Dr. Alojz Ihan: "Ljudje morajo gledati v skupni cilj"

Privatizacija je Slovencem osušila testise za nekaj cistern testosterona, Istrabenz je zato prav vrhunska metafora našega časa

Dr. Alojz Ihan (1961) je znanstvenik, ki zna medicinsko znanost približati širšemu bralstvu. Poleg več kot sto znanstvenih člankov je napisal tudi poljudni medicinski knjigi Imunski sistem in odpornost ter Do odpornosti z glavo. Ukvarja se je tudi s književnostjo. Bil je urednik zbirke Alpeh. Za pesniško zbirko Južno dekle je leta 1986 prejel Jenkovo nagrado ter leta 1987 nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Srebrnik.

Dr. Alojz Ihan (1961) je znanstvenik, ki zna medicinsko znanost približati širšemu bralstvu. Poleg več kot sto znanstvenih člankov je napisal tudi poljudni medicinski knjigi Imunski sistem in odpornost ter Do odpornosti z glavo. Ukvarja se je tudi s književnostjo. Bil je urednik zbirke Alpeh. Za pesniško zbirko Južno dekle je leta 1986 prejel Jenkovo nagrado ter leta 1987 nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Srebrnik.

V najnovejši knjigi, Hvalnici rešnjemu telesu, je združil obe plati svojega delovanja in napisal zanimiv dialoški esej o psihopatologiji slovenske in občečloveške družbe. V njem je s kirurško natančnostjo analiziral prednosti in slabosti slovenske družbe, politike in kulture dvajset let po osamosvojitvi in v času globalizacije.

V eseju Hvalnica rešnjemu telesu tematizirate razpad človeške družbe skozi oči zdravnika. Klinično pisanje torej, a z namenom podati streznitveno diagnozo slovenske in občečloveške družbe in ljudi predramiti iz utvar, v katerih živijo. Je po slogu Hvalnica manj poetična kot vaša prejšnja dela?

Hvalnica je bila najprej zasnovana kot esej o antropologiji testosterona. Hormona, ki omogoča stabilno urejenost socialnih vrst, kamor spadamo tudi ljudje. Urednik zbirke Zdravko Duša pa je po branju zavzdihnil, da je tekst zelo strokoven. Pa sem material eseja razbil na dialog med zdravnikom in pacientom v ambulanti. Seveda je moralo iti za pregled moškega, katerega težave so povezane s testosteronom, jasno. Potem se izkaže, da tudi »normalna« nevtralna pozicija zdravnika do pacientovih težav deluje dolgočasno, na eni strani solzavo stokanje, na drugi predavateljski disputi. Pa sem se spomnil, da je dr. House simpatičen prav zaradi lastnih težav. In sem pacientove probleme lepo razporedil med oba, pravzaprav je zdravnik dobil celo večjo dozo. Kar mi je spet kvarilo kompozicijo, ampak potem sem na srečo iznašel zdravnikovega brata. Ta je dobil največjo dozo testosteronskih težav in lekcij in tekst je naenkrat zadihal v zgodbo. Nato se je pojavil še zdravnikov izgubljeni sin in zgodovinski obrisi njegove družine in zgodba je naenkrat postala živa, hkrati pa je še vedno nosila vso vsebino eseja. Na to dvojnost, da gre za berljivo zgodbo, v kateri pa je veliko vsebine in celo znanosti, sem kar ponosen.

Zgodba je ostro soočanje z realnostjo današnjega sveta. Je bil to prvenstveni namen pisanja?

Seveda, vsaka umetnost in sploh literatura je lepljenje in brušenje sto in sto človeških zgodb v ogledalo, v katerem vsak bralec lahko vidi svoje življenje. Zato je treba ogledalo lepiti le iz občečloveških fragmentov, avtor mora biti brezoseben, če hoče biti berljiv, ker piše za bralce, ne zase. Pamuk nekje zapiše, da umetnik riše tisto, česar ni doživel. Hoče reči, da osebno ni umetnost, osebno je dolgčas. Malickovo Drevo življenja to skoraj programsko dokaže z nizanjem faktografije nekega življenja, ki je namerno noče pojasnjevati z občimi vzroki in posledicami. Človek umre in film ne pojasni, zakaj. Zato mnogi zehajo in odhajajo iz dvorane.

Z občostjo, ki je udarec v glavo, pa bralca popeljete na pot streznitve.

Drugega nam ne preostane, ker smo v dreku, globalno in lokalno. Kot prvo, doživeli smo fiasko zahodnjaških načrtov z globalizacijo. V preteklosti je zahod udobno živel od surovinskega, energetskega in človeškega izkoriščanja nerazvitih in dobičkonosnega prodajanja vsega tega razvajenim zahodnjaškim potrošnikom. Ob zasičenju zahodnjaških trgov se je korporacijam porodila ideja, da je mogoče z globalizacijo ustvariti neizmeren kitajski in indijski in ruski potrošniški trg in še bolj noro obogateti. Zato so korporacije prek izvažanja človekovih pravic dosegle globalno odprtje trgov - dobro vedoč, da to prej ali slej pomeni izenačitev plače evropskega in kitajskega delavca. Ampak to je bila zavestna žrtev malega kmeta za bajne dobičke na novih trgih. In takrat se je zdelo celo možno, da se bo kitajski delavec ob izenačitvi plač bolj približal zahodnjaku kot obratno. Da bo skratka tudi Kitajec postal srečni potrošnik. Vendar je potem prišel kulturni šok, ki ga zahod ne zna prebaviti - Kitajci in Rusi so sicer sprejeli globalni trg, niso pa sprejeli zahodnjaškega crkljanja svojih državljanov - potrošnikov. Za Kitajce ali Ruse namreč sploh ni normalno, da država skrbi za pokojnine, zdravstvo, komunalo in podobne potrošniške bonbončke, ker so tam pač že od nekdaj ljudje tisti, ki so služili imperiju, in ne imperij ljudem. Zahod se dobesedno trga od nuje po konkurenčnosti Kitajski in po drugi strani od pričakovanj socialno in potrošniško razvajenih zahodnjakov. Ne, ne bodo Kitajci prišli k nam, ampak si bomo mi lahko privoščili vedno bolj kitajsko življenje. Ampak prav smešno je, kako zahodnjaški politiki namesto tega priznanja, ki bo njihove volivce naslednjih deset let poganjalo na ulice, govoričijo o bankah in dolžniški krizi in posojilih. Ne povedo pa preprosto, za kaj so vsa ta posojila.

Samoupravljanje je sicer nemogoča pravljica, ampak nam je bila pisano na kožo, to je naš sentiment, naša hribovska fantazma.

Odmaknili ste se od svoje temeljne teze v Hvalnici, da odnose v družbi ureja kolektivni hormon testosteron. To je darvinistični pogled na ljudi in na človeško družbo. Sicer pa je tudi hipoteza t. i. sebičnega gena, ki ureja družbena razmerja, vseskozi prisotna v raziskavah. Koliko je v teh procesih bistven dejavnik biologija?

Lepota biologističnih tez je v njihovi enostavnosti. Ponujajo smer in določen metaforični okvir, kar je miselno spodbudno, zato jih rad uporabljam. Se pa zavedam tudi omejenosti in se z mejami prav rad igram, ker nastajajo pri tem »švejkasti« učinki. Tak model mojega švejkizma je pesmica »Izgon hudiča«, ki je že ponarodela in se večkrat pojavlja kot anonimen vic. (Izgon hudiča: V antikvariatu kupil zelo staro knjigo, v njej našel recept za izgon hudiča. / Potem nabavil žabe, lase stark, / suhe korenine mrkača in še nekaj nujnih stvari, / zmešal in skuhal, kot je treba, / se namazal pod pazduho, po stegnih, / pošprical stene v stanovanju. / Zaradi tega hud prepir z žensko, / potem ona v besu zapusti stanovanje.)

Pesmica računa na to, da bralci poznajo stereotip o ženski, ki besni zaradi umazanega stanovanja. In da imajo do stereotipa zdravo distanco - takrat se lahko nasmejijo. Če imajo bralci s stereotipom osebno težavo, jim gre bolj na kislo, ampak to je njihov osebni problem. V Hvalnici se veliko mojih tez začenja s stereotipi, tudi zelo krepkimi, ampak tudi Švejk pravi, da je treba držati gobec in služiti gospodarju. Ampak zabava je potem, ko začnem stereotipen začetek povedi raztegovati in z njim slalomirati in niansirati pomene in kontrastirati; v tej knjigi gre dobesedno za ogromne stavke, tudi čez celo stran - vlečem jih kot smučarski skakalec, ki se sicer lahko spusti pri 180 metrih, ampak to bi bil dolgočasen skok. Zato mora dober skakalec vleči naprej, čeprav z vsakim metrom bolj tvega padec. Ampak meni je res v zadovoljstvo, ko na primer od stereotipne slovenske želje po prijateljskih in družinskih zvezah in navezah prislalomiram do želje po incestu.

Z biologističnimi argumenti, brez upoštevanja vplivanja družbene zavesti na procese, pa vendarle ni mogoče razumeti delovanja družbene skupnosti.

Gotovo ne. Duhovna nadstavba je čisto neodvisen in odločujoč dejavnik razvoja družbe. Sam samo s trmo naravoslovca opozarjam, da ne glede na družbene odnose ostajajo neki temeljni naravni zakoni, ki se jim ni mogoče izogniti, kot to, da recimo voda ne more teči navzgor. Duhovna nadstavba pa gotovo naredi uspešno ali neuspešno družbo. Ljudje se morajo nekako dogovoriti, ali se je bolje ukvarjati z lovom, ali je bolje na poljih gojiti pšenico, ali pa se morda najbolj splača ropati sosednja plemena. V vsakem primeru pa uspešen človeški kolektiv potrebuje neko skupinsko voljo, skupinsko osebnost, skupinske obrede. Nekoč se je ves komplet skupinske volje in orodij združeval v pravilih služenja skupinskemu bogu. Bog je iz nagonskih posameznikov delal urejeno skupino in brez skupinskega delovanja ljudje niso mogli preživeti. In osnovni nagon, ki ga je Bog v skupini moral kodificirati in kontrolirati, je spolni nagon. Vsi drugi nagoni so minljivi, ko človek zadovolji potrebo, izginejo. Edino spolna energija je energija obilja, ker je obilje signal, da lahko vrsta ekspandira. Marx je rekel, da se organizirana družba začne s presežno vrednostjo, torej z obiljem, in enako velja tudi za ekspanzijo spolne energije. Zato so nekoč lahko konkurenčno preživele tiste skupnosti, ki so si v obdobjih obilja izdelale takega boga in tak božanski kodeks, ki je s kontrolo libida posameznikov ustvaril skupinsko voljo, zaradi katere so vsi pripadniki skupine lahko gledali v skupni cilj. To je še zdaj osnova vsakega uspešnega vodenja - ljudje morajo gledati v skupni cilj, ne drug v drugega, ukvarjanje z odnosi je smrt vsakega skupinskega uspeha.

Očitno pa se v sodobni družbi ni mogoče upreti »rinjenju v potrošniški smeri« do onemoglosti. Če je duh »hlapčevstva« skozi stoletja prisoten v neki družbi, kot ste zapisali v vašem eseju, je še težje.

Ja, avtomatična ubogljivost na prvi ukaz je hudo zgodovinsko breme. Znana molitev francoskega meniha iz 18. stoletja pravi: Bog, daj mi moč, da sprejmem, česar ni mogoče spremeniti, in pogum, da spremenim, kar je mogoče spremeniti, in modrost za razlikovanje med enim in drugim. Slovenci smo fanatiki prve prošnje, bistvena pa je tretja. Modrost in jasna geografija življenja, to je v alpskih soteskah težko dobiti. Naši predniki so preživeli zaradi uspešnega skrivanja v vrtačah, ko je prišla tuja vojska, in služenja tujcem v vmesnih časih. Zato smo se Slovenci vseskozi delali, da ni pomembno, kdo je gospodar in kdo ima v lasti zemljo, na kateri smo garali. To lahko razumemo kot zakrivanje oči pred mučnim dejstvom, da so bili lastniki naše zemlje, tovarn in mest vedno tujci. Zato Slovenci svoje identitete nismo gradili na normalnih, očitnih, oprijemljivih in realnih dosežkih, ki odsevajo v lastnini zemlje, tovarn, rudnikov, bank, velikih objektov. Vladarji, bogataši, tovarnarji, lastniki železnic, ladjarji - to je tisto, kar je ustvarjalo zgodovino in mitologijo narodov, ki so bili gospodarji samega sebe; in o zgodbah uspešnih lastnikov bogastev so tračarili in sanjarili sleherniki. Slovenci pa smo nacionalne temelje iskali v liriki in slovenskih besedah. Medtem ko pa o očitnih in oprijemljivih stvareh - o tovarni, ki ti zraste pred nosom, in o desetnadstropni hiši in o novi cesti in o banki in o davkih - to pa ni pomembno, to je nepomembna banalnost, so pa ja bolj važne jezične dileme. In potem ni čudno, da je komunistom po vojni uspelo tako hitro prepričati ljudi, da je itak vse naše in se o lastnini ne bo govorilo. Pika. Ker je trivialno. Pika. Ker je itak vse naše. Pika. Skoraj ni človeka, ki bi sproščeno »priznal«, koliko premoženja ima. Kar je normalno ponos, je pri nas frustracija. In tudi danes, pol stoletja od revolucionarnega sekanja premožnejših glav, človeka medijsko najlažje uničiš, če razkriješ njegovo nadpovprečno plačo. To vzbudi tako močan kolektivni strah, da se večina ljudi v samoobrambi nagonsko skloni po kamen, da bi se z njim uvrstila med tiste, ki kamenjajo, in ne med druge, ki ga bodo čez pet sekund dobili v glavo. Kajti ve se, da ga bo nekdo dobil, takoj ko se omeni lastnina. Zato se vsi raje preventivno sklonimo in poberemo svoj kamen, preden sploh začnemo razmišljati. Nagonska diferenciacija na metalce in kamenjane je bila pač osnova preživetja, ker tretje možnosti ni bilo. In celo če ni v zraku lastnina, ampak samo kaj družbeno napetega, se ne glede na vsebino začnejo ljudje množično sklanjati in pobirati kamne in nagonsko iskati tarče, levi, desni, rdeči, beli, suhi, debeli, ni važno, treba je biti sklonjen in pridno metati, da ostaneš živ. Vse to dogajanje primerjam v svojem eseju z biološkimi zakoni jate.

Ljudje morajo gledati v skupni cilj, ne drug v drugega, ukvarjanje z odnosi je smrt vsakega skupinskega uspeha.

Nam lahko razložite, še pred definiranjem jate kot slovenskega načina uravnavanja družbenih tokov, zakaj nam kažete našo podobo v ogledalu ameriškega načina življenja in dela?

Ameriško družbo postavljam kot ogledalo slovenski kot kontrastni primer zelo grobe, ampak hkrati sproščujoče enostavne družbe. Ki absolutno temelji na testosteronu, to je hormon, ki ga testisi vsakemu samcu dodelijo toliko, kot je njegov položaj v hierarhiji moči. Zato se po začetnem ravsu vsak najde v jasni ekipni vlogi in potem ne gre več za notranje boje, ampak za timski uspeh. Brez dovolj ekipnega testosterona, na primer pri kastriranih živalih, pa se družbeno dogajanje namesto v formiranje uspešnih ekip razvodeni v nenehna prerivanja in bevskanja kot pri mladičih, le da so ugrizi bolj boleči. In taka ekipa je obsojena na neuspeh. Zato si resne ekipe, skrajni primer so vojaške, programirano dvigajo skupinski testosteron, reden fizični napor, ekipne naloge in tekmovanja. Vsak ekipni uspeh našprica testosteron vsem v ekipi in dvigne skupinsko zadovoljstvo. Delali so zanimive poskuse na stadionih, kjer so merili testosteron igralcem in gledalcem in ugotovili, da se igralcem ekipe, ki zmaga, poveča testosteron in enako tudi njihovim navijačem. Zato ljudje, z izjemo mazohistov, nagonsko navijajo za močnejše ekipe. Naša družba pa je v osnovi revna hribovska družba in geografija odločilno oblikuje družbeni značaj; preživeli smo zaradi skrivaštva, skrajno skromnih potreb in velike navezanosti na male, družinske skupnosti. Nismo pa osvajalska družba. Slovencem so preživetje pomenile ozke skupine, da so skupaj previharili zimo in si pomagali na polju. Zato imamo izredno razvit sentiment skupnosti, medsebojne povezanosti. Ta nam je v komunizmu celo dobro služil, ljudje so si pomagali ne glede na sistem »na črno« graditi hiše in švercati čez mejo. Samoupravljanje je sicer nemogoča pravljica, ampak nam je bila pisano na kožo, to je naš sentiment, naša hribovska fantazma.

Smo se zaradi teh lastnosti znašli po spremembi sistema v nekakšnem travmatičnem stanju?

Izrazito. Dokler smo živeli v fantazmi, da vsi branimo naše, naš sistem, našo skupnost, smo prenesli vsak napor, celo eklatantna stadionska in druga obredna poniževanja, ki jih je komunistični kler zahteval od podanikov. Ampak obredje delavskih svetov in sindikatov je hranilo našo skupinsko fantazmo in nič ni bilo pretežko. Potem pa so se začeli neki politiki mimo volje in obveščenosti ljudi poigravati s podjetji, reorganizirati, spajati, pošiljati v stečaje. Ljudje, ki jih je sistem pol stoletja treniral, da si k srcu jemljejo usodo celega podjetja in sistema in države, so se znašli v nemogočem, totalno frustriranem položaju. V kapitalizmu se ljudje ne identificirajo z vodenjem podjetja in družbe, pri nas pa sta šahiranje s podjetji in lastninsko plenjenje ljudi dobesedno trgali na koščke, isti komunisti, ki so prej v ljudeh desetletja utrjevali fantazmo »našega«, so v par letih ljudem z lastninskim šahiranjem raztrgali skupinski sentiment in to je katastrofa, sto tisoče depresivnih, razočaranih ljudi, zlasti moških, ki so zelo odvisni od skupinskih družbenih fantazem. Privatizacija je Slovencem osušila testise za nekaj cistern testosterona, Istrabenz je zato prav vrhunska metafora našega časa. To je hudo natrgalo družbeno tkivo. Mislim, da se politiki niti ne zavedajo, kaj so povzročili ljudem, ko so tako jebivetrsko raztrgali slovenski skupinski sentiment. Poznam mnogo ljudi, ki so čustveno propadli, ker jim je bilo podjetje tako pomembno, da niso prenesli poigravanja s tistim, kar so mislili, da je njihovo, pa se je seveda izkazalo drugače.

Kapitalizem pač ne prenese tega slovenskega sentimenta?

Ja, klasična kapitalistična podjetja so vojaške formacije, samo bojišče je nekoliko drugačno. Enako je do globalizacije veljalo tudi za države. ZDA so pripravljene sesuti vsako državo, če jim strategi izračunajo, da se to dolgoročno gospodarsko splača. Anglija, Francija, Španija, vse to so bili imperiji, vajeni pleniti. Je pa res, da zdaj globalno prihaja obdobje revščine za vse, ki smo bili doslej vajeni potrošniškega crkljanja. Tu smo Slovenci dobri, znamo preživeti v skromnih razmerah. Zato je še bolj škoda, da so nam politikanti raztrgali naš skupinski sentiment, ker bi nam ta fantazma ravno zdaj, ko se bo svet obrnil v skromnost, pomenila prednost pred drugimi. Ker spustiti razvajenim ljudem standard za tri četrt ni enostavno, to je desetleten scenarij družbenih nemirov, uličnih bojev, hujskaških politikantov, prodajalcev megle, diktatorjev. Temu se Francozi in Španci in Italijani ne bodo mogli izogniti. O Nemcih raje ne premišljujem. Slovenci pa bi s našim tradicionalnim skupinskim sentimentom, z našo čudaško socialistično fantazmo lahko previharili mučno desetletje brez notranjih bojev in neproduktivnih zamer in klanja. Ampak prav zdaj so nam ga politikanti raztrgali, in nisem prepričan, da se bo našel kralj Matjaž, ki bi znal platno sešiti spet skupaj. Kar je škoda, ker moramo iz zgodovine vedeti, kako krhka je slovenska psiha, ko se začnejo zunanji pritiski in viharji. Zadnjega pol stoletja je polno primerov za prestrašeno, nesolidarno, netimsko, v sebe povlečeno funkcioniranje slovenske psihologije v nestandardnih razmerah, ko začne vsak gledati le, kako bi se v novih družbenih trendih najbolje obrnil po vetru in potegnil priložnost zase in za svoj najožji krog. Če postane trend iti za župnikom med tabele ali če postane trend obtoževati velike kmete in podjetnike protirevolucije, so številni, ki so imeli priložnost od tega potegniti kako korist zase ali se vsaj stisniti v varno večino, to storili, tako kot danes nihče ni imel pomislekov v zvezi s pretakanjem denarja z udbaških na familiarne račune ali z uveljavljanjem pravice po svetem Jazbinšku, ki je enemu generacijskemu krogu dala stanovanja za enoletno plačo, da morajo mladi danes imeti tridesetletne kredite. Solidarnost je pri Slovencih izjemno močna, ampak krhka fantazma, in ko poči, je joj. Najmanjši zunanji pritisk je že dovolj, da se vsak povleče vase in se prekine desetletna in stoletna solidarnost med sosedi in med sovaščani in se razbije občutek skupne ekipe, usode, povezanosti. In se sestavlja sezname in ovaja sosede. Zato so tisti, ki so šahirali s podjetji in Slovencem raztrgali skupinski občutek, z mojega stališča kriminalni prasci in osebno bi prav vse, ki so za ropanje podjetij potrebovali ciprske in kajmanske in druge poštne nabiralnike, preprosto izgnal iz države v tiste nabiralnike. Naj živijo v njih, če so jim lepši od naših sotesk.

Z analogijo odnosov v družbi kot jate ptic opozarjate, da je v slovenski družbi zaradi sentimenta dolinskosti problem tudi v ohranjanju distance drug do drugega.

Nedvomno je to hud problem. Bistvo jate ni medsebojna povezanost, ampak ohranjanje distance v skupini. Če upoštevamo logiko športnih ekip, potem lahko urejenost medsebojnih odnosov dosežemo le z visoko zastavljenimi cilji in dobrimi rezultati na poti do njih. Ljudje morajo gledati v skupni cilj, ne pa drug v drugega, za to so bile vendar že od začetka človeštva narejene religije! Medsebojnih odnosov ne morete urejati s psihologiziranjem, bolj ko se ljudje opazujejo, več jih moti pri sosedih, človeška fantazija je neizmerna. Ko ima ekipa cilj in uspehe, nikogar več ne moti, če je nekdo izmed njenih članov malo višje ali nižje, ker so ob uspehih vsi na boljšem.

Ampak če je neka družba zdrava, mora odločati moč argumenta, ne pa argument moči. Z dobrimi idejami se dosegajo rezultati. Če ni tako, se soočamo z nemočjo, kar je gojišče za politikantstvo, manipulacije in ustvarjanje vseh vrst nezaupanja. Poruši se vrednotni sistem. Tudi najboljši trener, če ostaneva pri vaši analogiji s športno ekipo, v takšnih razmerah ne more narediti čudeža.

Ja, ampak tudi pri dobrem trenerju ne odloča argument moči, ampak ekipni uspeh. Dober trener ne bo urejal odnosov znotraj igralcev, ampak bo ekipo peljal k ciljem. Potem se pa že samo po sebi uredijo razmerja. Tisti, ki zabije dvajset košev, bo samoumevno, brez trenerjevega dekreta, nekaj več kot tisti, ki da enega. Enako velja za kapitalistično podjetje. Lahko je lastnik izjemno bedast in bo podjetje pripeljal v propad. Ampak tisti, ki dela v njem, ne more igrati pravičnika, češ, kaj bi bilo, če bi bil drugi lastnik. Odide lahko v drugo podjetje. To je pač logika kapitalizma, kjer je element lastnine tisti kulturni element, ki je oblikoval zahodno civilizacijo.

Janković je eden redkih predvidljivih in jasno profiliranih modelov voditelja, bilo bi škoda, da ne bi preizkusil slovenskega duha s svojo udeležbo na volitvah.

Ob prebiranju vaše Hvalnice rešnjemu telesu naletimo na mnoge patološke točke v družbenem življenju Slovencev. Manjka testosterona in težave so z medsebojno distanco, kar se zrcali tudi v slovenski politiki, ki je zaradi tega nenačelna.

Imamo to hribovsko bolezen, da smo bolj občutljivi na svoj položaj v svoji ekipi kot na uspeh ekipe. Kar je simptom porušenega občutka za testosteronsko veselje. Saj vemo, da je zadnji nogometaš Barcelone bistveno bogatejši kot prvi pri Olimpiji. Ampak Slovence bolj muči, zakaj sem četrti in ne tretji v svojem klubu. Ne da bi se zavedali, da s tem otročjim pikanjem v bistvu zmanjšujemo uspeh kolektiva, kar pomeni, da smo vsi na slabšem. To pikanje ali kljuvanje znotraj jate je mehanizem, s katerim zbijamo vrednost drug drugemu. Takoj ko je nekdo malo višje, mu drugi skušajo zbiti relativno vrednost v jati in se ne zavedajo, da bo zaradi tega oslabljen cel kolektiv. Drugo pa je - mnogi sicer poudarjajo, da je to kvaliteta slovenskega načina življenja -, da nismo zelo usmerjeni v svojo osnovno preživetveno dejavnost. Pravzaprav smo srečni, da imamo službo, da se preveč ne obremenjujemo v njej in lahko popoldne še fušamo. Zadovoljni smo, da se socializiramo na različne načine in imamo pet ali šest paralelnih svetov in da smo v enem uspešni, v drugem pa manj.

Lahko pa je to dobra strategija za polno življenje.

Drži. Vsi tujci, ki pridejo k nam, so navdušeni nad tem, kar imamo. To je tako, kot če bi psiholog delal idealnega človeka, ki ima svoje delnice razpršene na veliko področjih, in če ni v enem najbolj uspešen, lahko svojo protoplazmo prestavi na drugo. To je lahko kvaliteta v določenih razmerah, ki morda zdaj ravno prihajajo. Je pa res, da to v tej borbi skupin za preživetje ni najboljše. Kajti ko greš na zahod, je logično, da so ljudje od jutra do večera na voljo svoji ekipi.

Poglejva zdaj v luči vaših razmišljanj na dve dominantni osebnosti v slovenski politiki. Boruta Pahorja in Janeza Janšo.

Janša je v primerjavi s Pahorjem zagotovo bolj testosteronski tip, čeprav še premalo. Meni se Janša zdi - morda bo to zvenelo malo šokantno - precej blizek Janezu Drnovšku. In tega mu ne štejem v plus. Za politika je kar preveč asketski tip. Vemo, kam je to pripeljalo Drnovška in Slovenijo. Ne moreš brez krvoločnih refleksov podpisovati milijardnih odločitev in se delati neprizadetega svetnika! Zato je bil Drnovšek samo trademark, kar pomeni, da se milijardne odločitve izborijo v krvoločnem političnem ozadju, zunaj pogleda javnosti. Politiki, ki odločajo, morajo biti na žerjavici javnosti, drugi pa nimajo pravice odločati, to bi bilo zdravo. Tudi v ZDA ne moreš biti senator, če za tabo ne stojijo milijarde in milijarde interesov, bilo bi absurdno, če bi senator postal neki pesnik. Živi se pač od tistih milijard in ne od poezije. Na ta način je bil Drnovšek ikona, v bistvu pa zunaj politike. Janša se mi zdi talentiran politik, ne razumem pa njegove nesamozavesti. Obdaja se s privrženci, ki izberejo njega, namesto da bi on izbral najboljšo ekipo. Kar pomeni, da ga vodijo čustva, in ne razum, kar ni v redu za politika. Saj je bil mandatar in je imel priložnost, če si selektor reprezentance, menda ne boš izbral samo igralcev iz svojega bivšega kluba.

Pa Borut Pahor?

On je tip politika, ki ima koncept jaza tako razvodenel, da je po mojem s svojo otroško željo po ljubezenskem občudovanju vseh in vsakogar zamoril celotno vlado. Nastopal je kot otrok, ki odpre srce in misli, da ga morajo zato imeti vsi radi. Saj pri otroku je to prava strategija, ampak on je politik, krucefiks! Politik je vloga in to vlogo je treba odigrati. Če si v gledališču in igraš Hamleta, moraš odigrati Hamleta, ne pa da prideš na oder in rečeš, da boš povedal čisto vse o sebi. Ampak jaz kot gledalec sem plačal vstopnico za Hamleta, ne za osebne travme glavnega igralca. Zato je Pahor s svojo obsedenostjo zamoril vse v vladi. Če je hotel kak minister nekaj speljati in je izpadlo malo grobo, je vskočil Pahor in odigral vlogo poštenega, dobrosrčnega dečka. In s tem seveda zminiral veliko pametnih projektov. Ampak v končni fazi je naloga politika plasirati denar na tista mesta, kjer bo to največ prineslo skupnosti. Politika morajo vsi po malem sovražiti. Takšna je pač ta vloga.

Bi bil Zoran Janković po vašem primeren tip za predsednika vlade?

Janković je podobno kot Janša izdelan tip voditelja. Jasno je, na kakšen način vodi skupino in kako deluje ter kakšna orodja uporablja. V vseh letih se ni bistveno spremenil. Ker je eden redkih predvidljivih in jasno profiliranih modelov voditelja, bi bilo škoda, da ne bi preizkusil slovenskega duha s svojo udeležbo na volitvah. Ker bi bil to dober test za volivce o tem, ali nam ta tip politika ustreza. Se pravi bolj vzhodnjaški tip, ki si upa biti gospodar, kalif, in za svoj kalifat tudi nekaj potegne. Saj če izzoveš Turka ali Rusa, da so njihovi politiki nemarno obogateli, ti mirno odgovorita, da ne bi hotela imeti revnega šefa. In obojim gre trenutno zelo dobro. Mogoče tudi Slovenci mislimo tako, zato pa imamo volitve. Zato na volitvah potrebujemo raznolike in profilirane politike. Do zdaj je bil vtis, da smo se Slovenci ustrašili lastne osamosvojitvene odločitve za spremembo, in smo zato ves poosamosvojitveni čas volili izključno tiste, ki so bolj prepričljivo obljubljali, da se ne bo prav nič spremenilo. Kar je res smešen paradoks. Zdaj ko se je vse razrušilo, smo šele opravili s strahom pred spremembo in v bistvu gremo na prve resne volitve. Torej upam, da bo na njih tudi Zoran Janković, kar pa ne pomeni, da ga bom volil.