Nezakonite donacije stranki SDS

Stranka SDS je v brezplačniku Slovenski tednik leta 2008 v času volilne kampanje objavila devet predvolilnih oglasov, za kar bi morala izdajatelju, podjetju Progresija, plačati skupaj več kot 23 tisoč evrov. A kot nam je potrdil tudi član parlamentarne preiskovalne komisije, ki se je ukvarjala z brezplačniki, poslanec Zaresa Tadej Slapnik, je njihova komisija ugotovila, da SDS oglasov nikoli ni plačala. Podjetje Progresija, so ugotovili pristojni organi, ki so sodelovali s komisijo, naj bi namreč dva meseca po koncu volilne kampanje stranki SDS priznalo »dobropis« v višini okrog 23 tisoč evrov z obrazložitvijo, da so bili oglasi napačno objavljeni.

Stranka SDS je v tistem času objavila identične oglase tudi v drugih medijih, predvsem v revijah, ki so bile v lasti Mateja Raščana (Delo Revije), torej v Anji, Jani, Lady ipd. Omenjene oglase smo si tudi ogledali, a v uredništvu nismo mogli ugotoviti, kaj naj bi bilo narobe z oglasi v Slovenskem tedniku in zakaj so bili zavrnjeni. Iz česar torej lahko sklepamo, da je pri tem v resnici šlo za volilno donacijo stranki SDS, ki pa je v SDS niso prijavili računskemu sodišču. Donacija stranki v višini 23 tisoč evrov ni zanemarljiva, če vemo, da je v volilni kampanji leta 2008 stranka SDS za celoten medijski zakup v vseh slovenskih časopisih potrošila okrog 144 tisoč evrov, kot izhaja iz njihovega poročila o financiranju volilne kampanje za leto 2008. Po podatkih Mediane IBO je denimo v tistem letu SDS v Delu objavila za 2700 evrov oglasov.

Poleg tega, še neznanega dejstva, ki priča o tesnih povezavah med stranko SDS in projektom brezplačniki, pa je parlamentarna komisija odkrila še nekatere druge, zanimive finančne transakcije. Znano je poslovno sodelovanje med brezplačniškimi podjetji in podjetjem Unimedis, ki je bilo v lasti sina generalnega sekretarja SDS Dušana Strnada, Jerneja Strnada. Poleg nekaterih nakazil iz Londona, ki jih komisija ni mogla preveriti, pa so - tako Slapnik - pri preverjanju denarnih tokov v komisiji zasledili tudi nakazila iz Avstralije, kjer, kot je znano, živi znan podpornik SDS in solastnik strankine založbe Nova Obzorja Dušan S. Lajovic, sicer bolj znan po aferi Udba.net.

Skrivni pisci brezplačnikov so bili: Silvester Šurla, Metod Brlec, Barbara Urbanija, Aleš Žužek, Aleš Kocjan (STA), Tadeja Vrtovec, Peter Avsenik, Aleš Andlovič, Monika Kubelj.

Maja 2008 je bilo namreč z računa pravne osebe v Avstraliji za brezplačnike sprva nakazanih okrog 10 tisoč avstralskih dolarjev; prvo nakazilo v Slovenijo je bilo izvršeno v začetku maja, nato pa je bil konec maja denar vrnjen v Avstralijo. Vprašanje je, zakaj so iz Avstralije sprva nakazali denar na račun podjetja Progresija v lasti Andreja Lasbaherja, nato pa jim je Lasbaher denar razmeroma hitro vrnil. Lahko bi seveda šlo tudi za pomoto. Ali pa tudi ne - znano je namreč, da smo v Sloveniji ravno 15. maja 2008 izvedeli za hišne preiskave na Finskem, podatki o transakcijah iz banke SKB na tekočem računu Andreja Lasbaherja pa so tudi del kazenskega spisa v zadevi Patria, kjer veljaka SDS Janez Janša in Jože Zagožen nastopata kot prvoobtožena korupcije.

Kljub vsem tem dejstvom je poslanec SDS Branko Grims ta teden v odzivu na nekatere izsledke iz poročila parlamentarne preiskovalne komisije o brezplačnikih ponovil, da »SDS z brezplačnikoma Ekspres in Slovenski tednik ne kot ustanovitelj, ne v kakšni drugi obliki ni imela ničesar«. Čeprav je že od leta 2008 znano, da je bil z vsebino brezplačnikov vnaprej obveščen predsednik SDS Janez Janša, ki je iz uvodnikov Ekspresa citiral, še preden je pošta časopis dostavila v nabiralnike, čeprav je znano, da je brezplačniška podjetja uradno vodil bivši odgovorni urednik Demokracije Andrej Lasbaher, čeprav je znano, da sta brezplačnike ustvarjala vsaj dva, ki sta bila prej zaposlena v Janševem kabinetu, ko je ta vodil vlado (Boštjan Kramberger, Dominik Frelih), in čeprav je sedaj znano, da je med prejemniki avtorskih honorarjev tudi odgovorni urednik tednika Demokracija, ki je v solastništvu SDS (Metod Brlec), in ki je prej urednikoval v prostorih SDS, v stranki še naprej zanikajo vsakršno zvezo.

Zakaj v SDS že tri leta zanikajo vsakršno povezavo z brezplačniki, je sicer razumljivo. Oba brezplačnika, Ekspres in Slovenski tednik, ki sta izhajala pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, sta skupaj stala več kot dva milijona evrov. Če bi stranka priznala, da je šlo pri tem za njen politični projekt, bi to pomenilo, da so v SDS za volilno propagando namenili štirikrat več denarja, kot so dejansko sporočili računskemu sodišču. Uradno je namreč predvolilna kampanja SDS stala le 641 tisoč evrov, večino denarja zanjo pa naj bi stranka prispevala iz svojega rednega tekočega računa. Če bi v SDS priznali povezavo z brezplačniki, bi s tem priznali, da so jim pri kampanji z donacijami pomagala številna državna podjetja, katerih vodstva je nastavila prav njihova vlada, po zakonu o volilni kampanji pa so prepovedane donacije družb, ki so v več kot 25-odstotni neposredni ali posredni lasti države.

V uradnem poročilu računskemu sodišču o volilni kampanji SDS je sedaj med najvišjimi donacijami omenjeno zasebno podjetje Virtus, d. o. o., ki je stranki namenilo 12 tisoč evrov. Ta znesek je skorajda zanemarljiv, če ga primerjamo z neuradnimi »donacijami« paradržavnih podjetij za brezplačniški projekt SDS. Na prvem mestu je družba Mobitel, ki je pod vodstvom nekdanjega direktorja Klavdija Godniča za oglase v Slovenskem tedniku prispevala skoraj 90 tisoč evrov. Sledi Pošta Slovenije s 50 tisoči evrov, Nova KBM, Pozavarovalnica Sava, Zavarovalnica Triglav, Telekom ali Hit, od katerih je vsak prispeval od 15 do 17 tisoč evrov za propagando SDS. Ali pa državni Petrol, ki je stranki prispeval 8600 evrov, in celo urad vlade za komuniciranje, ki je brezplačnikom tedaj pomagal z 2600 evri.

Verjetno je razumljivo, da se podjetja za omenjene donacije niso odločila iz gospodarskih vzgibov. Nov predsednik uprave Hita Drago Podobnik je preiskovalni komisiji na odprti seji denimo povedal, da so se tedaj za oglaševanje odločali kar na podlagi ustnih dogovorov in da tedaj učinkov takšnega »sponzoriranja«, za katerega so šla »prevelika sredstva« niti niso spremljali. Kot je znano, je tedaj nadzorna sveta v Hitu in Petrolu vodil Viktor Baraga, poslovnež in častni konzul Avstralije v Sloveniji. Kot smo nedavno prebrali v razkritih WikiLeaksovih depešah iz ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, je Baraga Američanom v pogovoru kar »neposredno priznal, da je funkciji v nadzornih odborih Petrola in Hita dobil, ker sta s premierom Janšo prijatelja še iz otroštva«. Seveda pa 200 tisoč evrov, kolikor so za projekt prispevala državna podjetja, pomeni zgolj manjši del porabljenega denarja. Kdo je torej za parakampanjo SDS prispeval levji delež?

Največji del so prek posojil, za katera je bilo očitno, da ne bodo nikoli vrnjena, prispevali družba Media polis in Zvon Ena Holding ter Matej Raščan oziroma podjetje Delo Revije. Kot je ugotovila davčna inšpekcija (o tem smo v Mladini že pisali), se je družba Media Polis »odpovedala« okrog 400 tisoč evrom, Zvon Ena Holding približno 300 tisoč evrom, Raščan je prispeval več kot 350 tisoč evrov, država je iz naslova neplačanih davkov izgubila 50 tisoč evrov, vsaj 100 tisoč evrov pa je bolj kot ne zavestno izgubila Pošta Slovenije. Vsaj 100 tisoč evrov zato, ker je pošta pod vodstvom direktorja Aleša Hauca denar v projekt kanalizirala še na drugačne načine. Poleg reklamne akcije je za distribucijo brezplačnikov nudila neverjetno visok, 55-odstotni popust; Rdeči križ je recimo deležen le 33,7-odstotnega popusta. In ko Lasbaherjeva Progresija niti s tako velikim popustom ni zmogla redno plačevati obveznosti, je Pošta v brezplačniku še naprej oglaševala in za povrh vsega s podjetjem Petindvajset d. o. o., katerega ustanovitelj je spet Lasbaher, sklenila sporazum o »oblikovanju marketinških materialov« v vrednosti 277 tisoč evrov.

Mobitel je za brezplačnike nakazal skoraj 90 tisoč evrov, Pošta 50 tisoč evrov, Nova KBM, Pozavarovalnica Sava, Zavarovalnica Triglav, Telekom ali Hit pa od 15 do 17 tisočakov.

Zgoraj zapisane »donacije« so zgolj približna ocena nastale finančne luknje, saj so bili dejanski aranžmaji med vsemi omenjenimi partnerji precej bolj zapleteni. V začetku je recimo Zvon Ena Holding podjetju Media Polis posodil 300 tisoč evrov, na kar so se z izdajateljem brezplačnika Slovenski tednik, podjetjem Progresija, dogovorili za »prenos« dolga na Progresijo. Potem je podjetje Julius Fond v lasti Lea Ivanjka brezplačnikom posodilo pol milijona evrov, nato je to družbo k sebi pripojil Zvon Ena Holding, dolgove pa je spet delno poplačal Media Polis. Res je tudi, da je direktor Media Polisa Marjan Novak ves čas ponavljal, da so poslovali gospodarno in da je bila na koncu izguba, ki so jim jo prinesli brezplačniki, precej manjša od 300 tisoč evrov, a so kot razlog navajali nekatere bolj ali manj fiktivne posle. Tako naj bi recimo Progresija za kar 103 tisoč evrov analizirala tisk. In na koncu: tudi tega dolga, ki je potem pristal pri Zvonu Ena Holdingu in pri Media Polisu, dejansko oni niso plačali. Kajti, kot vemo, sta obe podjetji sedaj v prisilni poravnavi oziroma v stečaju.

Vrhunec perverznosti te žalostne zgodbe z brezplačniki SDS je, da jih na koncu v pretežni meri niso financirala zgolj državna podjetja, ampak predvsem delničarji Zvona Ena Holdinga, večinoma torej verniki, ki so s prisilno poravnavo holdinga izgubili vse investirano premoženje, in pa ostali slovenski mediji, vključno z Mladino, Delom, Večerom ali Dnevnikom, ki jim je podjetje Media Polis ob stečaju ostalo dolžno. Stečajni upravitelj Media Polisa Silvo Zorec je pred približno tednom dni objavil seznam terjatev. Iz njega izhaja, da je Media polis ostal dolžan Mladini 24 tisoč evrov, Delu 8600 evrov, RTV Slovenija 11 tisoč evrov, Žurnalu 54 tisoč evrov, POP TV 18 tisoč evrov, časniku Finance 30 tisoč evrov, radijski mreži Infonet 36 tisoč evrov, Večeru 25 tisoč evrov, časopisu Dnevnik 12 tisoč evrov, Gorenjskemu glasu 17 tisoč evrov ... in tako naprej do konca seznama, na katerem je naštetih 70 opeharjenih, večinoma medijskih podjetij, za katera je Media polis pobral denar za plasiranje reklam od večinoma državnih podjetij, a denarja naprej ni posredoval.

Kakšna je bila na koncu usoda podjetja Progresija, je znano. Andrej Lasbaher je visoko zadolženo podjetje za petsto evrov prodal brezdomcu in potem zaporniku Milanu Simiću, ki so ga pobrali v enem od ljubljanskih parkov, kjer je popival s kolegi. Simić si sicer ni bil sam kriv za svojo tragično življenjsko zgodbo, ki jo je potem izkoristil Lasbaher, saj je bil do leta 2002 praktično brez socialnih pravic. Bil je namreč eden izmed izbrisanih, torej eden izmed skupine tistih, ki jim je stranka SDS odrekla človekove pravice, navkljub dvema odločbama ustavnega sodišča. Zgodba o brezplačnikih, za katero lahko danes brez dvoma trdimo, da je zanjo odgovorna sedaj politično najmočnejša politična stranka, je bila torej od vsega začetka pa do konca mafijska zgodba. Skozi katero je prav Janez Janša mafijstva obtoževal preostale slovenske medije, ki so mu na koncu to kampanjo celo financirali.

Nakazila za brezplačnike so prišla tudi iz Avstralije, kjer, kot je znano, živi znan podpornik SDS in solastnik njene založbe Nova obzorja Dušan S. Lajovic.

Na prvem televizijskem soočenju pred parlamentarnimi volitvami, ki ga je RTV Slovenija predvajala v sredo, 20. avgusta 2008, sta Borut Pahor in Janša razpravljala tudi o medijski svobodi. Svojo tezo o slovenskih novinarjih, ki nenehno napadajo vlado, medtem ko se v rokah tajkunov počutijo odlično, je Janša končal s stavkom: »Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji, in mi smo zelo blizu tega.« Kasneje je v enem od obeh brezplačnikov avtor pod psevdonimom »Nika Albreht« z isto poanto, kot jo je razvijal Janša med soočenjem, z debelimi črkami v uvodniku poudaril, da »Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji«. Kdo je bila Nika Albreht - ali je to bil sam Janša -, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Vemo pa, kdo so bili resnični prejemniki avtorskih honorarjev, ki jih je stranka SDS tako posredno plačala v zameno za novinarske zmazke in ki svojih resničnih imen niso hoteli razkriti.

To so Silvester Šurla, sedaj predsednik Združenja novinarjev in publicistov ter odgovorni urednik tednika Reporter, to je Metod Brlec, odgovorni urednik tednika SDS Demokracija, to je Barbara Urbanija, sicer žena odgovornega urednika multimedijskega centra RTV Slovenija (MMC) Uroša Urbanije, ki je bil leta 2008 notranjepolitični urednik na Slovenski tiskovni agenciji (STA), to je Aleš Žužek, sedaj novinar MMC, prej novinar STA, to so Aleš Kocjan, Tadeja Vrtovec in Peter Avsenik, vsi še vedno novinarji STA, to je Aleš Andlovič, novinar Slovenskih novic, to je Monika Kubelj, novinarka Reporterja, in pa Maja Pirš, sodelavka revije Kapital in mariborskega festivala.