Nirvana združila slovensko alternativo

Minulo soboto je letni vrt Gala Hale pokal po šivih. Precej nenavadno, še toliko bolj zato, ker se pisana množica ni zbrala zaradi koncerta kakšnega tujega zvezdnika, pač pa zaradi trinajstih širši občinstvu razmeroma neznanih, toda v slovenskem glasbenem podtalju močno prisotnih domačih ustvarjalcev. Lepo bi bilo seveda pomisliti, da so publiko zmobilizirale “le” domače kreativne sile, vendar pa se resnica skriva že v sami zasnovi posebnega dogodka. Povod zanj je bila namreč jubilejna obletnica albuma Nevermind, ki je pred dvajsetimi leti zasedbo Nirvana in z njo punk rock izstrelil v mainstream.

Ideja je bila preprosta; vsak nastopajoči se predstavi s priredbo ene od skladb z albuma Nevermind in dvema avtorskima skladbama. V času ko glasbena industrija ob vsaki priložnosti trži spomin na kultne bende, bi o pobudi sobotnega dogodka seveda lahko polemizirali. Se pa zdi, da organizatorji in z njimi večina nastopajočih vzgibov tokrat niso iskali v tržnih ali pa mitoloških potencialih zasedbe Nirvana, pač pa preprosto v spoštovanju do tega morda največjega rockovskega benda. Ne nazadnje bi tudi Kurt Cobain - ki je vsako priložnost izkoristil za promoviranje manj prepoznavnih glasbenikov - obujanje Nirvanine zapuščine verjetno najraje videl prav v takšnem kontekstu.

Glasbeno bolj angažiranim obiskovalcem je bila Nirvanina neponovljivost samoumevna, zato seveda ni kazalo pričakovati morebitnih približkov izvirnikom. Obenem pa vsakemu resnemu avtorju večji izziv gotovo pomeni interpretacija izvirnikov v sebi lastnem izrazu. Tega načela so se držali vsi nastopajoči, zato so skladbe s plošče Nevermind zaživele v novih podobah, za najuspešnejše pa so se izkazale priredbe, ki so tako ali drugače obudile spomin na Cobainovo izjemno izrazno moč. Njegove večplastne razpoloženjske palete so se najbolj celostno lotili kamniški hrupni rockerji Nikki Louder in tokrat nekoliko bolj podivjani Trboveljčani We Can’t Sleep at Night. Krhko (hiper)senzibilnost je izvrstno upodobila zasedba ŠKM Banda, tesnobo in jezo pa njen prekmurski sopotnik, nihilistični hrupni dvojec It’s Everyone Else. Da Nirvanina priljubljenost ni slonela le na Cobainovi kompleksnosti, sta z razgibanimi aranžmaji potrdila ljubljansko-novomeška zasedba Moveknowledgement in ljubljanska Srečna Mladina, svoje favorite pa so obiskovalci zlahka našli tudi v izrazno pisanih nastopih preostalih glasbenikov.

Na koncu je treba dodati, da bi bilo podrobno seciranje posameznih nastopov precej neumestno početje. Ne nazadnje je dogodek več kot upravičil izjemen interes širše javnosti. Če je Nevermind pred dvema desetletjema populariziral punk rock, je sobotni dogodek (vsaj za nekaj dni) iz anonimnosti dvignil dobršen del plodne domače alter scene. Upajmo, da ni bil zadnji ...