov v mozaiku, ki bi prispeval k izboljšanju kapitala. Poleg negativnega rezultata in rezervacij obstaja še tretji razlog za dokapitalizacijo, in sicer dosledna implementacija strategije, ki predvideva zapiranje t. i. nestrateških dejavnosti, kot sta faktoring in deloma tudi lizing. Konec koncev smo prodali banko v Sofiji in prodajamo banko v Frankfurtu. Če že prodajaš, potem prodajaš nekaj, kar ni v strateškem fokusu, kar ne pomeni družinske srebrnine in ti morda prinaša izgubo. Zato ni realno pričakovati, da boš iz teh prodaj koval dobičke. Iz tega naslova smo morali narediti nekaj slabitev. Drugo pa je, če se greš likvidacije. Ko portfelj preneseš, ga razprodaš, ko izterjaš, kar je možno, ti na koncu ostanejo repi, kot so na primer terjatve do podjetij v stečajnih postopkih. V tem primeru lahko samo čakaš. Ne moreš delovati aktivno, razen da aktivno komuniciraš s sodišči, ki te postopke vodijo. Tudi iz tega naslova smo morali narediti nekaj slabitev zaradi mogočih izgub, ki pa jih bomo morda na daljši rok z izterjavo zmanjšali.

Če bi se situacija močno poslabšala, če ne bi bilo dokapitalizacije, bi bonitetne agencije lahko znova razmišljale o znižanju bonitete.

Torej se ne strinjate z očitkom, da je NLB pri svojih nasedlih naložbah premalo dejavna?

Ko gre za insolventne postopke, ki jih vodijo sodišča, je največ, kar lahko narediš, da aktivno sodeluješ v upniških odborih in pri pripravi načrtov finančne reorganizacije. Običajno nismo edini upnik in precej je odvisno tudi od ravnanja ostalih. Sicer pa smo pri prostovoljnih finančnih reorganizacijah dejavni in NLB je ponavadi organizator usklajevanja stališč med različnimi upniki. Kar pogosto se zgodi, da rečejo: kakor bo naredila NLB, tako bomo tudi mi.

Za koliko bo izguba NLB večja samo na račun obsežnejših rezervacij?

Gotovo so rezervacije glavni razlog za poslabšanje rezultata, ne pa edini. Eden od razlogov za slabši rezultat od načrtovanega so tudi negativna cenovna gibanja na delniških trgih. V portfelju imamo nekaj delnic, ki smo jih zasegli in jih še nismo prodali. Postopki prodaje sicer tečejo in bodo končani v pol leta ali največ letu dni, za zdaj pa nas ta cenovna gibanja tepejo. Ocenjeno je, da bomo iz tega naslova imeli dodatnih 20 milijonov evrov izgube. Skratka, ko vse to seštejemo, smo se iz pričakovanega pozitivnega rezultata za zdaj preselili v negativnega.

Je nujno, da bi NLB prihodnje leto izkazala dobiček, in kakšne bi bile posledice, če bi spet imela izgubo?

To za banko gotovo ne bi bila dobra novica. Pričakovano je, da banka posluje z dobičkom, da ustvarja kapital in dividende za lastnike. Ta situacija ima lahko stranske posledice. Upniki na dogajanje zrejo z nezaupanjem, čeprav po drugi strani razumejo situacijo, zavedajo se, da smo v okolju stagnacije, zato to zanje ni presenečenje. Seveda pa pričakujejo višji kapital zato, da dobijo občutek, da je banka stabilna in bo lahko še naprej preživljala krizo, tudi če se bo ta zavlekla še za kakšno leto. Zato je kapital pomemben. Banka kot komercialna institucija mora na dolgi rok poslovati pozitivno. Tudi če ima zdaj slaba leta z izgubo, bo prej ali slej poslovala z dobičkom. Pri čemer to ni fikcija, in če se ozremo nazaj, je tako: če seštejemo vse pretekle dobičke in sedanjo izgubo, je račun še vedno pozitiven.

Bi ji bonitetne agencije v primeru nadaljnje izgube znova znižale boniteto?

Ta scenarij nam seveda visi nad glavo. Če bi se situacija močno poslabšala, če ne bi bilo dokapitalizacije, bi bonitetne agencije lahko znova razmišljale o znižanju bonitete. Če ne bo svežega kapitala, bo treba radikalno spremeniti strategijo. To je teoretična možnost. Ni namreč nujno, da lastniki vedno zagotavljajo kapital. Lahko tudi rečejo, da kapitala ne dajo. Seveda pa je v tem primeru treba spremeniti strategijo. To pomeni, da mora banka prodati premoženje, ki ga oceni kot najmanj potrebnega, s čimer se kapitalsko okrepi. Tudi to je možna strategija, vendar morajo o tem odločiti lastniki. Zato pa je tako pomemben jasen odgovor lastnikov. Lahko rečejo: verjamemo v strategijo, ker bo banka čez toliko in toliko let vendarle dajala dobičke. Ker bomo torej na dolgi rok imeli dobro banko, smo vanjo pripravljeni vložiti kapital. Lahko pa tudi rečejo: ne verjamemo v sedanjo strategijo, mislimo, da jo je treba spremeniti, kar pomeni, da mora banka del svojega premoženja odprodati in se skrčiti na tisto, kar z obstoječim kapitalom lahko financira.

Torej kapitalske ustreznosti tudi ni mogoče doseči le z racionalizacijo stroškov?

Racionalizacija stroškov bo nedvomno prinesla nekaj prihrankov, vendar bodo ti v najboljšem primeru v rangu 20 do 30 milijonov evrov. Pri čemer mislim na prihranke na krajši rok, se pravi, koliko z racionalizacijo lahko prihranimo v letu ali dveh. Na daljši rok, če bi se lotili še bistveno bolj drastične racionalizacije, ki je povezana z bolj zahtevno reorganizacijo procesov, so ti prihranki lahko še večji, za zdaj pa ostajamo pri največ 30 milijonih, kar je premalo, da bi banko kapitalsko okrepili. Je pa racionalizacija stroškov nujna aktivnost, ki jo v teh časih moramo izvajati, saj NLB od pripojitve lokalnih bank na slovenskem trgu še ni bila podvržena resnejšemu zmanjšanju stroškov.

Nekateri pravijo, da je zaposlitev na NLB varna tako kot na javni RTV. Nikogar se ne vrže iz službe, pa če dela še tako malo in slabo.

Letos smo na seznam presežnih delavcev uvrstili 180 ljudi, približno toliko pa jih je iz NLB odšlo dogovorno. Ne vem, ali se je to že zgodilo kdaj prej v zgodovini te banke. Verjamem, da nam bo število zaposlenih uspelo zmanjšati za dobrih 10 odstotkov. Če bomo šli v racionalizacijo procesov, lahko naredimo še kaj več. Stroškovna racionalizacija je pomembna, če za drugega ne, vsaj zato, da se ve, da se na tem področju nekaj premika. Ni pa mogoče zgolj z racionalizacijo stroškov in s prodajo Banke Celje zagotoviti dovolj kapitala. Sicer pa racionalizacija stroškov tako ali tako ni primarno namenjena ustvarjanju kapitala. Gre za nujno aktivnost, ki jo izvedeš zato, da se prilagodiš manjšemu obsegu poslovanja ali pa da izboljšaš rezultate poslovanja in se zato lahko postaviš ob bok konkurenci. Brez dvoma ima na koncu tudi to pozitiven vpliv na kapital.

Pri sanaciji banke je pravilo, da daš rajši več kot pa manj kapitala, ker se v tem procesu najprej pokažejo izgube.

Že lani poleti, še pred izvedbo 250-milijonske dokapitalizacije, ste dejali, da NLB potrebuje 400 do 600 milijonov evrov svežega kapitala. Zakaj niste že takrat odločneje udarili po mizi? Ste se bali, da vas bodo odrezali s položaja?

Morda je bila res napaka, da nismo vztrajali pri tedanji oceni o dokapitalizaciji. Če bi me zaradi tega odrezali, bi to bila še najmanjša žrtev. Odločili smo se za kompromis, to je za manj kapitala in za odprodajo naložb, ki niso strateške. Ta strategija bi v normalnih okoliščinah dala rezultate, v krizi pa je njena implementacija postala vprašljiva z vidika časovne izvedbe.

Štiristo milijonov za dokapitalizacijo se sliši ogromno, v resnici pa je to mačji kašelj v primerjavi z zneski, ki so bili v času te finančne krize vloženi v vodilne banke razvitih držav.

Točno to. Pri sanaciji banke je pravilo, da daš rajši več kot pa manj kapitala, ker se v tem procesu najprej pokažejo izgube. Ko potegneš prve poteze, se ti najprej pokaže izguba, šele sčasoma lahko izterjaš slabe terjatve in si tako zmanjšaš izgubo ali pa jo celo eliminiraš. Zato se banke raje močneje dokapitalizirajo, da naredijo potrebne odpise in rezervacije, sčasoma pa si del tega denarja povrnejo z izterjatvami. Poglejte Hypo banko. Bila je močno dokapitalizirana, od države je dobila milijardo evrov, naredila pa je osemsto milijonov evrov izgube, a je vse počistila in bo v naslednjih letih verjetno nekaj tega denarja izterjala.

NLB se mora tudi zaradi slabega izida na vseevropskem bančnem testu dokapitalizirati do aprila 2012. Ali ni nelogično, da Banka Slovenije zahteva uresničitev dokapitalizacije že do konca letošnjega leta?

April 2012 je splošni orientacijski rok za vse banke, ki so se na evropskem stresnem testu zaradi premalo kapitala znašle na t. i. watch listi. Naš regulator je nekoliko strožji in nam je postavil krajši rok.

Mislite, da je Banka Slovenije prestroga?

Zame ta zahteva vsebinsko nikakor ni sporna. Dejstvo je, da je NLB kapitalsko podhranjena, zato je zahteva Banke Slovenije po dokapitalizaciji popolnoma utemeljena. Ali je to mogoče izvesti do novega leta ali kak mesec prej ali pozneje, je irelevantno.

Pa bi Banka Slovenije v primeru, da do dokapitalizacije ne bi prišlo do konca leta, NLB lahko kaznovala z odvzemom licence?

Ne. Tega ne bo naredila, ker bi to pomenilo, da bi vola ubila zaradi enega zrezka. Licenca NLB ni ogrožena. Če je kaj ogroženo, je to pozicija vseh nas, ki smo dolžni spoštovati zahteve regulatorja.

Nekateri ekonomisti menijo, da se z dodatno dokapitalizacijo ne mudi, ker da ima NLB trenutno osem odstotkov kapitala Tier 1 in da bi zahtevo regulatorja po devetih odstotkih kapitala Tier 1 lahko dosegla tudi leto dni kasneje.

Zavedati se moramo, da je NLB na t. i. watch listi. Na letošnjih stresnih testih se je meril kapital Core Tier 1, ki bi moral znašati najmanj pet odstotkov. NLB je ta prag komaj presegla. Za vse banke, pri katerih Core Tier 1 znaša med pet in šest odstotkov, takšna je tudi NLB, je evropski regulator zahteval dokapitalizacijo do konca aprila. NLB kapital nedvomno potrebuje. Tudi zato, ker ima več kreditov kot depozitov, zaradi česar je odvisna od tujih financerjev, ti pa so kot puh, ki ga stran lahko odpihne že najmanjša sapica. Takoj ko začutijo splošne težave na finančnih trgih, postanejo previdnejši in se umaknejo. Že zato, da bi te dvome odvrnili, NLB potrebuje več kapitala, kot ga imajo danes v povprečju evropske banke. 400-milijonska dokapitalizacija bi nas dvignila na raven devetih odstotkov kapitala Tier 1 oz. celo višje, s čimer bi pridobili nekaj dodatne rezerve za primer, če bi se zgodil še kak val stečajev. Če se bo na koncu izkazalo, da je kapitala preveč, ga bomo z veseljem izplačali lastnikom v obliki dividend oz. ga bo z veseljem izplačal tisti, ki bo sedel na tem stolu.

Hočete reči, da prav dolgo ne boste več na stolu predsednika uprave NLB?

Saj ste sami pred začetkom intervjuja rekli, da se vsak, ki ima pet minut časa, vtika v NLB, pa če o njej kaj ve ali ne. Odstavljajo me že kar nekaj časa.

Kje naj bi NLB dobila 400 milijonov svežega kapitala? Menda sta v igri le še dva scenarija: da dokapitalizacijo vplačata država in belgijska KBC ali pa da NLB dokapitalizirata EBRD in IFC, medtem ko scenarij javne prodaje delnic ni več aktualen.

Za zdaj so odprte še vse možnosti. Najprej se morajo lastniki jasno izreči, ali jih obstoječa strategija še zadovoljuje in ali so pripravljeni dati kapital za njeno izvedbo, ali pa bodo rekli, da zaradi spremenjenih okoliščin v to strategijo ne verjamejo več in jo je treba spremeniti. Vmes so možne različne kombinacije. Lastniki se lahko odločijo, da kapitala ne dajo, so pa pripravljeni to možnost odpreti zunanjim investitorjem. Skratka, vse opcije so odprte. Samo odločiti se je treba. Uprava banke lahko predlaga, lastniki pa so tisti, ki morajo na koncu sprejeti odločitev.

Je javna prodaja delnic na borzi sploh realna?

V tem trenutku to ni najboljša možnost, ker moraš biti za javno prodajo prepričljiv za male investitorje, ki banko slabše poznajo, to pa je mogoče samo, če imaš za sabo rezultat. NLB je šele na začetku te poti. Nekaj sicer lahko pokažemo, postopki racionalizacije so v teku, ampak to je premalo. Potrebujemo rezultat, s katerim si bomo pridobili zaupanje investitorjev, da bodo ti verjeli v ponujeno strategijo. Poleg tega ta čas za javno prodajo ni najbolj primeren, konec koncev lahko vidimo, kje kotirajo ostale banke. Verjamem pa, da bo NLB prej ali slej šla na borzo in imetnikom delnic zagotavljala likvidnost. Borza zahteva večjo transparentnost, banka pa je javna institucija in tudi zato je prav, da se odpre trgu in da je podvržena tržnemu nadzoru. Danes sicer marsikdo v tržni nadzor ne verjame več. Ampak ko cena zaniha, se vendarle vsi sprašujejo, kaj je s to banko narobe. In to je dodaten nadzor.

Občutek imam, da ste osebno najbolj naklonjeni varianti, po kateri bi NLB dokapitalizirala EBRD v sodelovanju z IFC.

Do tega, kdo bo dokapitaliziral NLB, sem nevtralen. To je stvar lastnikov. Menim pa, da dokapitalizacija z davkoplačevalskim denarjem ni najbolj optimalna. Posledica tega je namreč, da se zavest javnosti o dogajanju v banki okrepi in da se preveč kritično spremlja vse poteze banke. Treba se je zavedati, da je banka poslovna institucija in da mora kot takšna sprejemati tudi tvegane odločitve. Včasih se katera od teh tveganih odločitev sfiži, večina pa jih mora biti dobrih. Neprimerno je, da bi z davkoplačevalskim denarjem financirali komercialno dejavnost, saj je to videti kot zapravljanje denarja. Kdor tvega, lahko tudi izgubi del denarja, zato je to neprimerno početi z davkoplačevalskim denarjem.

Mnoge druge države so banke v tej krizi vendarle dokapitalizirale z davkoplačevalskim denarjem.

To drži, vendar so to počele zgolj začasno, da so banke rešile pred propadom, ne pa zato, da bi ostale njihove dolgoročne lastnice. Želijo si, da imajo banke zasebne lastnike. Navsezadnje mora država denar imeti za druge stvari, za šolstvo, zdravstvo, plače javnega sektorja in tako naprej. Njena funkcija ni bančništvo. Moje mnenje je, da davkoplačevalski denar v banko ne sodi, ker gre za tvegano naložbo, ki se v obdobju suhih let lahko zmanjšuje.

Ali ni ironično, da naša vlada prek proračuna daje grški vladi denar, irski vladi garancije, da sanira svoje banke in jim jih ni treba prodati tujcem, medtem ko naj lastni banki za dokapitalizacijo ne bi dala denarja in bi jo prodala tujcem?

Če so države reševale banke, so to počele z namenom, da so v lastništvo vstopile zgolj začasno. Pri nas pa država že leta vztraja v NLB. Ne nazadnje tudi Evropska komisija dosledno nadzoruje intervencije držav, da ne bi bila zaradi tega izkrivljena konkurenčna pravila.

Saj so tudi v Nemčiji številne banke v lasti države.

Ja, ampak samo zato, ker država svojega deleža trenutno ne more odprodati. Dolgoročno pa država ne bo ostala njihova lastnica. Razen v deželnih bankah. Če je banka v državni lasti, izgubi jasen kriterij, kaj mora početi. Ni ji več jasno, ali naj bo razvojna banka, ali naj zasleduje neke širše interese, ali pa naj bo čista komercialna banka. Strategija NLB jasno govori, da želimo biti univerzalna poslovna banka. Mi torej nismo razvojna banka, ki bi zasledovala širše interese in ki bi delala projekte, pri katerih donos morda ni ključno merilo.

Vsaka država poskrbi za to, da ima v lasti neko razvojno banko, ki odločneje podpira domače gospodarstvo.

To nalogo lahko v Sloveniji opravlja SID banka.

SID banka je za to premajhna.

Če je premajhna, naj ji država zagotovi dodaten kapital. Seveda je strategijo NLB vedno mogoče spremeniti tako, da bi po novem postala razvojna banka, vendar pa to pomeni, da ji mora država zagotoviti tudi dovolj denarja za izvajanje te funkcije.

Kako naj ravna država v primeru, da se ne bi bilo mogoče dogovoriti ne s KBC ne z EBRD in IFC in če zaradi premajhnega interesa zasebnih vlagateljev tudi ne bi bilo mogoče izvesti javne prodaje? Naj sama dokapitalizira NLB?

Verjetno je to zadnji izhod pred najslabšim možnim scenarijem. Če torej niti država ne bi hotela dati kapitala, bi NLB morala iti v bistveno večjo odprodajo svojega premoženja. To pomeni povsem drugačno strategijo od sedaj veljavne.

Verjetno danes država banko dokapitalizira težje, kot bi jo še pred letom.

Definitivno. Evropska komisija bi to obravnavala kot državno pomoč. NLB je že od prve letošnje dokapitalizacije izpostavljena pregledu državne pomoči. Ampak tudi če je dovoljena, Evropska komisija lahko zahteva razdelitev bremen takšne državne intervencije. Država torej banki lahko pomaga, ker pa s tem morda deprivilegira ostale banke, ki delujejo na trgu, ji Evropska komisija lahko naloži delitev bremena in s tem popravo 'krivice', ki jo je z intervencijo naredila drugim bankam, ki take pomoči niso bile deležne.

Kakšno breme?

Evropska komisija lahko na primer zahteva, da mora NLB zapreti nekatere poslovalnice po državi, ker da ima v Sloveniji prevelik tržni delež, ali pa da mora odprodati kaj več od tega, kar smo za odprodajo že sami predvideli v strategiji. Posredovali smo jim program, kaj vse bomo naredili, da se bomo stanjšali, možno pa je, da se jim to ne bo zdelo dovolj. Med drugim smo jim rekli, da Banko Celje sicer nameravamo prodati, a da tega morda ne bomo storili takoj, ker trenutne razmere za to niso najbolj ugodne. Pričakujemo, da bo Evropska komisija potrdila naš načrt prestrukturiranja, ki izhaja iz strategije.

Da kreditna aktivnost pada, ni samo naša značilnost, ampak značilnost celotnega bančnega sistema v Sloveniji, pa tudi v vseh drugih državah, kjer ekonomska aktivnost stagnira. To torej ni nekaj, kar bi namenoma povzročili bankirji.

Ko je belgijska država dokapitalizirala KBC, se je to tudi obravnavalo kot državna pomoč. Eden od pogojev, da je Evropska komisija to dokapitalizacijo dovolila, je bil, da KBC ne sme povečevati lastniškega deleža v NLB. Ali je KBC torej sploh res zainteresirana za sodelovanje pri dokapitalizaciji NLB?

Res je, da je NLB na njihovem spisku dezinvestiranja. Vendar to še ne pomeni, da KBC ne more sodelovati pri dokapitalizaciji, še posebej, če bo le vzdrževala svoj sedanji lastniški delež. Pomeni pa, da mora za takšno potezo dobiti soglasje Evropske komisije. Ta pa sodelovanje KBC pri dokapitalizaciji lahko obravnava kot način, kako zagotavljati potreben kapital banke in ne kot željo KBC po širitvi. Če pa bi KBC banko prevzemala, torej če bi svoj lastniški delež povečevala, bi bilo to v nasprotju z deklariranim.

Dejstvo je, da se slabe naložbe večajo oz. da narašča delež zamud pri poravnavanju obveznosti do NLB. Kolikšen je delež terjatev, ki zamujajo več kot 90 dni?

Ob letošnjem polletju je ta delež znašal 15 odstotkov tvegane aktive.

Je to veliko ali malo v primerjavi z drugimi bankami pri nas in v tujini?

Ta odstotek je odvisen predvsem od okolja, v katerem deluješ. V Nemčiji je delež slabih posojil v bankah precej manjši, to pa zato, ker nemško gospodarstvo v nasprotju z našim ne stagnira. Za primerjavo: v Unicreditu je ta delež 6,8-odstoten, v Intesi SanPaolu okrog 6-odstoten, v Reiffeisen banki 8,5-odstoten, v Erste bank 8-odstoten, madžarska OTP pa ima, tako kot NLB, 15-odstotni delež slabih kreditov. Slovenija deluje v okolju stagnacije, v katerem se podjetja soočajo s padcem realizacije. Čim pade realizacija, se pojavijo težave s servisiranjem dolgov. To pa še ne pomeni, da je stanje v NLB kritično. Dokler banka slabe kredite pokriva s slabitvami, je na varni strani. Pred krizo je imela NLB skoraj vse slabe kredite pokrite z rezervacijami, zdaj pa je žal tako, da ima z rezervacijami pokritih le nekaj več kot polovico slabih kreditov. Logično je, da to vzbuja vprašanja kreditorjev, saj naj bi banka z rezervacijami praviloma imela pokritih vsaj 75 odstotkov slabih kreditov. Konec koncev je bilo to tisto, kar je bonitetno agencijo vodilo k znižanju bonitete NLB. Rekli so, da potrebujemo več rezervacij glede na kakovost kreditnega portfelja.

Teza, da NLB ustvarja preveč rezervacij, torej ne drži?

Ustvarjanje rezervacij ni politika, ki bi si jo NLB izmislila sama, ampak gre za mednarodne standarde. Gledajo nas zunanji revizorji, Banka Slovenije, pa tudi tuji kreditorji in bonitetne agencije. Vsi ti ljudje so bili v NLB in so si ogledali številke. Bonitetna agencija, ki nam je znižala boniteto, ne pozna samo naših številk, ampak tudi nekatere naše komitente. Ne moreš ji blefirati. Konkretno so nas spraševali, kaj nameravamo narediti z Merkurjem, SCT-jem ... Osebno glede tega, ali ima NLB preveč rezervacij, nimam nobenih dilem. Kar je treba narediti, je pač treba narediti. Bi pa seveda rajši videl, da bi bilo pokritje slabih kreditov še višje in bi tudi tako demonstrirali stabilnost. Zaradi tega tudi ne bi bilo treba oblikovati novih rezervacij in bi zato morda imeli težko pričakovani dobiček.

Se strinjate z oceno, da NLB vse slabše kreditira gospodarstvo in da v tem smislu ne opravlja svoje funkcije?

Kreditna aktivnost je odvisna od celotne ekonomske aktivnosti. Če je slednja v stagnaciji, tudi kreditne aktivnosti ne more biti. Ne moremo komitentom denarja tlačiti v žepe, ampak lahko kredit damo samo kreditno sposobnim. V okolju, ki ekonomsko stagnira, je povpraševanje zelo nizko, zato je tudi kreditov manj. Da kreditna aktivnost pada, ni samo naša značilnost, ampak značilnost celotnega bančnega sistema v Sloveniji, pa tudi v vseh drugih državah, kjer ekonomska aktivnost stagnira. To torej ni nekaj, kar bi namenoma povzročili bankirji. Očitajo nam, da smo preveč previdni. Gotovo je nekaj več previdnosti, vendar to še ne pomeni, da lahko zaradi krize liberaliziramo pravila in znova kreditiramo tako, kot smo nekoč. Takšnega kreditiranja ne bo več. Navsezadnje nas je prav pretirano kreditiranje zapeljalo v težave in verjetno ni pametno, da bi to napako ponovili. Kdor ima dober projekt in je kreditno sposoben, kredit še vedno dobi. Če pa teh pogojev ne izpolnjuje, mu kredita žal ne moremo dati. Če se namerava makroekonomske težave reševati tako, da se bo ekonomija zalivala z denarjem, je treba denar nekje poiskati. Banke kot komercialne ustanove tega ne moremo početi, in to ne glede na to, ali smo v državni ali zasebni lasti.

Jasno, podjetja se borijo za preživetje. S takšnimi komitenti na neki način igramo simultanko. To je težka igra. Zato sem prepričan, da NLB, kar se tiče reputacije, iz te igre ne bo izšla kot zmagovalka.

Ustanavlja se sklad za prenovo podjetij, prek katerega naj bi se banke rešile nasedlih naložb. Kdo si je izmislil ta projekt?

Vloga tega sklada se preveč poveličuje. Banke smo se pogovarjale o tem, ali bi bilo pametno narediti neko infrastrukturo za primer, če bi bilo treba kakšno od podjetij lastniško prevzeti in ga prestrukturirati. V začetku je bil govor o skladu, čeprav dejansko ne gre za sklad, pač pa prej za namensko podjetje, na katero bi prenesli lastništvo in prek katerega bi zagotavljali financiranje za podjetja, ki bi jih prestrukturirali, in prek katerega bi ta postopek tudi nadzirali zato, da bi lahko na koncu prodali lastniške deleže v teh podjetjih in izšli iz teh naložb. V okviru združenja bank smo angažirali skupino ljudi, da so pripravili projekt, kar med drugim pomeni, da so šli od regulatorja do regulatorja in preverili, ali takšno infrastrukturo sploh smemo vzpostaviti, in če, kako. Zdaj je ta infrastruktura pripravljena. Pri tem moram poudariti, da ne gre za sklad, ki bi pomenil rešitev vseh naših težav, ampak za možnost, da bomo katero od podjetij lahko prenesli na to namensko podjetje.

Ali ni takšno namensko podjetje pravzaprav t. i. slaba banka?

Seveda. Novih kreditov skoraj ni. Ukvarjamo se predvsem s tem, kar že imamo, torej s 15 odstotki slabih kreditov, ki jih moramo prestrukturirati. Marsikdo nam očita, da nič ne delamo, a to govori samo zato, ker ga terjamo, ker mu ne damo novega kredita in ga morda celo porivamo v stečaj. Desetine komitentov v težavah igra proti nam, nezadovoljni so z banko, ker jim ta pač ne da kredita. Jasno, če jih terjamo, če delamo izvršbe, so z nami nezadovoljni. Prva reakcija je: banka mi ne da kredita! Ko bom šel iz NLB, bom verjetno najbolj opljuvana oseba v Sloveniji. Ampak drugače ne znam delati. Če je možnost, bomo seveda rade volje dali kredit. Saj je tudi banki lažje, da dobi obresti in da komitent dolg počasi odplačuje in da opravlja svojo dejavnost, s katero ustvarja dohodek. Če pa je podjetje mrtvo, se nimamo kaj slepiti. Treba je jasno reči, da ni druge poti kot stečaj. To je edini princip, kako lahko stvari spraviš v red. Pa še nekaj: v normalnih razmerah pogodbe niti ne potrebuješ, ker vsak dela svoje. Banka da kredit, komitent pa plačuje obresti in vrača glavnico. Ko kredit odplača, pride po novega in tako lahko sodelujemo na dolgi rok. V nenormalnih razmerah pa je pogodba zelo pomembna, ker vsak komitent išče variante, kako kredita ne bi vrnil ali kako bi vsaj podaljšal vračilo. Jasno, podjetja se borijo za preživetje. Mi s takšnimi komitenti na neki način igramo simultanko. Hočemo, da kredit vrnejo, oni pa iščejo variante, da jim ga ne bi bilo treba vrniti. To je težka igra. Zato sem prepričan, da NLB, kar se tiče reputacije, iz te igre ne bo izšla kot zmagovalka. Žal je tako, da banka v takšnih primerih vedno izpade kot grda.

Kaj bi pridobili s tem, da bi slabe naložbe prenesli na namensko podjetje? Ali NLB ne more sama rešiti problema nasedlih naložb?

Jasno je, da je takšno namensko podjetje smiselno samo, če bi bilo v projektu udeleženih več bank. Če ima namreč vsaka banka po deset ali petnajst odstotkov lastništva v posameznem podjetju, je bolje, da se to premoženje spravi skupaj, se prenese na namensko podjetje, in da konzorcij bank prevzame nadzor nad podjetjem zaradi nadaljnjega prestrukturiranja. Pri Mercatorju in Laškem nimamo kaj delati, boljše je, da se odprodata.

Kaj pa bi se spravilo v stečaj?

Tisto, kar nima več nobene možnosti za preživetje, kar nima nobene poslovne perspektive. Tak primer so finančni holdingi, ki samo držijo premoženje in ne opravljajo neke dejavnosti, ki bi se jo splačalo sanirati, pa tudi veliko zaposlenih običajno nimajo. Če je evidentno, da so obveznosti holdinga daleč večje od premoženja, ni druge poti kot stečaj. Treba je priznati izgubo, reducirati kapital in iti naprej. V takšnem primeru mučenje z reševanjem nima nobenega smisla. Če pa se še da rešiti, znamo tudi temu prisluhniti. Lahko gremo tudi v prestrukturiranje, pri čemer pa mora biti tak holding nato sposoben servisirati svoj dolg. Bistvo vsakega prestrukturiranja je, da je podjetje po njem sposobno normalno servisirati svoj dolg, saj sicer nisi naredil nič in se problem le odlaga.